Jadranje na krilih svobodnega duha

Murter in okolica, 30. oktober — 1. november 2023

Petek

“Dvajset!”, se Klara veselo zasmeji in me poboža po glavi, ki je že nevemkaterič butnila v tangun, pod nizkim stropom štrleč v najino spalnico. Koliko sva midva stara, da se greva takole taborniško jadranje daleč po koncu poletne sezone?! Na srečo je dalmatinsko morje še vedno toplo in ga niti valovi divjega juga ne ohladijo. Najina kopalnica je odprta od jutranje kave pa do večerne mesečine pod polno luno. Ko se nama telesi v spalkah umirita od drgetanja in se duša napolni z vinom, je svet popoln.

Free Spirit nudi dober servis in dobre barke. Kogarkoli vprašam, me napoti na Murter. In res naju Barbara prijazno sprejme že večer prej in tudi celoten prevzem naslednji dan gre gladko. Pa vendar se nervoza v meni stopnjuje: z vsako kljukico na seznamu se bliža izplutje. Kako se ta barka obnaša? Kdaj sem nazadnje izplul? Sem sploh že kdaj izplul sam? Klara bo prvič stopila na čoln, kaj šele na jadrnico. Vse bo odvisno od kapitana, torej — mene.
Don’t panic. Saj znava plavat. Kje so lajfdžeketi?

Od ranega otroštva imam v spominu sličico stripa, kjer Rip Kirby z jadrnico odpelje Pagan Lee v sončni zahod. Le kaj je bolj ultimativno romantičnega kot piknik na otoku, kamor si punco pripeljal z jadrnico? Že dolgo sem jo opazoval: Seascape one design racer cruiser (zdaj pa Beneteau First) je ravno ta ideja. Enostavna, lahka jadrnica, ki omogoča športno jadranje, pa tudi dovolj avtonomije za večdnevna potepanja. Vabljiva lastnost je tudi enostavna pretvorba v čoln z majhnim ugrezom, ki omogoča privez ob obalah, ki jadrnicam sicer niso dosegljive.
Petnajst let sem potreboval, da sem se opogumil in Seascapu dvignil jadra.

Sobota

Izplutje je adrenalinsko. Morje je mirno, prometa v pristanišču ni, motor zadovoljno brni, … Pa vseeno: v glavi divje brenči. Kolikšna je globina? Kje so druge barke? Spusti kobilico! Pospravi bokobrane, zloži vrvi, namesti krmila, poglej na karto za čeri. Kje je bremza?! Vse gre gladko. Med otoki pred Jezeri poiščeva dovolj veliko površino morja in Klara prevzame krmilo. Lekcija ena: Kako deluje krmilo na čolnu? Levo, desno, k sebi, od sebe, v orco, v krmo, v veter, od vetra. Lašaj, lašaj! Najina barka se obrača že ob najmanjšem premiku krmila in pri tem imava kar nekaj zabave.

Nekaj časa rabim, da se sprostim in takrat opazim, da je Klara na robu solz. Povsem nedidaktično razlagam z neštetimi mornarskimi izrazi, in naj se še tako trudi, že v naslednjem stavku priletijo tri neznane besede. Vremenska napoved me dela živčnega. Danes je morje rahlo skodrano, že jutri bo resno jadranje, čez dva dni pa urnebes 25-ih vozlov juga plus sunki. Nimava veliko časa za učenje. Pol ure kasneje z napetimi jadri orcava proti Kaprijam. Usta se mi raztegnejo do ušes. Sploh nisem vedel, kako zelo pogrešam jadranje.

Bližanje otoku me spet spravi v nervozo. Ne, zdajle res ne bi piva, hvala. Groza me je pomola. Če bi bile v zalivu boje, bi razmišljal o nočenju sredi morja, pa jih na srečo ni. Manjka nama rok. Sedim za krmilom in kričim navodila: Zaštopaj rol! Zategni škotino! Priveži bokobrane z vrznim! Raztegni čakljo, dvigni muring, pripravi štrik na bitvo! Ne, ne, spusti vse, primi za ograjco sosednjega čolna! Punči je spet na robu solz. Ampak ji gre dobro. Res je hrabra. Vem, da bo skočila v vodo med čolne, če bo treba. Iz prve se priveževa in to brez dotika pomola. Zdaj pa daj pivo!

