Linške alpe 2022 / 2.

Turno smučanje v Lyngsalpene, Norveška, marec 2022

Linške alpe 2022 / 1. — Linške alpe 2022 / 2. — Linške alpe 2022 / 3.

Store Koppangstinden
Torek, 15. marec 2023

V hišo pride nova skupina ljudi in sedaj nas je enajst. Šest spalnic, dve kopalnici, ena sama kuhinja. Med seboj se približno enakovredno slabo poznamo, pa vseeno je zanimivo opazovati, kako deluje dinamika dveh plemen: nas staroselcev, ki smo v hiši že tretji dan, in prišlekov, ki se šele borijo za svoje ozemlje. To ne traja dolgo. Pri prvem zajtrku si še malo hodimo po prstih, po prvi opravljeni turi pa smo že složni. Team building deluje.

Obmorska cesta se konča v zalivu s tipičnim severnomorskim zaselkom barvastih hiš z belo obrobljenimi okni, s pomoli in ribiškimi barkami. Fotogenična slikovitost z dodatkom pozabljenih čolnov, razpadajočih počitniških prikolic, gnilih lesenih lop in bagrov sredi razkopanih dvorišč. Nikjer nobenega človeka. Easy parkomat na robu ploščadi smrtnonosno drsečega leda od nas zahteva 17 evrov za dnevno parkiranje.

Danes sem tečen. Jezi me plačevanje parkirnine. Jezi me včerajšnja pripomba, da sem nevaren smučar. Jezi me, da sem jezen. Zaciklam se v črno razmišljanje in cel vzpon sam pri sebi kuham mulo. Razmišljam o padcih. Pazi, da ne padeš! Zakaj nam padec vsadijo v možgane kot negativen dogodek že v otroštvu? Zaradi bolečin, ki jih povzroči? Ali zaradi sramote spodrsljaja?

Ažmi je opremljen z derezami in gre naprej. Za seboj nam pušča udobne stopnice, razen na ledenih ploščah, ko špice derez ne gredo prav globoko. Vsi ostali skupaj imamo en cepin, ki ga držim v rokah jaz. Z lopatko v ledeno skorjo izklešem luknjo za desni čevelj, pa malo više še za levega, zapičim cepin in se potegnem gor. Nekaj ducat takih stopnic naredim. Neznansko uživam, kljub od mraza razbolelim prstom. Fokus pomirja raztreščeno notranjost.
Takoj, ko stopimo na sedlo pod vrhom, za nami priteče Andrej M. Vmes je skočil še na en drug malo višji hrib. Mater, sem se nagazil, se pritoži.

Med spustom skozi širok žleb se mi povrne dobra volja. Lepa mehka flanka, nekaj sto metrov visoka in dovolj široka za varno vijuganje. Ni ravno prišič, je pa zmehčan srenec, ki se izpod smuči kotali po bregu. Opozorila o previdnosti pustim za seboj in odkristjanim nekaj širokih zavojev v karvarskem smučarskem odklonu. Užitka ne kvari niti robnik, ki zvit štrli iz uničene smuči. Že prvi dan v prvem zavoju sem pristal na trdem granitu.
Ocena strmine je petinštirideset procentov. Ko se Andreja pogovarjata, je nagib v procentih izjemno pomemben del užitka smučarskega spusta.

Storgalten 1219 m
Sreda, 16. marec 2023

Na smučarske ture se vozimo z več avti. Našemu se ne mudi. Pogledat grem vegasto barako, majhno leseno kolibo v bližini naše hiše, ki v svoji nagnjenostji komaj še kljubuje vetru. Z večjo hišo rdečega opaža in dvemi stanovanjskimi prikolicami je postavljena v tipičen naselitveni vzorec pokrajine. Pogled z druge strani je presenetljiv. Hiši manjka cela stranica in ta odprtina nudi vpogled v preprostost bivanja. Prostori so še vedno opremljeni s pohištvom, ponev na peči skoraj daje vtis, da je razpad hiše nekoga presenetil sredi priprave obroka.

Ob devetih nese Peter pokazat serviserju svoj pancer s počenim trakom. Medtem grem po flajšter za žulje v Extra blagovnico. Nikakor mi ne uspe plačat, niti s karticami, niti s telefonom. Kron nimam, evre ne sprejemajo. V nekem trenutku blagajničarka potegne iz žepa telefon, ga potegne mimo blagajne, se mi nasmehne in reče, da je ok. Ravnokar me je iz svojega žepa častila za dvajset evrov in mi rešila smučarski dan, morda celo teden. Ena od teorij pravi, da je solidarnost družbe obratno sorazmerna z udobnostjo bivanjskih pogojev okolja. V dolgih zimah posameznik brez skupnosti težko preživi.

