Njegoševina

Sobota, 29. oktober 2022

Hercegnovi

Dubrovnik je bil le obvezen, nekako samoumeven postanek na najini poti. Takoj po davčenju (plačilu parkirnine) sva se odpravila naprej proti jugu. Na nek način na pot v neznano. Namesto, da bi si pravočasno priskrbel zemljevid v spodobno založeni knjigarni, sem naivno računal na nakup zemljevida In situ. Stiskaška namera, da bom morda prihranil kakšen evro, se je izkazala kot precej slaba ideja.

Z iskanjem sva začela na bencinski črpalki takoj za mejo. Začuden pogled naju je poslal v trgovski center na nasprotni strani ceste. Od tam v kiosk. Morda imajo na pošti? Nikjer nič spodobnega. Tudi v mestu nekaj kilometrov naprej samo odkimavajo, le da tu v krog pošiljanja nekam drugam vključijo še rent-a-car ponudnike, knjigarne in kitajske trgovinice. Dve uri in nekaj plačanih parkirnin kasneje imava v predalu tri neuporabne zemljevide: šolsko tematsko karto, pregledni zemljevid Balkana in neznansko grd zemljevid Črne gore. Kljub bolečini v svojem šolanem kartografskem očesu sem karte kupil. Kot spominek, konec koncev so zemljevidi še kar zanimiv pokazatelj kulture in razvitosti neke države.

Perazd

Čim parkirava, naju napade kapitan. Ne ravno kapitan dolge plovbe, katerih vile stojijo v Perazdu, temveč vsiljivi ponudnik prevoza s čolnom na slavni otok Gospe od Škrpjela nasproti mesta. Kar naklada in naklada, seveda je že bil v Ljubljani, tako kot vsi, ki nama kaj prodajajo. Njegova cena za prevoz je divje navita, ampak v njo je vključena parkirnina in obisk cerkve in muzej je verjetno še odprt. Vem, da vstopa v cerkev ne računajo in da obstaja redna, cenejša linija na otoček. Imam tisti butast občutek nemoči, ko vem v naprej, da me bo nategnil, pa se vseeno ne upiram, ker mi je vpričo punce zoprno barantati za ceno.
Otok je po petih letih, kar sem bil tu, še vedno enak, kot je bil. Domačini nanj že dolgo ne vozijo več kamnov, le turiste. Črnogorski turizem živi od zapuščine svojih prednikov.

Kotor

V hotelu nama dodelijo sobo v tretjem nadstropju s pogledom na dvoriščni jašek. Pun hotel … No, ja, dvomim. Brezplačno hotelsko parkiranje je dva kilometra stran. Izkoristiva za tek med stanovanjskimi stolpnicami in ob povratku še po promenadi ob morju. Tudi sedaj, konec oktobra, je sprehajalcev veliko. Le kakšna neznosna gneča mora biti med sezono. Jutranja receptorka nama te sume potrdi. In naslednje leto pričakujejo še več turistov.

V labirintu ulic starega mesta Kotor ujameva tri muzikante, ki navijajo jazz standarde. Prvi komad še nekako zdržijo v normalah, potem pa gre improvizacija v vedno bolj divje disharmonije. Ne gre nama preveč v ušesa. Vseeno jih poskušam zagovarjati. S prstom na prt narišem daljico. Pivo na eni strani predstavlja Čuke na gasilski veselici, kozarec ruma na drugi pa Vinka Globokarja na državni prireditvi v Cankarjevem domu na predvečer kulturnega praznika. Razpredam o tem, do katere točke na tej daljici je razvit najin okus za glasbo.

‘O moj bog. Pejva sem jest!’ Zanikrn lokal, pred njim vrsta: lačni mladinci, razposajeni Rusi, stopetdeset kilogramski debeluhi. Zanikrni in zamaščeni jedilniki kažejo, zakaj: pečenje vseh vrst v L, XL, XXL, XXXXXL porcijah. Prav, pejva se potolažit sem na goro hrane. A jaz potegnem kratko. Klara se baše s čevapčiči, kremenatlo in ljutimi kobasicami, zame pa mojster pek najde zgolj na pol pečeno papriko in bučko, še kruha ne da, ker ga hrani za sendviče. In — sori — tvoja kartica pri meni ne potegne. Daj gotovino.

Nedelja 30. oktober

Kotor—Lovćen—Kotor

8 h, 30 km, 1850 vm

Ponoči se nekajkrat zbudim v mlakuži lastnega potu. Pozna večerja in plastična posteljnina sta pripomogli k temu, da so se dnevne more nadaljevale še v nočne. Prvi dan v Črni gori mi ni bil všeč. Prevelika pričakovanja? Ta mi pokvarijo tudi zajtrk. Miza z bifejem je še kar obetavno dolga, od blizu pa … železni repertoar marmelad, šunke in sira plus mrzla pečena jajca in pohana zelenjava od včeraj. ‘Može, može’, gre natakarica nejevoljno v kuhinjo, ko naslednji dan pokažem na sveže pečena jajca pri sosednji mizi. Da kuhar pravzaprav dela, je informacija, ki jo deli le s stalnimi gosti. Brez sramu rečem za folijo in po češko si narediva sendvič za seboj. Iz Kotorja greva na Lovćen.

Bolje idite putem, pravi možakar, ki obira šipek ob magistralki. Ampak, … saj gre tule planinska pot, poglejte markacijo na deblu! A to ja ne znam, pravi in se niti ne obrne, ne zanima ga. Kadarkoli vprašava za pot, v odgovor dobiva skomig z rameni. Domačini ne poznajo svoje okolice, izgleda, kot da redko stopijo z asfalta.
Na poteh srečujeva Kitajce, Indijce, Ruse. Teh zadnjih je sploh veliko. Srbi in Črnogorci so se radi hvalili: Nas in Rusov je sto milijonov. Zdaj se jim ti bratje selijo v hišo. Kupujejo poceni črnogorsko zemljo.

