Krnička gora

Neoznačena pot iz Matkovega kota, 10. september 2023 — 11,5 h / 13 km / 1590 vm

Matkova kopa in Krnička gora sodita med težje dostopne vrhove Kamniških alp. Zelo zahtevno brezpotje, krušljivo in izpostavljeno. Tura je orientacijsko zelo zahtevna.
— Brezpotja, Vladimir Habjan, Sidarta

Po eni uri hoje se še kar loviva okoli drugega stavka v opisu poti, idilične lovske hiše na dnu Matkovega kota. Končno le najdeva stezico. Opis je dober, če ne ubiraš bližnjic po svoje in zgrešiš ključno tablo na odcepu. Stezica — enkrat, ko jo končno najdeva — se izkaže za prijetno in dokaj shojeno. Preči strme bregove mimo grap z vodo. Do vrha sicer še ene dvakrat iščeva v napačno smer. Pogrešava možice ob strugah, najbrž so bili žrtev visoke vode. Nekajkrat se obrneva že s čeladami na glavi pod navpično postavljenimi stenami. Ne znajdeva se še z opisi v knjigi: ključ, rob, gladka grapa, skalna grapa, skalni žleb, mala škrbina, velika luska, gladek stolp, skalni prag, skrotje, stečina, kotanja, stenica, skok nad škrbino. Današnji dan je namenjen tudi uvajanju, to je najin prvi izlet z novo knjigo.

Poglej jo, fakin pot!, je zelo neobičajno izražanje za buddyja. Po dodatni uri poplezavanja v slepe ulice na drugi strani strugice zagledava na pol odplaknjenega možica. Pa se ne sekirava preveč, današnji cilj je pohajkovanje z novo knjigo. Sproti nabirava izkušnje in pravila ‘brezpotnih’ poti:
* Pot nikoli ne gre po vodni strugi, četudi je ta večino časa suha. Vedno je ob njej vodi vsaj skromna stezica.
* Kar izgleda kot pot ni nujno pot, pa če se še tako prepričuješ. Bolj verjetno je stezica gorskih koz, ki prej ali slej preide v človeku neprehoden svet.
* Najboljši vodnik za smer so sledi človeske roke: pobarvana markacija, s kamenjem sestavljen možic, gladko porezane veje borovcev.
* Digitalni zemljevidi ne poznajo brezpotij. Pa tudi, če slučajno jih, so ta verjetno prenesena iz zastarelih papirnih zemljevidov. Sploh pa pozicija telefona ni dovolj natančna, da bi se lahko odločil, ali je skalo bolje obiti z leve ali desne strani.

Na grebenu si oddahneva z malico. Čez rob gledava v prepad. Da hodiva po neobljudeni poti, dokaže mejni kamen, ki označuje mejo med Avstrijo in SFRJ. To res ni za vrtoglave, reče Klara. In še zadnji napotek: Saj veš, ne? Vedno tri oporne točke. In gre v izvidnico po sitni izpostavljeni polički iskat prehod okoli gladkega stolpa.

Takoj nato filmski prizor. Skala se loči od stene in ostane v Klarini roki. Telo se začne nagibati nazaj, ker ga nahrbtnik vleče v dolino. Takrat Klara odskoči z nogami od stene in razširi roke, kot da bi šla v burpee. V razkrečenem položaju leteče mačke se dobra dva metra niže odbije od navpične stene čez previs in se še kakšne tri metre niže z vsemi štirimi vkoplje med ostre skale. Zahrbtna skala prileti za njo, se tik ob njeni nogi odbije in s truščem odleti skozi strm žleb nekaj sto metrov niže k gamsom na melišču.

Nobenega krika. Povsem onemel gledam dol in pričakujem, da bo rekla: ‘Kej tazga!’, se pobrala, in začela plezati nazaj gor. ‘A imaš kaj za prevezat?’ S prsti drži skupaj kožo, ki na široko razprta kaže sicer skrito anatomijo kolena. O, fak, fak, fak, faaaaak! Spustim se k njej in pokleknem med okrvavljene skale. V prvi pomoči so samo flajštri, komplet za zadnjo tekaško ultro. Jebemo! Iz hlač vzameva pas in iz na glavo obrnjenih flajštrov narediva improviziran kompresijski prevez.

Grlo mi zadrgne mešanica adrenalina in strahu. Bi jok pomagal? Ne ravno. Klara je preživela padec na čudežen način, a to je le del rešitve, priti morava še z gore dol do avta. V hribe je vedno vodila Klara, jaz sem bil le vajenec na vrvi, in trenutek kasneje sem v vlogi odgovornega za varen povratek, in to po brezpotju z neke zajebane gore. Ali imam to? Med nama visi tromestna številka, vendar je ne izrečeva. Nobeden si ne želi imeti intervencije gorske reševalne v svoji planinski kartoteki. Jokerja velja prihraniti za kdaj drugič.

Nahrbtnika sestavim v eno in grem iskat pot. Tečem najprej v eno in v drugo in v tretjo smer in iz četrte se vrnem po Klaro. Morda bi se dalo. Ne razmišljava, da bi obrnila in se vrnila po poti, po kateri sva prišla. Po opisu se zdi, da nisva več daleč od označene planinske poti, po kateri se bova spustila na drugi strani sedla. Srce se je malo umirilo, ne poskakuje več med grlom in hlačami. Kot gams hodim gor in dol po strmem skalnatem pobočju in iščem pot. Ko najdem prehod, jo označim z nahrbtnikom in grem nazaj po Buddyja. Telo ji drhti od strahu pred krušljivo steno, a pogum zadržuje solze.

Po vsaki mali zmagi se pojavi še malo večji izziv. V opisu sestopa piše: Lahek prehod je en sam, zato ga je vredno poiskati. Nisva več navdušena nad opisom poti in izrazi, ki jih ne razumeva. Apnencu ne zaupava več, zdi se, da je spust po skalah naravnost navzdol vseeno varnejši kot prečenje po gruščnati prečki. Vsak korak, vsak oprijem posebej preverim, ali se bo skala pod pritiskom odpeljala po strmi pečini navzdol. Preživetveni fokus. V nobenem drugem stanju me živega ne bi spravil v tako steno.

Saj veš, da bi te pokončal, če se ne bi mogla premikat? se skušam šaliti. Ko stopiva na označeno planinsko pot, se nama vlijejo solze olajšanja. Zdi se, da sva najhujšega rešena. A tudi ta pot je strma in drseča. To je podrta gora, ne mrzla, preklinjam.
Čaki, ti si vedela, da je planinska pot na Mrzlo goro ena težjih sploh, nama pa to ni bilo dovolj in sva skombinirala dve turi po brezpotjih in to po tvojem navijaškem dnevu neprespane noči?! Dajva se midva malo pogovorit, predlagam, ko ji z nog splakujem kisel zadah celodnevnega švica iz gojzarjev. To buddyji počnemo. Če je s preluknjanim kolenom in počenim rebrom sama prišla z gore, si zasluži, da tudi na urgenci ohrani dostojanstvo.

Računava na možnost, da bo naval na urgencu po vikendu lepega vremena v Celju vseeno malo manjši kot v Ljubljani. Morda je, morda ni. Iz bolnice prideva šele po polnoči. Klara se vsakič teže dvigne s stola: za triažo, za rentgen, za EKG, dvakrat za ambulanto, za operacijsko dvorano. No, jutri sploh ne boste vstali, ji napove sestra.

Reci, da plešeš v navijaški skupini, naj ti koleno lepo zašijejo! zakličem za njo, ko gre v operacijsko.

Bom dala gor pa en tatoo.

To je moj buddy.