Izleti,  Planine,  Potovanja,  Treking

Kazbegi

Četrtek, 21. julij 2022

Dolina Truso

Presenetljivo je zajtrk skromnejši, kot sva jih navajena v vaških gostiščih. Še palačink ni. No, nič hudega, saj sem sit še od večerje. Z gruzijsko vodičko se pogovarjava vse sorte: o potovanjih, politiki, družinah, vzgoji otrok, pitju vina, spremembah v družbi. Pove, da je bil Svaneti še za časa njene mladosti področje, kamor se ni hodilo, saj je bilo prenevarno. Svani niso bili vajeni prišlekov izven doline. Časa imamo veliko, ker čakamo, da dež vsaj malo pojenja. Na hribe je nič kaj optimistično obešena megla. Stepantsminda, zadnji obmejni kraj pred Rusko mejo na zloglasni Military Highway je pogreznjen v turobnost, ravno tako kot moje utrujeno in razbolelo telo.

Ko v dolini Truso stopimo iz avta, se oblaki razprejo in na nas posije sonce. Kar naju se držite! sem spet važen. V dolini je nekaj manjših zaselkov, a vse hiše so prazne. Oseti so odšli čez hribe in se naselili na teritorij, ki ga je Rusija pred štirinajstimi leti odcepila od Gruzije in ga poimenovala Južna Osetija. Cerkev je reagirala in v dolino postavila dva samostana, moškega in ženskega. Vlada pa ne stori nič. Na vseh koncih v Gruzijo vdirajo sosedje in naseljujejo obmejna področja, Gruzijci pa se ne borijo za svoje ozemlje, temveč polnijo visoke stolpnice v Tbilisiju. Skoraj polovica prebivalstva živi v glavnem mestu.

Dolina, kot je Truso, bi bila v Sloveniji center adrenalinskega turizma. Zakaj Gruzijci ne vidijo te priložosti? Mestia na primer pozimi na veliko gosti smučarje iz Evrope in dviguje cene storitev. Tu pa nič. Problem je — kot ponavadi — v (ne)znanju. Mladi gredo študirat v velika mesta in se ne vračajo, zato sodobne ideje na podeželju ne prodrejo, še vedno prevladuje tradicionalnost. Pomanjkanje domišljije se vidi že pri malici, ki sva jo dobila v culico za današnji izlet: paradižnik, kumara, kruh, jajce in sir.

Srečamo pastirja na konjih, ki iz doline proti glavni cesti peljeta čredo. Spredaj koze, za njimi ovce. Azera sta, niti gruzijsko ne znata, pove voznik. Čez nekaj ur jih spet srečamo, ko se vračata brez ovac. Prodala sta jih. Kaj pa koze?, vprašava. One vodijo po poti, ovce same se ne bi znašle. A tako? Dober primer, kako zelo je znanje pomembno za preživetje. Kasneje, ko se peljemo prek prelaza mimo kvadratnih šotorov sredi zelene livade, muslimanskega halal piknik mesta, se nam zdi, da vemo, kje bodo ovce končale. Koze so si s svojo spretnostjo rešile dlako. Očitno pa kozam ni vedno zaupati, ko kažejo pot.

Naš šofer si za meglo nadene športna rumena očala. Kar spreten je, ko prehiteva po tretjem pasu. No, tega ni, vsak si na cesti vzame toliko prostora, kolikor mu uspe. Tovornjaki v dolgi koloni lezejo prek serpentin, boječe jih prehitevajo osebni avtomobili, med obojimi pa poskočno vijugajo taksi kombiji. Na tej dvopasovnici se enak prometni režim odvija tudi nam nasproti. Živahno je. Gruzijci verjamejo, da so rabljeni japonski avtomobili dober nakup. Zato je veliko avtomobilov z volanom na desni strani, ta pa ne nudi najboljšega pregleda pri prehitevanjih. Zato pa je razgled s sovoznikovega sedeža pri prehitevanjih nudi toliko bolj pristno doživetje.

Od strahu se režim, vse bolj je podobno vožnji na vlakcu smrti, le da tu izzid manevriranja skozi ovinek ni vedno sto procentno predvidljiv. Vsake toliko se komu ne izzide in potem avto iz jarka moli kolesa v nebo, družina pa nesrečno vleče stvari iz njega. Ali pa se, naivno, nekdo poskuša prebiti skozi zemeljski plaz, ki se je ravnokar zapeljal čez cesto in v njem obtiči zalit z blatom do osi. Ustavi pa se tudi ves promet za njim, dokler ne pride bager, ki očisti cesto. Še vedno smo na slavni vojaški avtocesti, glavni prometni žili prek Kavkaza. Nikoli ne veš, koliko časa bo trajala pot.

