Izleti
Hitri izleti za dan ali dva po Sloveniji in bližnji okolici
-
Bovec maraton 2021
George Košir Kdo ne pozna legendarnih reklam za Nespresso, v katerih se George Clooney norčuje iz svojega zvezdniškega napuha?!Tik pred štartom vesela družba punc prepozna Klaro in seveda se takoj postavijo v vrsto za skupno sliko s svojo heroino. Telefon gre v roke prvemu, ki ravno pride mimo in lej, lej, povsem slučajno je to ravno smučarska rap legenda iz Mojstrane. Čisto malo se mu povesi nos, da ga prosimo za slikanje in ne za poziranje, ampak športno prenese in naredi povsem spodobno sliko. Mene je medtem ob misli na kavo skoraj pobralo od smeha. Gel z robčki Kakšnih hudih rezultatskih ambicij danes na bovškem maratonu nimam. Rabim trening, na…
-
Seayak 2021
Amfibijska avantura, 10.-13. september 2021 — Krk, Prvić, Grgur, Rab, Goli otok Hrvaško morje je zame preprosto najlepše morje na svetu. Vsakič znova, ko stopim na obalo in zajamem morski zrak, se vprašam, zakaj vraga pridem sem tako poredko. Po resnici povedano, saj vem. Ne maram voženj z avtom v koloni, čakanja na meji, gneče na plaži, nesramnih natakarjev in navitih cen, od sonca razbeljenih skal, vsega tistega, kar nekako neizogibno pride zraven ali stoji vmes med ostati doma in priti sem. Sploh pa me je groza samograditeljskih apartmajev in opreme, ki priča o dejstvu, da je zagrebška Ikea Dalmatincem predaleč. A s kvaliteto hrvaške turistične ponudbe se tokrat ne…
-
Jalovec
Jalovec, 29. avgust 2021 Hlad, ki ostaja za odhajajočim vročim poletjem je najavil spremembe mojega izletniškega jedilnika: konec potuhe z en dan v naprej pripravljenimi zvarki iz hladilnika, ostanki iz loncev, vprašljive vsebine iz konzerv. Želodčku bo zdaj godilo kaj toplega, na ognju sveže skuhanega in skrbno shranjenega v toploto ohranjujočo posodo, pripravljeno za zmagoslavje ob osvojenem cilju. Zato budilka prekine spanec še kakšne pol ure prej in in jutranje zaspano roko naredi še bolj površno: enkrat premalo soli, drugič se ji vsuje preveč kurkume. Take nedoslednosti in nihanja me ne motijo preveč, recimo, da poskrbijo za raznovrstnost okusa. Ob treh zjutraj ne oblizujem žlice, da pustim trebušček pri miru…
-
Montaž
Jof di Montasio, 22. avgust 2021 Če ne bi bilo politično nekorektno, bi rekel, da sem se šel v petek popoldne potolažit k Anžetu v Amfibijo kot kakšna baba. Videl sem se že bil na morju, čutil sem že sol na koži po skoku v večerno morje in kravljanju do boje z razgledom na Piransko kuliso, oranžkasto osvetljeno v soncu, izginjajočim v zahodni ferlauf kičastih barv. Naslednji dan dopoldanski sprehod prek tržnice, odišavljene z baziliko, paradižnikom in kaprami z župnikovega vrta izpod cerkvenega zidovja. Ves preostali čas pa branje knjige na terasi — užitek, ki si ga čisto preredko privoščim. Po Mojčinem priporočilu sem se potopil v Čarovnikovega vajenca —…
-
Klara na Poti
Petek 23. julij Klarin drugi dan na poti Na Kamniškem sedlu sem v eni uri in štiridestih minutah. Kar olimpijsko se počutim. Premočene cunje dam sušit na veter in se grem gret v jedilnico. Vsakič znova me preseneti, kako sveže je v planinah v primerjavi z dolino. Ena jotica bo legla. Pa malo več kruha, prosim. Klara in Vane prideta čez kakšno uro, uro in pol. Udobno se naslonim nazaj in začnem urejati zapiske na telefonu. Tisti prosti čas, ki si ga doma težko vzameš. Ko po joti podrem zadnji kupček, naročim še jabolčno pito in jo poplaknem s kavico. Dolgčas preganjam s čvekanjem. Oskrbnik pravi, da so poti v…
