Izleti,  Planine,  Treking

Höhenweg, Kreuzeck Gruppe

Punči dobi še en teden dopusta in jasno je, da se izletu v planine ne bom mogel izogniti. Saj veš, da grem najraje s tabo, zažvrgoli. Izbere avstrijske gore, ki jim niti imena ne ve, bojda nekje okoli Lienza. Karte za tisti konec iščeva kar nekaj časa. Z logistiko pa ne komplicirava: avto pustiva v Möllsbrücku in se z vlakom zapeljeva na štart v Nikolsdorf. Avstrija je urejena dežela in v dobri uri imam v naprej rezervirane koče na poti in informacije o jutranjih vlakih. Ravno dovolj nemščine mi je ostalo na lagerju, da se znajdem tudi na spletnih servisih brez angleške zastavice.

Avgustovske nedelje niso najboljši čas za premikanje po cestah. Izogneva se koloni (in cestninam) za Karavanški predor in greva prek Korenskega sedla, nato pa po stotki do Möllsbrücka. Urejenost Avstrijskih krajev me spravlja v rahlo nelagodje. Potencialno uporabni prostori so označeni s tablico ‘Privat grunt’ ali s kakšnim podobno grozečim napisom o odvozu vozila na stroške lastnika. Na koncu se nama vseeno dobro izide. Prostor za spanje najdeva med gromozanskimi kupi hlodov ob železniški postaji sredi nakladališča lesa na vagone. Načelnica postaje pa nama, kljub zgodnji peti uri zjutraj, prijazno prikima: avto bo počakal tri dni na parkirišču postaje. Mirne vesti se odpeljeva proti Lienzu. Vlak je udoben, snažen, ob zgodnji jutranji uri tudi ne zelo poln. Na njem sedimo midva in še nekaj moških. Za temnopolte avstrijce se delo v ponedeljek začne zgodaj.

Nikolsdorf — Hugo-Gerbers Hütte

Ponedeljek, 22 avgust — 20 km, 2420 vm, 8 h

Razgled na kamnite vrhove okoli naju me spravlja v slabo voljo. Njihove višine so kar spoštljive, nad dva in pol tisoč metri. Midva pa ne veva kaj dosti o tem, kakšna pot naju sploh čaka. Pelerino imaš? nedolžno vpraša Punči. Krasno! Tudi nevihte pričakujeva?! Celodnevnemu postu, ki po luninem koledarju pade na današnji dan, se odpovem že na polovici prvega vzpona. V stiski rabim za tolažbo vsaj hrano, sicer bom padel v prepad, ki si ga kopljem s premlevanjem temnih misli v glavi. Na klopci pojeva pehtranko in spijeva skodelici tople kave in svet précej postane lepši. Lep dan je pred nama.

Po strmem Sky trailu prideva do sedla in zavijeva desno proti vzhodu. Stopiva na takoimenovani Höchenweg, ki se vije tik pod vrhovi od Möllsbrücka do Lienza. Spet sva v travnati pokrajini med dva in tritisoč nadmorske višine, a za razliko od najinih Kavkaških poti je steza tu avstrijskim maniram ustrezno zgledno urejena: nizka trava, shojena pot, udobno speljana po izohipsi, prek melišč tlakovana z velikimi ploskimi skalami. Vso to idilo žal kvarijo popackane skale. Rdeče bele zastavice so naflekane vsepovsod. Ali markacist ni imel najboljšega dneva ali pa je bil zgolj kak sezonski delavec brez planinarskega občutka. Hodiva morda po poti Turških vdorov?

Strah je bil neupravičen. Najino prvo kočo zagledava še pred drugo uro popoldan. Čisto po jodlarsko kičasta je, vsa lesena, z avstrijskimi polknicami, postavljena na šikano planoto med jezerca. Posebnost Hugo-Gerbers Hütte je v tem, da nima stalnega oskrbnika, temveč v njej delajo prostovoljci iz bližnjega kraja v tedenskih izmenah. Vidi se, da je trenutni šef ravno začel z izmeno, malo nerodno hodi okoli nas in sprašuje, kaj bi. Uživava v prostem popoldnevu. Pod vihravo zastavo pijeva pivo, dokler nama veter ne odpihne blazine po bregu navzdol in tečeva za njo. Prestaviva se v zavetje, pokrijeva z deko, in čvekava. Že zdaj sva lačna. Ja, bi večerjo, hvala!