Popoldne se v hotelu uležem v posteljo in začorim. Trese me vročina, verjetno kot stranski učinek amoksiklava. Antibiotika že dolgo nisem jedel … Je lahko celo alergija na zdravilo?! Temperaturo zbijaj s protibolečinskami tabletami, mi svetuje David, do 38,5 ni panike. Kirurška praktičnost.

Petek, 22. julij 2022

Stepantsminda

Nisem fanatik v iskanju samotnih plaž, odmaknjenih vrhov ali neprehojenih poti. Ne bežim pred družbo, druženje z ljudmi mi je pomemben del življenja. Sploh pa cenim udobje, pridobljeno s civilizacijo. Rad nosim čevlje, ki ne puščajo vode. Ne viham nosu na limonami, ki so zrasle na Siciliji in so mi na voljo v merkatorju za vogalom. Navdušen sem nad Wikipedijo in nad dostopnostjo informacij, ki jo nudi Internet. Fajn mi je, da te stvari obstajajo kot nekaj normalnega. In kadar grem v naravo, stran od tega ustvarjenega človekovega okolja, je to le začasno, kot izlet, po katerem se hvaležno vrnem nazaj v objem udobja civilizacije. Tokrat pa je bilo malo drugače. Prvič me je zavedanje, da gremo kot človeštvo v maloro, tako neposredno butnilo v obraz.

Po petih dneh vandranja po naravi daleč od naselij, v Stepantsmindi končno le pridem do lekarne. Vendar antibiotika nočem vzeti na prazen želodec. Vstopim v Spar, ki je priročno kar v isti stavbi kot lekarna. Svetleče očiščeno steklo v znani rdeči barvi celostne podobe trgovca. Kako domače! Kromirana ograja me zapelje prek spoliranega marmorja mimo stebra plastičnih nakupovalnih košaric. Ozrem se prek perfektno osvetljenih polic. Vse je tako … privlačno in dostopno! Nešteto živopisanih škatel, škatlic in vrečk vabi omahljivo roko.

Priznam: kavkaškega jedilnika — paradižnik, kumare, kruh in sir — sem se malo naveličal. Pa vendar — tisto je bila hrana, ki je po najkrajši možni oskrbovalni verigi prišla v moj želodec: z vrta ob hiši ali iz srečnih krav, katerih govno sem prestopal na poti v vas. Zdaj pa, ko stojim sredi meni tako ljube civilizacije, v samopostrežni trgovini s pestro ponudbo sterilnega in privlačno zapakiranega junka, mi je jasno, da v resnici ne vem, kaj za eno hrano dajem vase. Kako zelo smo se ljudje že odmaknili od narave. Zadovoljni smo, ko se hranimo z očmi, ostalo počutje pa zanemarjamo.

Sedim v fensi kafiču na vrhu kraja Gergeti nasproti Stepantsminde, na pol poti do slavnega samostana pod Kazbegijem, in pijem kavo z razgledom. Smooth coffee jazz je podlaga krasnemu sončnemu dnevu, v katerem se vatasti oblaki vlečejo okoli hribov. Greje me puhica, kapuca me brani pred prepihom, ki mi je še vedno neprijeten. Na poti do sem sem požvečil zavitek s fižolom, ki je bil zanič, a nekaj sem moral dati v želodec pod naslednjo tableto. Kava je izjemna, temu ustrezna je tudi cena. Vznejevoji me ameriška navada, manever navajanja cen brez davka. Ne za dolgo. Vem, da se mi bodo čez tri dni, ko bom doma te cene tukaj zdele smešno nizke.

Punči se danes sama klati po hribih. Fajn mi je, da zaradi mojega lenobnega dneva ni prikrajšana. Ves čas jo vleče nekam navzgor v planine. Slovenska obsesija — dan brez tisoč višincev je izgubljena priložnost. Ob povratku je nasmejana: tisoč šesto višincev v šestih urah. Nisem se dosti ustavljala, se opravičuje. Eno je, da ni bilo sidra (mene), ki bi vlekel nazaj. Drugo pa, da se je verjetno postavljala pred planinci. Uživa v prehitevanju, ko jim pod nos pomoli svoje noge v kratkih hlačah in potem ignorira komentarje.