-
Neobljudeni Julijci
Amfibijina avantura, 15.—19. julij 2021 Tamar — Slemenova špica — Vršič — Zavetišče pod Špičkom Jutranje vstajanje ob štirih zjutraj zbudi tudi mojega plazilca tam zadaj v možganih, ki lenobno premika rep: ‘Se ti res da?!’ Oh, ta zaležanost v udobje. Ko se zbudi še dan, bo vse v redu. Tega se še spomnim. Pomirja me v naprej spakiran nahrbtnik in listek s seznamom stvari v hladilniku. Med vožnjo zlijem vase bananino mleko. Navada z letošnje turne smuke. Oziram se po vrhovih Gorenjske — kar naenkrat so vsi goli. Še mesec nazaj je sneg obljubljal smučanje do avgusta. Povsem kopne pa poti v Julijcih vseeno niso. Načrt, da gremo prek…
-
S kanujem po Krki
Amfibija Trail Adventures, 4. in 5. junij 2021 — Krka—Zagradec—Žužemberk Zadnje čase sem službe proste torke zamenjal za pol proste petke. Dopoldne je še delovno, design team se po dolgem času vidimo v živo. Tako dobro se razumemo, da ob abstinenci druženja kar trpimo. Dobimo se v skoraj popolni zasedbi. Po nekaj krogih v Tivoliju si izberemo primerno mesto, ravno prav oddaljeno od komarjev v globoki vlažni senci pod gozdom in od hrupa vo-ka tovornjaka, ki rovari na začetku promenade. Mastimo se na račun Juretove štiridesetke. Limonine tortice me spomnijo na čajanke v Aličini čudežni deželi. Vendar z nami ni zajca, naokoli vohljata le dva psa. Ležeren dan začne pridobivati…
-
Po Rapalski meji — prvič
Unec > Planina > Planinska gora Petek, 28. maj 2021 — 13,5 km, 4 h, 650 vm Pet minut po štartu s parkirišča se že prebijamo skozi težko prehodno rastje Notranjskega Krasa. Nobeden se ne pritožuje. Saj smo vajeni takšnih Amfibijskih poti. Vsak bezlja na svoj konec in išče prehod. V zgodnjem petkovem popoldnevu nas še vedno poganja službeni adrenalin in sploh ne slišimo Anžeta, ki kriči za nami, da smo zgrešili, da iščemo široko pot. Saj je dovolj široka, saj se da skozi! Potem se vda in gre za nami v goščavo med klope. Ko končno stopimo na pravo pot, postane jasno, da bo tokratno potovanje malo manj zahteven…
-
Kanjavec
Več fotografij … 1. dan Zadnjica > Prehodavci, 29. marec 2021 — 3 h 50′, 5,3 km, 1324 vm Kislo se zarežim, ko Mohor z roba Prehodavcev zakliče navzdol, da že sliši nazdravljanje. Kar nekaj časa sem hodil pred njim in ga nekako uspel držati na uzdah, potem pa ni več zdržal in je odfrčal mimo mene z dvojno hitrostjo po bregu navzgor. Kakšno nazdravljanje? Najprej nas nesramno pusti zadaj, potem pa še zajebava. Ampak ni Mohor tak. Res sliši džumbus. Okoli Bivaka na Prehodavcih številna družba občuduje sončni zahod in ko pridrsamo bliže namesto pozdrava slišimo ‘Koliko vas pa je?’ Trije viška nas sprva vse spravi v neprijeten položaj,…
-
Črni mož, bela smrt
Kdo se boji Črnega moža? Potek igre je preprost: na znak stečemo na drugo stran polja. Pri tem se izogibamo Črnemu možu, ki teče nam nasproti in nas lovi. Z dotikom nas spremeni v svoje služabnike in priključi svoji ekipi lovcev. Z vsakim preletom so lovci številčnejši in beg pred njimi težavnejši. Igro podaljšuje le to, da so najprej ujeti tisti najbolj nespretni in neodločni, ki tudi kot lovci niso najbolj uspešni. A prej kot slej številčnost v bitki prevaga v korist lovcev in tudi najbolj spretnim svobodnjakom zmanjka možnosti za prosto gibanje. Zanimivo pri tej igri je naslednje: zmaga, kdor je ujet zadnji. In za nagrado postane — Črni…
