Rab

Petek 3. maj 2024

Stinica

S parkirišča pod žalostnimi silhuetami razpadajoče betonske konstrukcije se po markacijah odpraviva okoli zaliva v počitniško naselje Stinica. Z nosom za dišečim kruhom. Pred nama je druge vrste funkcionalna gradnja. Medtem ko industrijska hala želi zaobjeti čimvečji volumen uporabnega prostora z ravno dovolj materiala, da zagotavlja trdnost, počitniško naselje poskuša umestiti čimveč človeških bitij na čim manjši prostor in jim pri tem zagoovoiti vsaj osnovno raven intimnosti. Tudi usode ne delita: počitniško naselje pred propadom brani pridna slovenska roka.

Rab

Prek slikovite in na videz neprehodne pokrajine vije magistrala, po kateri se zapodimo, čim odplenkamo s trajekta. prek kovinske rampe. Znak s prepovedjo vstopa kamperjem je ravno tisto, kar iščeva — očitno je dovolj privlačno, da mora biti prepovedano. Prideva skoraj do vode. Razgled na Velebit in na Pag, vonjave zeli, polnih spomladansko sokov, ptičje cvrkutanje. Muhicam bolj kot najin zajtrk diši sušilnica mokre opreme od včeraj. Nirvana. Hrvaško morje je najlepše morje na planetu. Dokler ne začne sezona.

Pospraviva tabor, obujeva včerajšnje čevlje in jih greva sušit na škraplje. Ivica Kostelić je dejal, da je škraping odličen trening za fokus. Ne semš zgrešit niti enkrat. Bele skale južega rta se proti zahodni obali obarvajo v rumenkast peščenjak, ki z obalnimi razjedami preprečuje prehode. Po servisni cesti prideva do plaže, kjer naju že čaka malica: na pol pečen v alu foliji, kruh v vrečki in mlada čebula. Ostanki plažne žurke. Izgleda, da je alkohol prehitro zagrabil.

Klara se v naprej opraviči cvetočemu žajblju, da ga bo oskubila za nekaj listkov. Nobenega ne ocufa v golo. Pogovarjava se o herbarijih, ki smo jih včasih izdelovali na šolskih izletih. Tega sedaj najbrž ni več. Drugi časi, drugačen odnos do narave. Ko imam nabiralništva in raztezanja sklepov na skalah dovolj, se vrnem k avtu, zadnjico podložim z ležalnikom in se zatopim v knjigo. Dnevnik o bivanju na obali Bajkalskega jezera. O tem sem sanjal, vendar, a bi res zbral pogum?

Pot do mesta Rab nudi pričakovane razglede, pa vseeno je brutalno. Na stotine apartmajskih hiš, z zaprtimi okni, čakajočih na poletno sezono. Vsaj to je, da v primerjavi s celinskimi zunanjosti teh ogromnih hiš izgledajo nadpovprečno urejene. Beton, cigle, ploščice in klimatska naprava. Preprosta gradnja, ki lahko z oddajanjem turistom v relativno kratki sezoni povrne vložek investicije. Hvaležna sva vremenski napovedi, ki je prvomajski oddih na morju omejila na najbolj hrabre in preprečila množično okupacijo hrvaškega primorja.

Mesto Rab

Mesto Rab ima značilno silhueto štirih zvonikov. Ne skriva, da je prostor pomembna naselbina že od začetkov človeške civilizacije v tem prostoru. Zaradi dobre naravne zaščite zaliva so ga že stari rimljani uporabljali kot pomembno vojaško pristanišče. Tloris mesta še sedaj nosi ta militaristično kolonialen graditeljski pečat urejenosti v ortogonalno mrežo ulic. Zavidam jim tlakovanje iz gladkega belega kamna. V primerjavi s Piranskimi ulicami je kot prenovljena kopalnica napram butani zemlji v kurniku.