Jaz se medtem klatim po Stepantsmindi, kraju, ki se mi je ob prvem obisku zameril. Danes mu dajem drugo priložnost. Sprehodim se po dvoriščnih ulicah, ocenjujem parcele in špekulantske gradnje, (ne)spretnost graditeljev in nepopisno brezbrižnost glede urejenosti. Oči bolijo. Edino prijetno klop za posedanje najdem pred cerkvijo. Ležeren ekstra dan. Odhod v Tbilisi prestaviva na jutri, saj, ko ne dežuje, je ta kraj pravzaprav še kar znosen. Po tolikih dneh klatenja po naravi mi nekaj urbanega utripa kar prija.

Zadnjo večerjo na potovanju sem si zamislil malo bolj slavnostno, pa je Punči ignorirala moj dopoldanski ogledni pohod po mestu in kar po navdihu izbrala beznico ob cesti s temačnim vrtom. Resno? Slaba presoja se ji maščuje. Svoj krožnik dobi, ko sem jaz že zdavnaj pojedel. Moja taktika je, da v preprostih gostilnah naročam preproste stvari. Njeno očitno tudi ni bilo kaj prida. Kasneje se potolaži z napolitankami iz Spara. Mlada in neizkušena popotnica je še, potrebuje nekaj prakse v ocenjevanju gostiln.

Sobota, 23. julij 2022

Ledenik pod Kazbekom

Gledava ga iz postelje. Najprej se odlušči od jeklene mrakobe, nato se narahlo izriše črnina skal, belina snega in modrina neba se vsaka po svoje svetli v jasen dan. Petnajst minut kasneje se vulkanski vrh zablešči v soncu. Mogočni Kazbek, tretja najvišja gora te dežele. Relativno lahko dostopen pet tisočak, najbolj znan kot ozadje cerkvi Svete trojice Gergeti, ikoničnega simbola Gruzije. Splačalo se je. Danes je popolno vreme za pohod na ledenik. Zbudit grem šoferja, da naju čim prej zapelje do cerkve. Popoldne loviva maršrutko do Tbilisija, jaz pa ne vem, kako zanesljive so kaj moje noge po dveh dneh slabega počutja.

Planinska pot je kar nekako bolj domača, kot je bila prejšnje dni. Črna pot prekrita z belim peskom, na travnikih bilke normalne velikosti. Na tri tisoč metrih nadmorske višine greva mimo skrivnostnega Farradejevega doma, malo nad njim je Česka koča. Za vstop na teraso se morava preobut v krokse. OK, razumem, kamenčki v podplatih uničujejo lesena tla. Ko dobim račun, pa razumem tudi številne šotore, postavljene ob skoraj praznem domu. Za kavo in čaj dava 8 evrov. So Čehi mislili, da so dom postavili pod Matterhorn!?

Še više greva, skoraj do 3.300 metrov nadmorske višine, in se dotakneva ledenika. Nič kaj privlačen ni. Prekrit je s temnim drobirjem in velikim kamenjem. Voda, ki priteče izoid njega, se takoj zlije prek skalnega roba v bučen slap. Hojo po ledeniku odsvetujejo, saj po vsakem dežju v ledu nastanejo nove razpoke. In z drsečim korakom brez derez se jim težko izogneš, tudi če jih vidiš. Midva derez nimava. Malo iz nevoščljivosti zavijava z očmi, ko opazujeva ljudi na vstopu, ki s svojo okornostjo ne morejo skriti, da jsi ih na noge natikajo prvič v življenju.

Obredno pojeva melono in se lagodno spuščava z gore. Punči se ozira prek ramena gor na Kazbek, ki se je — točno po urniku ob enajstih — začel ovijati v vihrave oblake. Vidim jo, kako ga požira z očmi, kako v mislih hodi proti vrhu, v ledeno strmino zapikuje dereze in cepin in išče prečke prehodov. Tako blizu je, pa v tem trenutku hkrati tako nedosegljiva. Potovanja je konec, jutri se usedeva na letalo za domov.

Jaz pa sem v drugem filmu. V naslednjem projektu, na drugem planetu. V glavi ves čas nekaj dogaja. Nekdo me sprašuje, ali pogosto ščijem proti vetru. Hm … najbrž ja, … saj, … kako pa sicer veš, od kod piha?!