Barbara sporoči, da so v zalivu malo naprej boje in mi je malo žal, da se nisva privezala tam. Živahen direndaj jahtašev, ki so na Kornatih danes zaključili z regato, ne sodi v tisto romantiko, ki sem si jo zamislil. Pa sva šla po večernem plavanju na sprehod skozi srednje privlačen kraj, kakofonijo dalmatinskega stavbarstva antičnih staroselskih hiš, apartmajskih z nabuhlimi stebrički okrašenih bajturin in slovenskih vikendaških samogradenj. Pod polno luno na vrh griča ujameva mašo, na pokopališču pa spoznava obe familiji, ki naseljujeta otok: Radovčiće in Jelovčiće.

Nedelja

Priznam, malo zavlačujem. Vse je v redu, dokler sva privezana na pomol. Jutranje kopanje, pa zajtrk in kavica. Pogledujem po drugih barkah na pomolu in jim malo zavidam udobje. Možakarji takoj zraven sedijo v oblazinjenih foteljih visokega kokpita in sveže pečen hemendeks zalivajo z viskijem. Nič jih ne skrbi skodran horizont na koncu zaliva. Med odhrkavanjem mačka včerajšnjega proslavljanja opazujejo svojega malega, ki z bayboatom šviga po zalivu in plaši ribe jutranjim ribičem.

Perfekten jadralni dan. V zavetju zaliva mirno dvigneva jadra in zavijeva v kanal proti jugu. Jugo se medtem krepi na dva do tri bofore. Na južni stran Kaprij se izpostaviva valovom, orcanje postaja vse zahtevnejše, sunki nagibajo barko bolj, kot nama je všeč. Nekaj vriskanja je, ko se drživa za ograjco. Občudujem buddyja, kako hrabro prenaša ta nova doživetja. Ji je všeč ali se ji bo zamerilo iz prve? Bolj prijazen je nato spust v mezonave proti Prviću. Iščeva kakšno bojo, da bi se skopala sredi toplega dneva, pa nimava sreče. Po Šibeniškem kanalu vleče tako močno, da voziva na prvi krajšavi.

Na Zlarinu se hočem skrit med velike barke na zavetrno stran pomola, pa mi pari mladincev na petdesetkah odkimavajo: “No muring!” Banda jahtaška. Sori, da sem vas zmotil pri šampanjcu! Greva na drugo stran in ponoviva taktiko od včeraj: naciljam barko, privezano na pomol, in se ji približam povsem počasi z motorjem v leru, in ko sva na dosegu, oba skočiva na rob, se primeva za ograjo ter mic po mic barko zvlečeva proti pomolu. Medtem v miru iz vode izvlečeva muringe in poiščeva kline za privez na pomolu. Še en pristanek brez škode. Juhej! Pejva proslavljat!

Kar je avtodom na cesti, je jadrnica za potovanje po morju: premično domovanje z luksuzom postelje, kuhinje, kopalnice. No, najino jahtarjenje na Seascape 24 je bolj podobno šotorjenju: sediva na robati plastiki in drživa plinski gorilnik (leva roka) in lonec s pašto (desna roka). Stranišče, kopalnica in pomivalni stroj, vse to se dogaja za robom krme v morju. In vendar moja ljubezen do te barke raste, res mi je všeč. Naštudirani detajli, kvalitetni materiali, enostavnost izdelave, sploh pa celotna ideja športnega jadranja z možnostjo bivakiranja na morju. Morda en sam predlog za izboljšavo: nosilec za pivo v kokpitu?

Ponedeljek

Na telefonu vidim neodgovorjen Barbarin klic. Verjetno nama želi srečno pot. Ne prav posrečeno izplujeva. Odveževa se, od pomola pa se odmakneva le na pol, ker motor crkne in naju valovi porinejo med muringe sosednjih bark. Zagrabi karkoli! Klara na premcu visi kot nindža in drži distanco od katamarana, jaz dvigujem liste krmila in navijam kobilico. Ne vem, v kateri štrik sva zapeta, pod barko je cela zmešnjava. Dotočim benz v motor in ga spravim v pogon. Besno tuli, ko manevriram, da bi se izvlekel z vrvi. Na katamaranu izgledajo precej srečni, ko nama to končno uspe.

