Zimska Komna 2023

Žagar > Komna

Sreda, 8. februar 2023 — 8 h / 11 km / 1240 vm gor in 830 vm dol

France nam je zrihtal dela prost dan sredi tedna in to Slovenci znamo izkoristiti. Parking pod Voglom se polni že ob sedmih zjutraj. Jože se trešči z glavo v prtljažna vrata. Še dobro, da mu jo skupaj drži amfibijski trak. Rdeča se lepo poda oranžno črni kombinaciji.

Žagar se mi vleče kot vedno. Težak nahrbtnik nosim. Poleg vseh odvečnih kosov obleke nosim še čtivo za morebitne dolgočasne večere v koči — Outsiderja, ki ga sicer nimam časa brati. Ni najlažje čtivo. A4 revija s skoraj dvesto stranmi. Plus darilo za Buddyja: pol kile Vodnika po brezpotjih. Včeraj mi je Janez knjigo predal z besedami: Teh poti ne jemlji preveč zlahka. Vredne so previdnosti.

Po gozdu plešejo drobne snežinke. To je zadnje, kar smo pričakovali. Napovedali so nizko oblačnost in pogled na osončeno Komno zjutraj nam je vlil optimizma. Zdaj pa — više, kot gremo, bolj nas zakriva megla. Tik pod Konjskim sedlom že navigiramo s telefoni. Še dobro, da smo izbrali pot, ki jo že kar dobro poznamo. Komna je znana po tem, da se na njej v megli ni enostavno izgubiti.

Na strmem bregu srenač spusti in smuča zdrsne. Uležem se na trebuh in sekundo in pol kasneje se z glavo navzdol peljem po bregu v pozi kravce past. Zaradi snega, ki priši izpod rokavic ne vidim, kaj prihaja nasproti. Rob? Skala? Drevo? Nekaj deset metrov niže se tla pod menoj zmehčajo. Našpičim komolce in jih zarinem v tla ter se ustavim. Vse dobro. Jes! Gremo še enkrat?!

Na planini Govnač se oblak vsaj malo raztrga in nam ponudi razglede: levo na zasnežene planine, desno na moten obris Triglava in Bohinjsko dolino. Čeprav stiska mraz, pri ostankih vojaškega zaledja naredimo tabor in iz nahrbtnikov potegnemo gorilnike. Ideja tople malice na dolgi zimski turi se je slišala privlačno. A sonce je že šlo za goro in medtem, ko so mini gorilniki stalili sneg v kipečo vodo, so se naše prešvicane obleke spremenile v ledene oklepe. Vsi se delamo, da nas je juhica prijetno pogrela.

V kočo stopimo tik pred nočjo, po devetih urah v pancerjih. Pričaka nas pašta in solata. Jedi na žlico so izginile že čez dan med današnjo kulturno invazijo obiskovalcev. Kljub dolgemu dnevu oskrbnik vseeno premore še nekaj humorja. Ne morem pričakat, pa sprožim praznovanje: baloni, svečke, darilo. Vendar časa za pregledovanje izletov v novi knjigi ni, preveč dogodivščin si imamo za povedat iz današnjega dne.

Lanževica (skoraj)

Četrtek, 9. februar 2023 — 7 h 30′ / 10 km / 1150 vm gor in dol

Boli me telo od prstov na nogi do prstov na roki in še vse vmes. Ne mudi se mi izza mize. Zajtrk ni nič pretresljivega, navduši pa me domač kruh. Oskrbnik se pohvali, da je pred kočo nameril 20 stopinj pod ničlo. Res zgodaj vstaja. Ko se postavimo na smuče, sonce že lepo greje in do Bogatinskega sedla, kjer nas prepiha veter, hodimo brez rokavic. Dodatno nas je ogrela tudi bitka z ledeno potjo. Laže bi se vzpenjali po dnu doline.

Na drugi strani Bogatinskega sedla Anže pripravi kratko ponovitev plazovne delavnice, iskanja v snegu zakopane žolne. Ducat stvari gre narobe. Sonde nam bežijo po bregu navzdol, jame kopljemo globoko in na slepo, včasih le nekaj centimetrov od tarče. Po celi uri tekanja okolica izgleda, kot da je nekdo iskal izgubljene ključe (Jožetova domislica). Zaključek vaje pod črto ni bil ravno vzpodbuden. Bolje se je izogniti plazu, kot računati na buddyja, da te bo našel in pravočasno izkopal.

Pot z Lanževice do Koče pod Bogatinom je vsakič drugačna. Zalitost reliefa je odvisna od debeline snežne odeje. Iščemo pot po snežnem bump tracku in se izogibamo štamfanju, kolikor se le da. Dodatna zabava je mešanje mehke in trde površine, ki jo je oblikoval vetroven vikend. Na enem takem nepredvidljivem kuclju — ko sem zagledal kočo in me je prevzelo veselje pred večerjo — sem se zvrnil. Urša pravi, da prav po filmsko. Izkopal pa sem se sam.