Tik pod vrhom Lovćena prečkava asfaltno avtomobilsko cesto. Iz utice priteče tip in nama proda vstopnice za Narodni park. Da vaju rendžeri ne oglobijo. Pri vlečenju denarja iz žepov turistov se pa kar potrudijo, to je treba priznati. Jaz sem dal zadnje evre včeraj za večerjo, zato danes plačuje Klara. Malo naprej, na sredi stopnic do grobnice se upre, češ da še ene vstopnine pa že ne bo plačala. Darling, 5 evrov?! Meni je na pol vseeno, ker sem bil pri Njegošu že večkrat, mi je pa čudno, da se je odrekla obisku najbolj svete točke cele črnogorske države. Točke, s katere z enim obratom vidiš celotno ozemlje. Pa tako uživa v razgledih.

Na poti navzdol srečava fante z motorko. Nabirajo les za žganjekuho. Uvozili so deset ton makedonskega grozdja, ki ga bodo sprešali v crnogorski Vranac, tropine pa skuhali v šnops. Ponosno nama ponudijo požirek lanskega pridelka in res ni slab. Stekleničko vzameva za seboj. En od fantov se pohvali, da tiska majice za maraton, po katerega trasi ravnokar hodiva. Slišiva tudi podatek, ki ga raje ne bi: rekord proge je tri ure in tričetrt, postavil pa ga je hercegovski pastir. Midva jih porabiva osem.

Po lojtri splezava skozi luknjo v obzidju nad mestom in pogledava dol na razsvetljen Kotor. Spomnim se table ob vhodu v obzidje, ki pravi, da je metanje kamnov na mesto strogo prepovedano. Škoda, to bi bila res perfektna zabava. Zmečeš dol nekaj projektilov in stečeš dol pogledat, komu si zadel v krožnik.
Spet se znajdeva v BBQ Tanjga. Včeraj je zmanjkalo lepinj, danes zelenjave. Pol kile mesa za Klaro, lepinja z majonezo zame.

Ponedeljek, 31. oktober 2022

Kotor

Lahko plačate v gotovini? Ne, ne morem! In nočem, bankomat mi vsak dvig zaračuna 5 evrov ekstra. Ne pustim se več nategovat. Gospa na recepciji vije roke ob mojem nejevoljnem pogledu. Menjali so delovna mesta, prej je delala v kuhinji, zdaj je na recepciji in ne znajde se najbolje s temi napravami, kaže na pos terminale. Internet dela počasi in potem enkrat ne zaračuna, naslednjič pa dvakrat in so same težave. Končno ji le uspe doklicati kolegico, ki jo potolaži, da mi bodo trgali s kartice povezane na booking.com. Zdaj smo vsi pomirjeni.

Jedilnica je prazna in receptorka se razgovori. Dobra sezona je bila, drugo leto bo še boljša. Za novo leto bo fešta, pride neuničljivi Zdravko Čolić. Na Wikipediji ugotovim, da sem živel v zmoti. Zdravko ni Črnogorec, ampak Sarajevčan. No, to pojasni njegovo dolgo kariero.
Kovčke ropotajoče zvlečeva prek kamnitega tlaka iz starega mesta na parkirišče. Pristanišče je v obsednem stanju. Izgleda, kot da so tu vsi taksisti in vodiči Boke Kotorske. Včeraj je v sončni zahod odpeljala ena gromozanska križarka, danes je na pomol že privezana druga. Prebivalstvo Kotorja se je za pol dneva podvojilo.

Njeguši

Po serpentinasti cesti se dvigneva proti Cetinjam. Čeprav je asfalt obnovljen in povsem gladek, nama google te trase, s katero je Vladar že leta 1881 povezal svoje vladarsko mesto z obalo, ne ponudi. Evropski denar prek pokrajine vleče bolj ravne ceste. Vožnja z avtomobilom po Črni gori je proti pričakovanjem precej prijetna. Speglan asfalt in malo prometa.
Njeguši nama nudijo ogled Njegoševe rojstne hiše (ne greva gledat) in nakup lokalnih pridelkov (ne kupiva). Po velikih napisih sodeč prav vsaka hiša prodaja isto: med, sir in pršut. Domišljija v teh krajih res ne cveti.

Cetinje

V Cetinjah se sprehodiva po glavni mestni promenadi. Na eni strani kavarne, trgovinice z oblekami, točen sladoled. Na drugem koncu palače: Ministrstvo za kulturo, knjižnjica, banke. Med njimi stara razpadajoča hiška, pred njo bakica z naglavno ruto in vnučki. Le kako kljubuje nepremičninskemu kapitalu? Ali pa je razlog preprosto nesrečna usoda mesta, ki je, ko je izgubilo funkcijo glavnega mesta države, preprosto začelo odmirati. Kot da niti parcele v samem centru mesta investicijsko niso zanimive.

_S Črno goro je komplicirano,_ je izjavila Marina Abramović. Kot svetovno umetniško zvezdo so jo povabili v rojstni kraj, da bi s svojim slovesom, vplivom in denarjem pomagala prenoviti bivšo proizvodno halo Obod v sodoben center umetnosti. Pa so jo nategnili, s kulturnim ministrom na čelu.
O tem škandalu sem bil slabo informiran. Pričakoval sem vsaj nekaj podobnega Kijevskemu Pinchuku. Pa je bil muzej umetnosti sploh zaprt. Na steklu nalepljen plakat napoveduje razstavo portretov Črnogorskih vladarjev. Le kaj bi lahko bilo dlje od moderne umetnosti?!