Večerja poteka v treh jezikih — nemškem, angleškem in slovenskem — in v treh hodih: kremna juha s kockicami, riževa sestavljanka z ocvirki, avstrijska verzija buhtljev s povidlom v vanilijevi omaki. Vse je instant, ampak še kar užitno. Najbolj me navduši sveža zelena solata z bučnicami in bučnim olje. Ne pomislim, da bi koga motilo, če jemo iz iste sklede, in mi je malo nerodno, ko sredi mojega navdušenega pikanja pride na mizo še pribor za predevanje solate na krožnik. Vse hrane je dvolj za repete. Potem mi je žal, ker se najem preveč. Jetzt sind wir alle buchteln. Getrunken buchteln, me popravi soseda. Posladek namreč spremlja tudi sladko kuhano vino. Ležat greva že ob osmih.

Hugo-Gerbers Hütte — Feldnerhütte

Torek, 23 avgust — 13 km, 1180 vm, 6 h

Zjutraj poravnam račun. Za kočo na 2400 nadmorske višine se mi ne zdi visok: spanje 15, večerja 12 evrov. Razgled me fascinira: neskončen večplastno nazobčan horizont vrhov. Saj sem vedel že prej, da je Avstrija gorata dežela, a je povsem nekaj drugega, ko to neskončno število vrhov preletiš naenkrat z enim obratom glave. Zajtrk v koči spustiva, ker imava polne nahrbtnike hrane, spijeva le čaj in se splakneva pri izviru ob koči. Še vedno piha hladen severni veter. Štartam v dvojni plasti volne in puhici. Zastokam, ko se nahrbtnik nasloni na križnico. Včeraj sem se zapeljal po zlizanih vegastih stopnicah. Dve sem se še nekako lovil, na tretji pa sem z ritjo precej na trdo pristal. Auč!

Današnji odsek Höchenwega je zanimivejši od včerajšnjega. Lepo speljana planinska pot, ki sicer daje občutek lahke družinske sprehajalne poti, tu in tam ponudi tudi malo poplezavanja po izpostavljenih skalah. Za vsak slučaj so na voljo plastificirane jeklenice z oprimki. Kaj takega! čivkne Punči. Kar naprej vzdihuje. Jezerca levo in jezerca desno. Eden naju premami v kopanje, no, bolj v splakovanje, saj je voda mrzla. Ko se na mahu raztegneva, da naju sonce posuši, se mimo sprehodi skupina planincev. Kape, ki jih imava na glavi zaradi vetra, potisneva malo bolj na nos, da naju ne prepoznajo.

Na grebenu najdeva zavetje pred vetrom in si pripraviva zajtrk. S hrano sva dobro založena. Sadje, zelenjava, kruh, namazi, konzerve, lončki omak, kuskus, rezanci, … Kasneje si ob poti pripraviva še kosilo. Danes se nama nikamor ne mudi. Sproščeni pogovori o partnerstvu, o moških in ženskih principih, o taktikah iskanja priložnostnih ljubimcev, o uspešnosti Casanove pri pecanju žensk. Ne zmanjka nama tem. Nisem se še naveličala hodit s teboj v planine, mi reče Punči. To je pa fajn, zamomljam nazaj. Najin odnos temelji na iskrenosti.

Danes osvojiva Hochkreuz in Kreuzeck, po dvatisoč sedemsto plus metrov. Sprašujem se, po čem sta dobila ime. Po križu na vrhu verjetno ne, saj so ti povsod, na vseh vrhovih. Današnji dan je sicer zelo lagoden, regeneracijski, z veliko posedanja in poležavanja. Točno ob pol petih sva v koči, kot je bilo v rezervacijski potrditvi tudi zapovedano. Sprejem je prijazen, koča je lepo urejena, hrana pa bolj tako tako. Moj vegetarijanski krožnik je še kar v redu, vedno lačna Punči pa po svoji porciji naroči dve sladici in še eno pivo.