Ravno se adrenalin malo umiri, ko spet pokliče Barbara: Danes ne hodita ven na morje, preveč vetra je. Imata ekstra dan. In sva šla nazaj na pomol. Pa ležerno na kavo — končno en tak pravi jadralski dan brez hitenja. Dokler veter ni začel upogibati dreves, da sem naredil paniko in sva barko še enkrat prestavila, v zavetrje na drug pomol. Buddy je malo stiskal zobe, ker so jo že srbeli podplati za pohajkovanje po otoku, kasneje pa mi je bila hvaležna, saj je bila noč divje vetrovna in morje razburkano tudi v pristanišču.
Ko sva imela barko na varnem, sem bil veliko bolj zadovoljen. Zanimivo, da imam tako razvito skrb ravno za čolne. Za ostale reči se mi bolj fučka.

Zlarin je otok brez avtov. Kar komično izgleda, ko na golfistične avtke natovarjajo pridelek oljk. Pritožujejo se, da je še prezgodaj, da so še zelene in grenke. Včasih so jih obirali postopoma vse do božiča in jih namakali v slani vodi, kjer so počakale na stiskanje v olje. Zlarin je bil kmetijsko obdelan: olive, trta, sadje, … a ljudje so odšli s trebuhom za kruhom in sedaj je otok pretežno prekrit z borovo šumo. V dvanajst kilometrskem krogu osvojiva vse vrhove Zlarina, tudi razgledni stolp. Morje je prazno — zaradi močnega vetra so se tudi trajekti ustavili.

Torek

Glavna tema na otoku je, ali bo trajekt pripeljal kruh. Ni ga, veter je še vedno premočan. Le kaj naredijo s kruhom, spečenim za otočane, ko se trajekti ustavijo? Spala sva slabo. Sunki jadrnice na prekratkem vezu. Ob pričakovanju obrata vetra v severozahodnik spet prestaviva barko. Zdaj sva že kar vešča privezovanja na pomol. Pokliče Barbara in pove, da je jugo poplavil Jezera, naj počakava še en dan, da se veter umiri. Napoved za danes: 40 vozlov s sunki.
Obiščeva povsem nov muzej koral. Precej neobičajno, a vse elektronske naprave še vedno delajo, celo VR očala. Še kar zanimivo, če si izven sezone že tretji dan na otoku z dvesto prebivalci.

Sprehodiva se do rta Madone na levem robu zaliva, ko v popku začutim ščemenje. Ali bele grive na vrhu valov bledijo? Izgleda, kot da maestral malce popušča. Pejva jadrat! Na Zlarinu sva že tretji dan, Prvić pa je le dober lučaj daleč. Buddy se čisto malo upira, pa ne za dolgo. Obljubim mirno jadranje. Glavno jadro dvigneva na drugo skrajšavo, sprednjega razvijeva le za vzorec. Kakšen sunek naju občasno malo položi, drugače pa je filmsko. Dve uri jadranja v sončni zahod in vplutje v Šepurine z rožnato večerno zarjo v ozadju.

Prvić je najboljši otok in Šepurini so najboljši ljudje v Dalmaciji, a imajo to veliko smolo, da so se znašli na tem izoliranem kosu kopnega ravno s prebivalci Luke, s katerimi so skregani. Tako zelo, da imajo dve ločeni pokopališči na istem hribu. V razprtije se nisva spuščala. Sediva v lokalni beznici in sva hvaležna, da so nama pustili privezat barko na bitvo za raztovarjanje v najglobljem delu mandrača, zavarovanem pred valovi. Mimogrede sva prejela še nekaj komplimentov na račun lepe jadrnice.

Sreda

Obeta se lep dan, pošteno se zdi, da barko vrneva dovolj zgodaj, da je na voljo za dnevno izposojo. Na pomolu sredi Šepurin še v temi spijeva kavo in izplujeva v zoro. Zgodnjega ropotanja so v ribiških vasicah itak vajeni. Burin nama piha v desni bok za prijeten mezonave. Ne manjka dosti, da bi razvil dženaker. Ah, naj ostane še kaj za nalsednjič. Kandidatka za jadralko vendar ne more že kar na prvem jadranju doživeti prav vse, kar jadranje ponudi, ali kaj? Delfini pa ne morejo pričakat. Na prelivu blizu ribogojnice nama za kratek čas pridejo delat družbo.

Predava barko Barbari, spijeva kavo in greva še zadnjič plavat v morje. Topel dan na prvi november, sreda je. Čez tri dni nastopim na stokilometrski trail preizkušnji. Hjam, srednje prijetna misel, na ta tek se res nisem kaj dosti pripravljal. A v tem trenutku mi ne more pokvariti razpoloženja. Eh, k vragu! Še enkrat natočim kozarce in spraznim steklenico.
A odčepim še eno?