Nad snegom smo obupali. Današnji kriterij za vrh so lepi razgledi. Izbiramo orientacijo na jug, kjer sonce prek dneva zmehča snežno skorjo v manj nevaren srenec. Od ceste pri morju do prve izravnave nad hišami potrebujem petnajst minut. Še dobrih petnajst čakam, da prideta za mano Peter in Jani. Sori, danes sem počasen. Ni me treba čakat, samo to si želim, da gremo z vrha skupaj. V svojem tempu nadaljujem po zmernem vzponu in opazujem vrhove nad avditorijem. Ciljamo na najbolj desnega, ker je najvišji.

Oblika je vulkanska in naklon brega se stopnjuje. Vsak korak preverim, ali so srenači dovolj trdno zataknjeni v sneg. Skupina pred mano se ustavi sredi najhujše strmine in se začne pripravljati na spust. Mene opogumijo stopinje v snegu, ki se od tam nadaljujejo navzgor. Smuči dam na nahrbtnik. Pot je mehkejša, strmina blažja in dostop širok. Čeprav sem na gori sam, se strah iz koraka v korak umika sreči. Vrh me nagradi z veličastnim razgledom v notranjost kraterja pod mano. Horizont je posejan z belimi gorami, zalitimi z morjem. Pred vetrom se zavijem v puhico in me ne zebe. Prav počasi jem toplo polento.

Z vrha se spustim po sledeh v snegu se znajdem na vrhe pobočja z razgledom vse do dna. Med vertikalnimi vulkanskimi rebri so flanke napihanega zbrušenega snega, nadomestek svežega pršiča. Končno nekaj mehkega v letošnjih zamrznjenih Linških Alpah. Whoa, ker užitek! Široki zavoji od roba do roba, vsak zavoj zareže v ravno prav zmehčan skorjast sneg in izpod smuči se valijo krogle, ki veselo poskakujejo in se valijo mimo mene navzdol. Ludnica! Jani in Peter v tem času ravno prideta do kotanje. Gremo še enkrat?!

Nalepimo pse in zakorakamo v breg. Popoldansko sonce je že zmehčalo sneg in zdaj napredujem še hitreje kot prej. Uspe mi priti do vrha manjšega hriba. Vsako stvar, ki jo potegnem iz nahrbtnika, trdno držim v rokah, ker tako močno piha veter. Na eni strani grebena oranžkasto zahajajoče sonce, na drugi petrolejsko modra senca. Tokrat nisem povsem sam. Nekaj metrov stran še nekdo uživa ta trenutek. Pokimava si z glavo v pozdrav. Carsko, kaj?

Nordmannviktinden 1355 m
Četrtek, 17. marec 2023

Šesti smučarski dan. Nogavic ne perem. Vse trde so že od soli in smrekove kreme, a dokler so suhe, ne smrdijo tako zelo. Za en dan bodo še v redu. Privoščim si sveže spodnje gate in spodnjo majico, vse ostalo je znosnega vonja. Norveška volna se odlično obnese.

Uresničimo mokre turno smučarske sanje: na štart se odpeljemo z ladjo. To je lahko kar drag špas, mi pa izberemo ceneno različico: trajekt je za pešce zastonj. Za spremembo danes ni ledeno, sneg je pomladansko gnil. Morala ekipe je srednje visoka. V konti se ločimo: glavnina skupine gre na Galivari, kjer sem bil že lani, Andrej M me zvabi na sosednji, za nekaj metrov višji hrib veliko bolj kompliciranega imena. Špura je dobra in na vrh zlezeva dokaj zlahka.

Skoraj sem bil prepričan, da sem videl že vse variacije veličastnih prizorov, ki jih uprizorijo Linške Alpe na polarnem povratniku, pa mi pogled z vrha ponovno vzame sapo. Difuzna svetloba splošči panoramo v fototapeto sivin, od snežne beline do temne črnine nakodranega morja. Vmes sivine oblakov vseh nians in neskončno temnih peg razgaljenega granita. Nisem zdržal, z nekom sem ta pogled moral deliti. Vzpostavim neposreden prenos v Slovenijo.