Sobota, 4. maj 2024

Že četrti dan nama jutranji veter češe lase. Dobro spiva in udobno leživa. Prebujanje je dolgo. Nekje pri vmesnem času razsvetljevanja jutra odprem vrata, da k nama pridejo zvoki prebujanja narave: petje ptic in šumenje krošnje v vetru. Ko se jim pridružijo zvoki avtomobilov, se prekucneva v stole na obali in zavreva vodo. Danes v dan štartava s čajem. Končno sem se spomnil nanj tudi v trgovini. Čaj, kava, koruzni kosmiči, vse iz velikih skodelic. Jutranja hidracija nama pomaga čez dan.

Ena skromna vrečka umazanega perila se nama je nabrala, bore malo. Nekaj osnovne higiene (oplakovanje v morju) in lahka hrana odženejo vonj. Najbolj problematični so usnjeni čevlji, ki se nimajo priložnosti sušit. Iz njih parijo nabrane popotne vonjave vse od njihovih prvih stopinj Kavkaških pohajanj od Tushetija do Kazbegija.

Gozd Dundo

Rab ni nek gorat otok, pa trek pohod prekategorizirava v tek. Po zemljevidu se zdi, da nama bo zmanjkalo poti za dve uri teka, kmalu pa presenečeno ugotoviva, da ure tečejo precej hitreje kot kilometri. Cikcakanje med škrapljasto plažo in gosto šumico naju večkrat ustavi, bodisi zaradi lepih razgledov, bodisi zaradi neprehodnega podrastja okoli skritih kotičkov na koncu slepih poti, ki naju ne izpusti zlahka. Napis Gay Only je pomenljiv, res dobro, da še ni sezone.

Počitniško naselje Suha Punta propada. Mini bungalovi z odprtimi vrati kažejo svojo žalostno usodo. Socialističen standard skromnega privatnega tlorisa spalnic, ki se je naslanjal na servisni del skupnih prostorov kopalnic in restavracij, je zgodovina. Kapital v obnovi preživelega koncepta ne vidi priložnosti. Sprememba družbene ureditve je posegla tudi v slog našega počitnikovanja, v večje udobje, v večji individualizem. V nepostredni bližini gradijo bleščeče bele termitnjake, generično arhitekturo iz betona in stekla, obsijane s soncem in hlajene s klimatskimi napravami.

V gozdu Dundo nimava miru. Enkrat naju preplaši jelen s spoštljivim rogovjem, ves čas pa okoli naju švigajo mamilčki (Middle-aged man in lycra), ki s stisnjenimi zobmi in belimi členki na rokah krčevito držijo za roge svoja kolesa, ki šklepetaje poskakujejo prek skalnatih poti. Neka ljubiteljska prireditev, ki se samovšečno imenuje Hero, dovoli pa tudi kolesa na električni pogon. Iz gozda črnega hrasta, narodnega parka najvišjega nacionalnega ranga, se jim z gozdnih poti umakneva na asfaltno cesto, da imava mir.

Samotni zaliv naju zvabi k morju. Nad plažo kamnita plšča z obledelim obeležjem mesta ustanovitve prvega antifašističnega odpora na otoku. Voda je toplejša kot prej na odprti južni strani otoka. Izračunam, da sva v Jadranu nazadnje plavala natanko pred šestimi meseci na Zlarinu. Ni tako slabo, Izgleda, da se bom naužil Hrvaškega morja.

Po treh urah dopoldanskega tekanja, morski osvežitvi in brez pravih planov za kosilo so obrambni zidovi spuščeni. Zvabi naju vonj grila. Iz tipično ambicioznega menija plažne restavracije izbereva obglavljene sardele (letnik zamrznitve neznan), mešano solato (oljčno olje kaj je to?) in pomfrit zobotrebce (iz krompirjevega škroba). Presušen kruh gratis. Požreva vse. Če že ni bilo dobro, je bilo vsaj malo.
Račun me opomni na drugi, manj všečno realnost hrvaške obmorske turistične ponudbe. Morje je lepo in zastonj, ponudba okoli njega pa pogosto ne.