Navdušimo se nad žganci, ki jih ponudi gostitelj, pa dobimo polento in suho zelje. Sicer z repetejem, pa vseeno potem snedemo še celo goro oreškov in čokolade, v zadnji rundi alkohola z luštrekom pa nas gospodinja počasti še s štrudlom. Oskrbnik z nami podeli nekaj svojega portfolija s smučišč. Prekaljen je že, ne pusti se voditi za nos, pravi. Včeraj je ukrotil dve razuzdani turistki. Prva je hotela disko že sredi popoldneva, druga pa ni nehala tuliti tudi po uri zapovedane večerne tišine. Jaz nisem nič slišal, zaspal sem kot polh.

Dogovor velja, da se alkohol toči le gostom, te koče tu ali onega bližnjega doma, deset minut oddaljenega na Komni. Ostalim vinjenim ne toči več, je prenevarno, oskrbnik se v takem primeru izgovori na zakon. A ta varnostni sistem ne deluje vedno. Fanta sta dejala, da gresta spat k sosedom, pa sta potem vseeno šla v dolino in se na poti zvrnila v prepad. Zdaj v jedilnici visi spominska majica s podpisi njunih prijateljev.

Kal

Petek, 10. februar 2023 — 6 h 20′ / 12 km / 1150 vm gor in dol

Na teraso pred kočo gremo pospremit Uršo in Anžeta. Urša lovi petkovo popoldansko predavanje na faksu. Resna študentka! Sonce je tik nad obzorjem in občutek je še malo hladnejši kot včeraj. S sočutjem opazujemo žensko, ki iz sosednje Majerce zavije v latrino. Da ne bo primrznila na dilo? Takoj za njo prideta še dve kolegici in se postavita v vrsto pred latrino. Pri minus dvajset čakajo zunaj v vrsti?! Morda pa ne rabijo sočutja.

Oskrbnik danes ni najboljše volje. Maček mu praska po glavi. Redkobesedno prinaša kruh. Ni mu več všeč, da tankamo čaj v termoske. Še preden štartamo iz koče, se na telefonu pojavi slika zaflajštranega Anžeta, ki se je zvrnil na smučo. Ledene klančine so zahrbtne, hitro se zgodi napačen korak. Štartamo blizu desete, ko skorja vsaj malo odjenja. Peseki bolje zagrabijo in kante globlje zarežejo rob.

Sara se utabori ob poti, mi ostali — Klara, Jože in jaz — zavijemo desno gor na Kal. Do sedla na smučeh, prek skoka v pancerjih. Po moško. Jezen sem nase, da sem pustil dereze in cepin doma. Na nahrbtnik navežem svoje in buddyjeve smuči. Nič takega. Dva para Ripstick Tour elank so skupaj težke enako kot moj par starih freerajderk.
Kričim: Palica, Hop! Dooooool! Nekaj flankic je pošteno strmih. Klara se pogumno spusti z vrha in kar zavija. To mi je všeč. Vem, da jo je strah, pa gre prek njega. Pravi, da mi zaupa.

Kar na pamet jo mahnemo proti Lanževici in se zaplezamo. Znajdemo se v kotanji, zaprti s strmimi stenami pomrznjenega snega. Ni mi všeč. Nobenega smisla ni, da silimo v težave. Sploh pa nam diši šampanjec, ki nas čaka v koči. Klara ima rojstni dan. (Danes pa čisto zares.) Dobra družba smo, prav nič ne trpimo za mizo. Hepi brzdej pojemo že četrtič in petič. Gospodinja nas pogosti z ajdovimi žganci, namesto rojstnodnevne torte pa nam speče šmorn.

Komna > Žagar

Sobota, 11. februar 2023 — 7 h / 17 km / 1070 vm gor, 2050 vm dol

Vrata najine sobe imajo tolikšno špranjo, da senzor zazna moje obračanje v postelji in na hodniku prižiga luč. Ne moti me preveč, po celodnevnih turah dobro spim. Včeraj smo še razmišljali, ali si naj zajtrk naročimo za uro prej. Sedaj je devet, pa si povsem lagodno obuvamo pancerje prek sitih trebuhov. Ni panike, smučanje je lahko tudi prijetno.

Dolga leta sem potreboval, da sem se znebil preganjavice iz otroških časov treniranja smučanja v tekmovalne klubu. Vedno je bilo nujno biti prvi na zajtrku, prvi na žičnici. Neprestana presija. Kot da za malčka pri desetih ni dovolj, da se v iskanju kape in rokavic bori z vsemi vrečkami, ki mu jih je skrbno pripravila mama.

Na zadnjem vzponu na Konjsko sedlo se ločimo. Jože in Sara gresta gor precej direktno po desni, midva s Klaro kar precej naokrog po levi. Čeprav štartava kasneje, prideva na sedlo veliko prej. Spet pomislim, da me taktika pri turni smuki precej spominja na taktiko pri jadranju. Najkrajša pot ni vedno najhitrejša. Ostro orcanje proti vetru in strmo cikcakanje v strm hrib nista vedno najboljša izbira.

Tudi danes nas razvaja sonce. Mehča nam smučišče in greje v lica. Danes je dobra smuka. Na poti s Komne proti Voglu prečkamo nekaj sedel in južne strani nudijo dolge in široke flanke za vijuganje. Z Buddyjem se ne šparava. Ne iščeva prečk in višinskih bližnjic, ampak se odpeljeva vse do dna. Kajti — ve se, kaj je pri smučanju najpomembnejše: Uživati v vsakem zavoju posebej.