Vogel Vsi stari 2022

Barbara mi napove naporen vikend. Sedem tednov pred tekmo je čas za nalaganje kilomterov, pravi. Zaupam ji, saj se, od kar skrbi za moje priprave na dolge ultra razdalje, prek priprav prebijem veliko bolj elegantno. Ker je prijazna, upošteva od Sabotina in Benetk utrujene noge, pa še ekstra dan počitka doda zaradi cepljenja. Konec tedna pa je zabušancije konec. Sendvič trening treh zaporednih dni nalaganja utrujenosti v noge. Dokaj posrečeno se je poklopilo s tretjim vikendom v novembru, ko gre košarkaška all star družba tradicionalno na Zadnji Vogel. Že nekaj časa nisem bil v Bohinju. Pogrešam ga.

Petek, 1. dan — Steady State 3 x 20’

Avto pustim pri postaji gondole. Parkirišče je sicer rezervirano za obiskovalce Vogla, a nič ne piše o tem, kako gre obiskovalec gor. Nimam slabe vesti. Za ogrevanje grem do Ukanca, mimo opustelega kampa in mimo gradbiščnih plank, za katerimi ni več Zlatoroga. Pol ure kasneje se vrnem k avtu, naložim nahrbtnik in se poženem po makadamu navzgor v Žagarjev graben. S prvo dvajsetko pridem do konca položne ceste. V petih minutah se malo nadiham, nato spet pospešim korak. Z drugo dvajsetko štartam v strm breg. Do sirarne pridem prekmalu. Odložim nahrbtnik in tretjo dvajsetko zaključim malo višje na smučišču. Potem se zlagoma vrnem in vstopim na toplo k fantom. Ura in pet minut do bajte, ni slabo.

Vremenska je napovedovala mokre dneve, pa je Bohinj v nasprotju s svojim slovesom pogumnim postregel z veličastnim darilom: tri dneve čudovitih razgledov na belo oprhane planine. Z meglo zaprte doline so ta privilegij nas planincev še poudarile. Včasih pomislim, da morda ni vedno naključje, ko meteorološka služba na vikende z volilnimi nedeljami napačno napove izletom nenaklonjeno vreme.

Sobota, 2. dan — Hiking 6+ h

Pripravljene sem imel razne scenarije sobotnega dolgega izleta, a ko se je jasna noč predramila v jasno mrzlo jutro, sem imel možnost obrniti se kamorkoli. Fantje se norčujejo, naj grem kar do Großglocknerja. Malo sem v zadregi, ker nimam prav dobrega občutka, kako dolg krog potrebujem za 6 ur pohoda. Spustim se v Žagarjev graben, nato zavijem na Vrh Planje in nato desno na Vrh nad Škrbino. Zanašam se na karto na telefonu, s katero si bom sproti prilagajal pot. A že po dveh urah se telefon izklopi zaradi prazne baterije. Srce mi pade v hlače. Bom še ena žrtev megle na Komni? Ta se ravno dviguje na greben in me zavija v hladen objem.

Po ledeni zajli se spustim v Škrbino. Hočem se spustiti pod meglo, da se bom lahko orientiral vsaj po planinskih magistralah, ki vodijo čez Komno, in so dobro vidne že na daleč. Pri koči pod Bogatinom (ni odprta) obrnem proti Domu na Komni (ravno tako zaprta). Morda tudi zato ves dan ne srečam niti enega človeka, le dva kozoroga. Saj lačen nisem, bi se mi pa prilegla kava. Ne ravno po bližnjici najdem na Konjsko sedlo in točno po sedmih urah sem nazaj v koči. Lagodno. Prejšnji teden sem za 28 kilometrov porabil manj kot tri ure.

Fantje me prijazno postrežejo s solato. Obrok je sicer malo manjši, kot bi želel, ker solato res rad jem. Fantje jo jemljejo bolj kot mašilo med zajtrkom in večerjo, ko se je meso. Meso res radi jedo. (Posebej zame sicer prinesejo tudi karfijolo, brokoli in korenje, vendar ne vedo ravno, kaj bi s to zelenjavo, pa jo kasneje dobim za domov.) Pogovorov na temo hrane sem se že zdavnaj naveličal in ne pametujem. Zaloge, ki jih nosiljo okoli pasu kažejo, da znajo poskrbeti zase. Moja postava jim je tako nenormalno krmežljava, da Berni na vprašanje, koliko nas je, reče: Osem in pol. Ve se, koga šteje za pol.

Nedelja, 3. dan — Hike 2–3 h

Ne silim navsezgodaj iz hiše. Čez noč se je na skalah nabralo za centimeter snega, ravno toliko, da je treba biti pozoren na vsak korak. Čez greben med Gorenjsko na Primorsko vleče mrzel veter in na izpostavljene skale nanaša ivje. Jakna in hlače, ki sem jih imel pripravljene za dež, mi pridejo prav za zaščito pred vetrom. Mrzel dan nudi lepe razglede. Za hrbtom imam venček pobeljenih Julijcev, pred seboj osončene primorske bregove in svetlečo morsko gladino v daljavi.

V okolici smučišča na Voglu srečam kar nekaj pohodnikov. Moji fantje, ki so prišli gor z gondolo, povedo, da se je od lani očitno zamenjala garnitura žičničarjev. Veliko bolj dostopni so, odprti, pa tudi pridni. Prvič v naši zgodovini novemberskih vikendov, da gondola v tem času ni v remontu, ampak vozi po rednem urniku. Polno parkirišče pod gondolo kaže, da je v takem malo manj napornem planinarjenju kar nekaj turističnega potenciala. Še Merjasca naj odprejo, pa mrtve sezone na Voglu ne bo več.

Na vrh Vogla stopim po eni uri, kar ni niti približno dovolj časa za dolžino današnjega plana, zato potegnem še prek Šije do Rodice in se nato čez planino Suho spustim do jezera pri Ribčevem Lazu. Pod skalco skrijem nahrbtnik in se raztečem po peš poti ob jezeru nazaj proti avtu. Tečem z lahkoto. Poln sem energije. Bohinj je res čaroben. Preveč lep za umor, je dejala Agatha Christie.

Vmes pa trenutek meditacije na klopi.

Kot kralj v gore zrem.
Muh ljudskih tu ni, mir je.
Zdaj srce odprem.