Feldnerhütte — Möllsbrück

Sreda, 24 avgust — 29 km, 1380vm, 10 h

V jedilnici me pričaka šef. V svoji sključeni drži in z razmršeno zaraščeno glavo izgleda malo strašljiv. V roki drži listek in ko ga preveri, me usmeri k mizi, z avtoritativno kretnjo, ki ne dopušča ugovarjanja. V resnici je medvedek, ga oceni Punči. Spomnim se še enega detajla z rezervacijske potrditve. V velikih tiskanih črkah je pisalo: OPOZORILO! NIMAMO VEGANSKE KUHINJE, NITI V SLEDOVIH. PRINESITE SI HRANO S SEBOJ. Njegovi načelnosti in odkritosti v čast pojem za zajtrk cel krožniček narezane salame.

Dopoldanska hoja proti vzhodu ima svoje dobre in slabe lastnosti. Fotogeničnost pokrajine je v kontra svetlobi veliko boljša. Poleg tega sva večino časa v pokrajini sama. Pohodniki hodijo v nasprotno smer, proti Lienzu. ‘Ker je takšen opis v vodniku’, z nekaj ironije pove oskrbnik koče. Nočenje potrebuje nekaj organizacije, medtem ko nama gre hoja teko rekoč na avtopilota. Imava veliko časa za pogovore. Tokrat so rdeča nit modrovanja o financah v partnerskem odnosu. Pa o načrtih za jesenski trening in dilemi, ali je v življenju pomembneje stopiti na zmagovalni oder, ali si sam obrati slive z drevesa na stara leta.

Vidva pa nista najavljena! naju pozdravi oskrbnik naslednje koče ob poti. Po svoje dober občutek, da ti fantje res preberejo vpise v knjigo pohodnikov in med seboj komunicirajo. Ves čas vedo, koliko ljudi potuje po etapah med kočami. ‘Midva greva kar do konca’, sva samozavestna, on pa: Potem pa naredita še ovinek gor na Salzkofel. Tip me spominja na Dušana Puha, slovensko jadralsko legendo. Njegova nepopustljivost je legendarna. Spomnim se članka o jadralskem dolžinskem rekordu v 24 urah, ko je v napol nevihtnem sredozemskem vetru videl priložnost in prestrašeni posadki zaukazal razpeti še večji genaker. Seveda sva šla gor.

Da imava vsaj en vrh tudi danes. (Kleine Kreuzberg naju je zavrnil, nisva našla dobre poti in sva obrnila. Polne hlače sem imel že po prvih dvajsetih metrih, potem pa je na srečo odnehala tudi Punči. Očitno jo roka resno boli.) Vrh Salzkofla bi lahko nosil tudi ime Swarovski, saj se sveti v neštetih drobnih kristalčkih. Skale na njem so drugačne od ostalih v grebenu, gladke so in nalomljene v velike sklade ravnih robov. Zelo mi je privlačna. Na vrhu najdeva travnat plato za poležavanje. Zavistna sva paru, ki iz nahrbtnika razvleče padali in se odpelje v dolino. Naju do avta čaka še precej kilometrov.

Pot je presenetljivo zanimiva. Z žrebom izbereva pot prek malega swarovskega, (Kleine Salzkofel), ki ga ne bi mogla izpustiti že zaradi njegove nadmorske višine: 2222 metrov. Nato pa lepe dolge prečke skozi gozd, mehko podložene z iglicami. Pa lubadarjevo kraljestvo posušenih in vsevprek položenih smrek. Naj bi zaradi letošnje suše grizljali lubje na še višji nadmorski višini. Spet srečava gozdarje, spet mimo naju švigajo debla. Tokrat na srečo bolj kontrolirano. Srečno prideva do najvišjih kmetij. Pri kapelici, okrašeni s tibetantskimi zastavicami si pripraviva kosilo.

Avstrija svojo železniško infrastrukturo jemlje skrajno resno. Postaja za Möllsbrücke ni povsem v centru kraja in to zdi se dovolj pomembno, da table že na planini kažejo v njeno smer: Möllsbrücke Bhf. Tudi nam Slovencem je Avstro-Ogrska monarhija zapustila dokaj dobro železničarsko dediščino, vendar nam le-ta ne pomeni kaj dosti. Pogosto rečemo, da je vožnja z vlakom še sedaj podobna kot v času Marije Terezije (kar ni prav, ker so prve tire začeli polagati desetletja po njeni smrti). Zelo verjetno smo tudi blizu stanja, ko nas bo Lonely Planet uvrstil na sam vrh seznama destinacij za ljubitelje vožnje s starinskimi vlaki.