kul-Turni vikend

Kulturni praznik se je posrečeno postavil na četrtek in z enim dela prostim dnevom se praznovanje raztegne v mini počitnice, ki ga tudi splošno pomanjkanje snega ne zaustavi. Nekaj upanja daje vremenska napoved z obljubo obilnih padavin v Alpah. Bo sneg ali dež? Nič od tega Amfibijcev ne ustavi. Najdemo prenočišče v bližini pik na zemljevidu, ki v Mišovem vodniku označujejo turne smuke.

Zasukana glava

Stellkopf 2852 m, 8 februar 2024 — 5h, 1000 vm, 10 km

’Kako sem vesel, da mi ni treba nič mislit, kam bomo danes šli!, me pozdravi Jože. Naslednji dve uri se na zadnji klopi avta zatopim v knjigo, ker nisem naredil domače naloge. Zima je tako klavrna, da se krave že gnetejo na vratih hleva, ker bi rade na zelene travnike, mi pa hočemo stopit iz avta s smučmi direkt na sneg. Iščem dovolj visoka parkirišča, kjer je vsaj še kakšna krpa snega.

Pogled v izbrano dolino vzbuja mešane občutke. Slikovita mešanica zelenila z belimi krpami, ki prehaja v belo z sivimi krpami. Sonce prižiga s tako pomladansko močjo, da smo kmalu v spodnjem perilu. Pri križu na vrhu se vkopljemo in skuham kavo s precej impresivnim razgledom na Visoke Ture. Spust pa sploh ni slab. Ravno prav zmehčan gnilec in spomladansko vzdušje.

Med srkanjem kave na vrhu hriba sem se zasedel v mokri majici in hrbtu to sploh ni bilo všeč. V zategnjenosti vztraja še po tem, ko odložim nahrbtnik. Bolečine izkoristim kot izgovor, da se izognem ogledu vaških znamenitosti (pokopališče, supermarket) v večernem vlažnem hladu. Zleknem se na divan in nudlam. Izboril sem si, da gre kitara z mano, po tem, ko sem obljubil, da nikomur ne bo treba peti.

Ramatka

Romaten Spitze, 9. feb 2024 — 6,5 h, 1400 vm, 16 km

Dan se začne nadvse depresivno. Iz zoprne megle nekaj na pol dežuje. Preklinjam škripajoč hrbet, ko si že sedmič odpenjam smuči zaradi na pol suhe ceste. Vremenska slika je napovedovala beg pred plazovi, pogled od spodaj v dolino pa kaže, da je v desetih dneh, od kar sva bila tu, pobralo polovico snežne dekce. V široki dolini iščemo jezike snega, po katerih drsamo mimo skalnatih balvanov. Snega napade ravno toliko, da se nam lepi v zoprn cokl pod pancerjem.

Na rami kakih 300 metrov pod vrhom se ustavimo, ker nima smisla, da rinemo v meglo. Že tako bomo v tej difuzi smučali na občutek, nebo je zaprto z oblaki. Pa ima to tudi dobro stran: spust sploh ni tako zanič, saj je snežna podlaga bistveno trša od včerajšnjega gnilca. Pobočje nad dolino nas zvabi v še en spoštljiv breg, ki se najprej počasi, potem pa kar strmo dvigne. Skoraj pridem do vrha, ko se Buddyju tik za mano zašibijo kolena. Pozabim, da sicer ima levje srce, izkušenj na smučah pa vseeno ne veliko.

Predvideval sem, da bomo pretiravali s količino hrane in res jo je na začetku izgledalo veliko. Potem pa se petkov večer kar ne konča, ker hočemo dočakat torto z ognjemetom po polnoči. Kratkočasimo se izmenjaje s hrano in igrami. Na koncu zmanjka vina. Zaspim za mizo s kitaro v roki.

Sveta kri

Hoher Sonnblick, 10. feb 2024 — 6 h, 12 km, 1350 vm

Tretje jutro kuham kičari. Najboljša malica za zimske hribovske izlete. Včerajšnja želja po zgodnjem vstajanju je do jutra izpuhtela. Spanje v dvoje na šestdeset centimetrih širine ne nudi zelo trdnega spanca. Prav leno se vlečemo po apartmaju. V Heiligenbluttu smo šele ob desetih. S temi našimi podvigi se ne bom hvalil svojim resnim turnosmučarskim kameradom.

Precej klasična konfiguracija terena. Najpej dolg pohod ob potoku, nato dvig po zatrepu doline. Že na bližnjicah med okljukami ceste nas trda podlaga opozori na tisto reč, ki se navadno prepozno potegne iz nahrbtnika. Na srenačih se dobro počutim. Zabubljen v kapuco vetrovke uživam v praskanju kovine po trdem snegu. Veter vse bolj divje dviguje sneg in nam brije okoli ušes. Med skalami prve morene se odločimo, da je snega in časa premalo, vetra in nelagodja na strmini pa preveč, da bi nadaljevali.

V zavetju macesnov na dnu doline si pri zlatokopih ob potoku skuhamo kavo in pojemo malico. V Heiligenbluttu si ogledamo kripto in pustolovskega danskega križarja, ki je stekleničko Jezusve krvi spravil v teletovo truplo, tik preden ga je pokopal snežni plaz. Našli so ga pastirji, ko so iz snega zrasli trije pšenični klasi. Od takrat ni bilo več treba hodit v potok. Zaradi te zgodbe je zlato začelo prihajati z romarji kar samo.

Štubek

Stubeck 2370 m, 11. feb 2024 — 3 h, 7,5 km, 700 vm

Damo si še en poskus zgodnjega vstajanja, pa ne gre vse po planu in tako smo na parkirišču izhodišča šele ob pol poldne. Pravzaprav se izkaže kot dobra taktika. Na nadmorski višini Frido Kordona se dežne kaplje čudežno spremenijo v snežinke. Po dnevih osončenega gnilca, globoko zmrznjenih ledenic in s severnikom nabrušenih zametov nas bo kulturni vikend obdaril še s celcem.

Ni ravno pršič do bokov, je pa dovolj za čisto spodobno mehko vijuganje, ki bi se ga — če bi ga posnel pod pravim kotom — dalo na fejsbuku objaviti pod ‘lahko ste nam fouš’. Na terenu ni tako zelo fotogenično, ker vsak malo preveč ostro odpeljan zavoj odpre pogled v travnato podlago. Čeprav Stubeck ni ravno neka smučarska trofeja, se danes izkaže kot prava izbira. Ne samo, da nas v megli proti vrhu varno vodi bodeča žica pašne ograje. Pašnik je tudi bolj prizanesljiv do smuči kot bi bilo s svežim snegom prekrito minsko polje skalnatih alpskih dolin.

Razlag, zakaj noge smrdijo, je več. Eno je neipodbitno dejstvo, da rastejo iz riti. Manj znano pa, da telo tja rado odlaga strupe, ki jih pridela. Jaz imam z vonjem čevljev kar srečo, navadil sem se jih zavezovati na rahlo, da se lahko sproti zračijo. A to pri pancerjih ne deluje. Trdno zaprte v plastiko na večdnevnih spomladanskih turah noge napojijo notranji čevlja s tako gostoto, da vonj crknjene podgane postane neločljiva sestavina pene. Smrdijo tudi pozimi, vsak dan bolj. Na srečo jih lahko prevažamo v trugi na strehi.