Spust ni enostaven. Belina difuzne svetlobe skriva obliko površine, zato smučam na slepo in zgolj reagiram na kuclje in skorjo, ki se vdira pod menoj. Prvič se počutim nesigurnega. Letos res nimamo smučarske sreče. Vremenska napoved za jutri je dež, dan kasneje še slabša: orkanski veter, nevihte, leteče kamenje. Andrej M bo šel v breg kljub temu, verjetno edini, jaz pa se po svoje veselim tega dneva. Divjanje narave daljnega severa bom opazoval skozi okno iz toplega zavetja hiše.

Rørnestinden 1031 m
Petek, 18. marec 2023

Planiranje na podlagi neobetavne vremenske napovedi kombinacije dežja in močnega vetra na koncu izlušči dva cilja. Enega malo bolj drznega južneje od nas in drugega malo manj ambicioznega v smeri proti Lyngeseitu. Mikalo me je, da bi šel z naprednejšo skupino, vendar bi to povzročilo logistični zaplet zaradi prevozov z avti, zato se sprijaznim z enostavnejšo različico. Na ta način dobim sončni zadetek v vremenski tomboli.

Na nebu je sonce, na tleh smučine, dobra vidljivost zagotavlja lahko orientacijo. Hrib je blizu turističnega kraja, zato so poti temu primerno jasno speljane in označene. Pri sebi imam gps sled, ki je rabim preverjati. V skupini imamo zelo izkušene turne smučarje z nekaj desetletnim pedigrejem. Nešteto kucljev so že osvojili in presmučali, tudi tega, na katerega se vzpenjamo danes. Izgleda, da bo danes končno en tak miren dan po napornem tednu adrenalinskih doživetij. Ne pritožujem se.

Ob poti najdemo kočo. Dnevni prostor in kuhinja sta dostopni, ostali prostori so zaklenjeni. Ne ugotovimo, kakšen je sistem, kako rezerviraš, odkleneš ali plačaš bivanje. Ta trenutek nas niti ne zanima. Si pa z lahkoto predstavljam, kako bi tu preživel kakšen dan na trekingu prek Norveške. Med hitro malico gledamo gor na vrh hriba, s katerega se v soncu že spuščajo smučarji. Kmalu ugotovimo, da je bila zgodnja ura danes boljša taktika.

Tik pod vrhom nas doseže megla. Obračamo tu? Do vrha je le še nekaj metrov. Razvajen od sončnih dni sem se moral opomniti, da smo v prejšnji Norveški avanturi pred tremi leti skoraj vsak vrh osvojili v snežnem metežu. V primerjavi s tistim tole danes pravzaprav ni nič posebnega. Od toplega vremena sem se razvadil, niti puhovke ne nosim več s seboj. Na srečo veter tudi danes ni mrzel. Dovolj mi je vetrovka.

Med spustom se veter vse bolj sunkovito zaletava v nas. Zadnji čas, da se poberemo z gore nazaj v dolino. V letečem snegu in megli je vidljivost nič, zato za orientacijo vklopim track back, sled, po kateri smo prišli gor. Vendar ta deluje zmedeno, zelo verjetno je namerno moten zaradi NATO vaj v bližini. Držimo se skupaj na vidni razdalji, da koga ne pozabimo na gori. Iščemo snežne prehode med zaplatami spihanega mahu in skal.

Brez Andreja nismo homogena skupina. Imamo sploh vsi prižgane žolne? Kadar nas veter položi na tla, štejem človeške obrise v megli. Eden zmanjka. Fotografira. Vrže me iz tira in najprej vpijem, naj pride za vraga dol, takoj nato mi je žal, ko se zavem, da sem sam ravno tak fotografski individualist. Pomiri se, vse bo v redu.

Želim se izogniti dolgočasnem spustu po cesti in zavijem po bližnjici skozi gozd. Ne ravno posrečena odločitev. Po nekaj zavojih se debla zgostijo, ozke špranje med njimi pa me zapeljejo v potoško grapo, zametano z debli podrtih dreves. Krasn! Meni pa res nikoli ni dolgčas. S plezanjem prek debel porabim toliko časa, da sem pri avtu v istem času kot ostali. Ni pomembno. Sam sem se rešil. Dober zaključek pravega moškega smučanja.

Linške alpe 2022 / 1. — Linške alpe 2022 / 2. — Linške alpe 2022 / 3.