Izleti,  Planine

Dolkova špica

Dolkova špica (2591 m) iz Krnice prek Kriške stene, 8. oktober 2022 — 11 h, 15 km, 2080 vm

Ko se pred mano čez Prisojnik zapelje zvezdni utrinek, ne pomišljam dolgo — točno vem, kaj si želim. Samo: Vraga!, ko ne smem nobenemu povedat, ker se potem želja ne uresniči. V tistem pozvoni telefon: ‘Vidim te, proti meni greš!’ Srečava se na pol poti do Jasne. Klara je prespala v Mihovem domu pod Vršičem s prijateljem Košutnikom, jaz sem zgago hotelske hrane gasil z džin tonikom v Krajnski gori, po presenetljivo dobrem službenem team building druženju. Današnjo napoved lepe sobote bova izkoristila za naskok na Škrlatico.

Ta drugi najvišji vrh slovenskih Julijcev naju je lani zavrnil: malo pred vrhom se nisva upala stopiti prek žleba, zalitega z zamrznjenim snegom. Niti ni tako bolelo, ko sva obrnila. Sem si pa z lahkoto predstavljal, v kaj te povleče skušnjava, ko je vložek veliko večji, na primer odprava v Himalajo, na katero priprave trajajo mesece in leta. Bi se tudi v takrat obrnil in izbral življenje? Izkušnja od lani naju je izučila. Kljub visokim temperaturam imava v nahrbtniku dereze. Tokrat sva pripravljena na vse.

Amfiteater pod Kriško steno me vedno prevzame. Na najvišji točki, v zatrepu doline Krnice se znajdeš v objemu pokonci postavljenih sten. Gole skale so tako blizu skupaj, da še sonce težko pride do njih. Iz modrikasto hladne jutranje sence gor do oražnkasto obsijanega roba naju pelje komaj vidna sled, označena z rdeče belimi pikami. Le kako se je po teh skalah upal poditi Kekec, ko PZS še ni označevala poti?! Mene je groza, čeprav je pot povsem varna in opremljena s klini. Nisem se še povsem navadil pogleda v globino.

Na sončni ploščadi imava zajtrk. Brez kave. Imam gorilnik in plin, tudi obilo vode in mleko, nimam pa s čem prižgat ognja. Vžigalnik je ostal v avtu skupaj s tobakom. Zjutraj sva še premetavala stvari po torbah, ker sva vikend izlet s spanjem na Kriških podih zadnji trenutek prekategorizirala v dnevno pohajanje. A dobra stran najinih pohajkovanj je, da naju redko kaj spravi v slabo voljo za dalj časa in tudi jutru brez kave to ne uspe.

‘Greva mimogrede na Dolkovo špico?’ Pa ja, zakaj ne. Gor srečava par na malici. Na vrh sta prišla direkt z Bivaka 4, po neoznačeni poti. _Smer že ne more biti preveč težka, če jo je preplezala baba,_ pomislim. A midva imava drugačen račrt. Škrlatica naju čaka, nedokončan problem od lani. Vrneva se po isti poti, pobereva nahrbtnike in pogledava dol skozi Škrbino. Akhm! Že v kopnem je pot tu čez dovolj zoprna, zdaj po strmem melišču pa visijo še zaplate snega. Čas za dereze.

Ravno tisto vmesno obdobje je zdaj, ko sneg ni dovolj trden za globoko in varno stopinjo, kaj šele za vbod s cepinom. Malo pomrznjeno, lomljivo, drseče, kotaleče, … nič nama ni všeč. Ko prvi reče ‘A obrneva?’, drugi z olajšanjem pritrdi. Po zajli se potegneva ven iz zloveščega kanala nazaj gor na rob. Klara ljubi krožne poti in zdaj izbereva rezervno varianto: še enkrat na Dolkovo in po diretisimi na drugi strani dol do bivaka. Saj sta nama razložila. Ves čas gledava Cmir na drugi strani doline in to je smer.

Ja, … klinac! Poskakujeva s skale na skalo, plaziva se čez snežene zaplate, spuščava v škrbine in plezava iz njih. Ko vrhnega grebena zmanjka in pogledava navzdol, nama zmanjka poguma. Z vrha dol je v brezpotje veliko teže kot navzgor, se potolaživa. Zdaj sploh ne rečeva nič, samo obrneva se. In greva še tretjič na Vrh Dolkove špice. Tudi to je neke vrste uspeh. Na kratko proslaviva in se razgledava v smer najinega nerešenega problema. Lepotica Škrlatica, prideva spet. Prej ali slej naju pripustiš. Vse skupaj ni zelo boleče, ker je Klara na njej že stala vsaj trikrat, meni pa ni preveč pomembno, kako se reče vrhu gmote skal, na katerega stopim. Dolkova špica se sliši kar v redu.

Na poti dol dohitiva mladince, ki so danes stali na Škrlatici in potem prišli še prek Škrbine na to stran. Njah! … Priznajo, da imajo pet vžigalnikov. Enega zamenjajo za pol litra najine vode v tolažbo si skuhava popoldansko kavo. Naslednja etapa je spust s sončne ploščadi nazaj dol v temino Krnice, zdaj že v senci zahajajočega sonca. Si kaj utrujena? Meni se po enajstih urah noge krevljasto spotikajo ob skale in korenine. Prosim? Ne. Zakaj?

Zdaj pa sploh ne morem povedati, kaj sem si zaželel ob utrinku.