-
Dobri Angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj
Bejbi mi bere iz neke pravkar izdane knjige, v kateri sem se nepričakovano znašel. Poglavje opisuje eno prav posrečeno prigodnico, ki se nam je pripetila pred desetletjem in pol. Ali se je res zgodil čudež*, kakor trdi avtorica, ne vem. Imam pa nanj čudovit spomin. Iz prve roke lahko povem, da je šlo natančno takole. * Čudež je izreden, statistično neverjeten dogodek. V verskem in duhovnem kontekstu je čudež pojav, odgovornost za katerega je pripisana nadnaravni sili. (Wikipedia) Dolina planinskih čevljev Dolina pod Stadorjem, 18. avgust 2005 Lejči se vsake stvari loti velikopotezno in takšen je tudi naš družinski izlet. Nismo se lotili Šmarne gore ali Velike planine ali česa podobno…
-
Jelovica
Jelovica, 10 januar 2021 — 5 h, 13 km, 500 vm Z gumami na avtomobilu ne kompliciram. Predpis pravi, da so, z verigami v prtljažniku, pozimi dovolj dobre tudi gume za blato. In ker gume menjam na vsakih pet let, šele ko otrdijo od sonca, škatla z verigami pa je vedno pod sedežem, sem na ta način praktično ves čas pripravljen. Mene zima ne more presenetiti. Vsaj dokler me pustolovski duh ponovno ne požene prek roba urbane civilizacije. Tako kot danes, ko se peljem na Jelovico. Z vzpenjanjem na planoto zaplate snega postajajo vedno večje, kmalu pa vsa cesta postane bel grbančast trak z visoko ograjo narinjenega snega. Kavbojsko uživam…
-
Macesnovec
Pod Kamniškim sedlom, 4. oktober 2020 — 6h 20’, 15,3 km, 1520 vm Za seboj slišim šum. Naj se ozrem? Don Juan (tako Castaneda) odsvetuje oziranje prek levega ramena. Lahko bi ugledal lastno smrt, kako te opazuje, in se posral v hlače od strahu. Morda pa je samo veter, ki glasno mrši krošnje nad mano. Veličastna zvočna kulisa za samotarski pohod po planinah. Mimo šine temna senca. Prehitro, da bi sploh dojel in se prestrašil. Kar brez luči? ‘Pozabil doma’ in šiba naprej. Noben kamen na poti mu ni skrivnost in tudi sredi trde teme hitro izgine na poti pred menoj. Za njim hodi pes, ki ne skriva, da bi…
-
Trgatev
Šepavec je bil nepriljubljen, ljudje so se raje obrnili stran, kot da bi ga pozdravili. A ko je na ocenjevanje prinesel ‘neizprosno žlahtno vino’, so ga skrivoma sledili do vinograda, ki je bil v tako strmem bregu, da je lahko po njem hodil le on z eno nogo krajšo od druge. Od takrat naprej so ga vaščani spoštljivo pozdravljali z dvignjeno fedoro.— Prirejeno po zgodbi na spletni strani Fedora Wines Steklenica, nalepka, zgodba. Navdušen sem še preden okusim vsebino steklenice. Družina Kobal ve, kako se prodaja vino. Z dobro zgodbo. Ne čudi me, da se ljudje, ki v restavraciji s srečno roko izberejo z menija njihovo vino, sedejo v avto…
-
Kočna
Kamniške alpe, 19. september 2020 — 19 km, 2450 vm, 12 h Pravzaprav sta Kočni dve: Jezerska in Kokrška. Prva je veliko bolj obiskana, ker je del Slovenske planinske poti. Seveda pa imava midva v današnjem planu namen osvojiti obe. Ta skrajno zahodni konec Kamniških alp je ostal nedokončan del prečenja, ki sva ga naredila dve leti nazaj na Amfibijini SPP1D, ko sva šla v enem dolgem dnevu od Ojstrice do Grintovca, za Kočno pa je zmanjkalo časa, volje in poguma. Pozimi si za pohode v hribe zjutraj kuham sveže tople obroke, ne glede na uro, ob kateri štartam. Poleti pa sem jutranjo pripravo optimiziral: hitro splakovanje pod perutkami, oblačenje…
-
Vrtoglavica II.
