Izleti,  Planine

Škrlatica

Škrlatica iz doline Vrata, 16. oktober 2022 — 8 h, 14 km, 1780 vm

Na štedilniku se greje kaša z jabolki, najina priljubljena malica za v planine. Nekaj neusklajenosti v planiranju je botrovalo temu, da jem proseno kašo že tretji zaporedni dan. A zdajle, ob zgodnji tretji uri zjutraj, dnevni meni v moji motni glavi ni na vrhu prioritetnega seznama. Zalepljenih oči po stanovanju iščem stvari, pripravljene za današnji dan. Še tako kratek izlet v planine potrebuje nekaj planiranja. Vsakokratno barantanje med parametri udobja: dobra hrana, topla obleka in varnost na eni strani se krešejo z neudobjem težkega nahrbtnika na drugi.

Današnji cilj je najin trenutno še vedno odprt problem — Škrlatica. Res je to drugi najvišji vrh v slovenskih Julijcih, a ustavila naju ni njena višina. Prvič, lani tak čas, si nisva drznila stopiti prek jezika zmrznjenega snega v žlebu. Prejšnji teden naju je ravno tako ustavil sneg, ki v tankih zaplatah zoprno vztraja pod Škrbino še od hladnih dni poznega poletja. Kljub derezam si nisva upala po melišču. Tako sva ji obakrat, sicer brez slabe vesti, pa vseeno z dolgim nosom, pomahala in šla drugam.

Včeraj sem bil na fotografskem tečaju, pa je šla Klara z Barbaro in Juretom krožit po Julijcih v avanturističnem slogu sprotnega iskanja poti. Nabrali so 13 ur hoje po težkih planinskih poteh, tudi s snegom pokritih. Je moralo biti kar hudo, ker se o svojih podvigih v češkem slogu (v copatih na zasnežen Triglav) zvečer ob pici niso prav na široko ustili. To mi je kar všeč. Čeprav ne bo priznala, so njene nogice vseeno malo izpraznjene. Današnji tempo gor na Škrlatico bo znosnejši kot običajno.

Nisem še dovolj star, da bi me mučila nespečnost. Rad spim. In zgodnje vstajanje mi ni v užitek. Pa vseeno grem rad zgodaj v planine. Žrtvovanje spanca se mi povrne v lepotah rojevanja novega jutra. Črnina neba se zmehča v temno globino modrine, obzorje zažari svetlo oranžno, oblaki nad horizontom se obarvajo roza. Stene Dolkove špice na drugi strani sprejmejo prve žarke in se oblečejo v marelično, nekaj trenutkov zatem sonce v pokrajino vrže dolge sence. Jutro doživiva skoraj na istem mestu kot lani, z veličastnim razgledom na Triglav. Seveda nisva edina. V stenah okoli naju opaziva še nekaj čelnih svetilk jutranjih občudovalcev.

Največjega uživača najdeva na vrhu Škrlatice: leži v spalki in bere knjigo. Ne moti ga, da je spal pod križem. Nekaj vlage je bilo, pravi, mraza pa nobenega. Res je topel oktober. V kratkih hlačah sva že od štarta v dolini, kjer je bilo več kot deset stopinj, opoldne pa se zna ogreti vse do dvajset. Tega ne bova čakala, saj je ura šele osem zjutraj. Od šestih ur, ki jih je napovedovala tabla v Vratih, sva do vrha porabila le štiri. Sem kar ponosen nase, saj niti nisva hitela, vmes sva lovila sončne žarke in pozirala drug drugemu za kičaste fotografije. Pa vendar si Klara ne more kaj, da ne bi komentirala: ’Jaz sem včasih za gor in dol rabila 6 ur. Ja, ja, v redu je. Kolikorat si pa na vrhu pila kavo?

Nekateri se čudijo, koliko stvari gre v moj pohodni nahrbtnik. Včasih vtaknem vanj tudi kaj kar tako, zaradi treninga, da se hrbet navadi teže naramnic. Na dolgih tekih me ramena včasih bolijo še bolj kot noge. Tako je plinski gorilnik postal že kar osnovna oprema, kot goreteks jakna in prva pomoč z astro folijo. Osvajanju vrhov daje povsem novo dimenzijo. Ni večjega užitka, kot v planinsko knjižico pritisniti nov trikotni žig, podložiti rit z armafleksom in spiti lonček kave z najboljšim razgledom. In tokrat imam s seboj tudi vžigalnik.

Na poti navzdol srečujeva pohodnike, ki so vstali malo manj zgodaj. Ni jih veliko za tako izjemno lepo nedeljo. Izgleda, da Škrlatica ni zelo populara trofeja. En fant naju vpraša, ali sva tokrat uspela priti do vrha. Najprej nekaj začudenja, nekaj zadrege (Se od nekod poznamo, pa se te nisem spomnil?), pa se izkaže, da bere tale blog. Seveda me navduši. Hvala, David, za odkritost in vzpodbudo. Pomagalo bo, ko bom zbiral voljo in čas za pisanje naslednje štorije. Ni vedno enostavno najti motivacije za pisanje.

Evo, pa sva zapičila zastavico tudi na vrh Škrlatice. Po dveh neuspelih naskokih, ki sta Klaro delala kar malo nervozno, sva na koncu prišla na vrh relativno z lahkoto. A gora je vseeno terjala svoj davek: ena od jadralskih rokavic, ki jih uporabljam za zaščito na ostrih skalah, je ostala na gori. Kar precej hudo mi je bilo. Ni mi vseeno, rokavice so mi drag spomin na fortinajnerske vratolomije z Lučetom.

Po drugi strani pa: bolje, da mi je vzela rokavico, kot prste.