Kamniške alpe, 5. in 6. september 2020 — 20 h, 30 km, 3700 vm Petinosemdeset ali stoštirinajst? Rdeča ali roza prijavnica za Savinja Trail? Kolebam med dvema dolgima razdaljama, čeprav je moja tekaška forma praktično nična (niti na Rožnik se mi več ne da). Malo se čutim dolžnega, da pridem, ker je Celje moj rojstni kraj. In trail dogodkov letos res ni obilo. Torej, na koliko ur trpljenja naj se prijavim?Takrat pokliče Anže in pove, da grem čez vikend plezat v Kamniške alpe. Pot v Repov kot iščemo z lučkami na glavi, zdani se šele pri koritih. Sanjska plaža za kampiranje v dvoje, pravi Tone. Preizkus, ali je bejba iz…
-
Iški vintgar
Amfibijin izziv, 22. avgust 2020 — 80 km (kolo, hoja), 2500 vm, 11 h Dan je ravno pravšnji za fotogenične meglice, ki se ob jutranjih urah vlečejo med grmovjem in drevesi. V celuloidnih fotografskih časih je bil posnetek mističnih Barjanskih polj svojevrstna trofeja, saj si moral biti ob pravem času na pravem mestu s hudo opremo, pa še nekaj znanja si moral imeti, da je bil posnetek na diapozitivu ravno prav osvetljen. Arne Hodalič rad pove, kolikokrat je šel na Sveto Ano čakat pravo jutro, preden je ujel pravega. Jaz te fotografije v svojem arhivu še nimam in tudi danes se vozim navsezgodaj prek Barja zaradi drugega razloga. Na koncu…
-
Krn
Savica—Komna—Krnsko jezero—Krn—Batognica—Bogatin—Komna—Savica 16. avgust 2020 — 13,5 h, 45 km, 3080 vm Z Anžetom prostodušno ugotoviva, da v National Geographicu bereva samo pripise k slikam, besedila pa ne. Verjetno nisva edina. Za vse nas bralne lenuhe tokrat ena reportaža brez globokih misli.
-
K-24,5
Izziv K–24 — 24h 24’, 90 km, 5175 vm Peca Naravnost gor čez travnik, pri vikendu čez električnega pastirja in po levi naprej. Stojiva na strmem bregu zataknjena v smrekovo dračje. Tudi če je tu res kakšna pot, so jo prekrili gozdarji. Iščeva krajšnico na Peco, ki nama bi lahko prihranila kake pol ure. Če bi vedela, kje gre. Ali če ne bi bila noč in bi vedela vsaj smer. Komaj sva štartala, pa sva že v Amfibijskem modusu odkrivanja sveta. Že navsezgodaj mi je jasno, da je pred nama en super dan! Na Peci sem bil kot otrok. Strašljiva izkušnja divjih nihajev sedežnice skoraj do tal, ko se je…
-
Piran
Šolskega spričevala nisem nikoli prejel v roke. Tiste zadnje nepomembne dni šolskega leta sem bil že v pancerjih na gnilem junijskem snegu Logarske doline. Šele po tem zaključnem trening tednu so se začele poletne počitnice. (Kakšenkrat sem se temu klubskemu drilu izognil, ker je ravno takrat tudi sezona češenj in sem se jih pri Alešu nažrl tako, da se mi je vnel slepič in sem pristal na urgenci.) Kakorkoli, konec junija sem zapustil Celje in se preselil v Piran za dobra dva meseca. Če k temu prištejem še vse praznike in vikende med letom, lahko z dokaj veliko gotovostjo trdim, da sem v Piranu preživel četrtino svojega otroštva. Imam srečo,…
You must be logged in to post a comment.