Iz Tushetija v Kazbegi — Drugi del
Torek, 19. julij 2022 / 4. dan
Prelaz Chanchakhi > Vas Roshka
37 km, 11 h, 1600 vm, zemljevid
Vso noč trpim zobobol in brišem curljanje iz sinusov, počitek je bolj slab. Zjutraj se ponovno zbudi veter in razpiha oblake. Na rododendronih posušiva pohodno obleko. Četrti dan ista volnena majica, iste volnene gate, iste nogavice. Čez dan hodiva malo bolj narazen. Jeva sir in kruh in jabolka. Tushi delajo boljši kruh kot dolinci. In sir ima več lukenj. Okus pa … no ja, meni imajo vsi tukajšnji siri okus na slan plastelin. Vode imava le za eno skodelico kave.
Tudi cigaret nimava, da bi se zahvalila pastirju, ki naju niže spodaj obvaruje psice, ki brani svojih deset mladičev. Pozabil sem, kako dobrodošel je lahko cigaret v odročnih krajih. S prelaza Datvisivari se dvigneva levo na greben. Ves čas gledava najin današnji cilj: vas Roshka. V mislih si ga naslikam kot kraj civilizacije, kjer bom stopil v lekarno in si kupil tablete za lajšanje mojih tegob vnetega sinusa. A do Roshke je še dolga pot, le zaradi dobre vidljivosti izgleda blizu. Z vremenom imava res srečo.
Prej ali slej je moralo priti tudi do tega — naveličal sem se razgledov prek neskončnih cvetočih travnikov. Tusheti se nama je zdel slabo označen … tukaj pa oznak sploh ni, in poti so, ali jih ni, ali pa so zaraščene. Kar naprej rineva z bedri skozi podivjano zelenje, pogosto tudi osat ali koprive. Boleče. Ko se končno začneva spuščati z grebena v dolino, se pot konča v goščavi. Poskusiva drugje, a vsakič znova izgubiva pot in se vrneva nazaj gor. Pod gozdno mejo je še vse huje in šele v tretje najdeva prehod za spust v dolino.
Neposrečen dan ostane zvest sam sebi vse do konca. Roshka se izkaže kot precej grda vas z dvema gostiščema: s privlačnim, a zasedenim hostlom, in s samskim domom, zanikrno hišo, umazano in nedokončano stavbo, v kateri cestni delavci s prelaza Chauki na tleh hodnika pripravljajo svoje obroke. Ko potrkam, tri stare babe brezdelno sedijo na verandi in gledajo v prazno, mama, ki se ukvarja z mularijo, pa pokliče deklico z nekaj znanja angleščine, ki čivkne: 80 larijev po osebi. Najdražje spanje na potovanju. A sem preveč zdelan, da bi se uprl in šel še malo naprej taborit k jezerom. V tolažbo se napijeva s toplim pivom.
Sreda, 20. julij 2022 / 5. dan
Roshka > Juta
20 km, 7 h 30’, 1520 vm
Tudi naslednje jutro se ne začne najbolje. Za zajtrk dobiva ostanke včerajšnje večerje, postrežene na mizo z ostanki včerajšnje večerje. Ne komentiram, saj se mi punca po svoje smili. Apetita itak nimam, zagnojeno imam že celo desno polovico glave. Resignirano zrem v posušen kruh in čutim utrujenost. Potem pa se stvari začno obračati na bolje. Sumljive mesne zvitke in zašvican sir odnesem delavcem na sosednjo mizo in v zahvalo dobiva melono in lubenico. Pri mizi se nama pridružita Klari in Tim, simpatična Nizozemca, ki sta se ravno tako znašla v drugem najboljšem hotelu Roshke. Zapomnil si bom njuni pravili integirtete glede prehrane. Prvo: ne jesta mesa. Drugo: če meso na mizo vseeno pride, se hrane ne zavrača.
Kljub napihani glavi me zamika osvežitev v jezeru. Na voljo so zeleno, modro in belo. Izberem modro. Voda je ledena in jajca ne dovolijo dolgega plavanja. Izpod skale me opazuje pastir in njegov vonj na ovce je tako močan, da mi pride na misel, da bi tudi on potreboval kopanje. Pa ne, da sem lahko kritičen — že peti dan nosim isto volneno majico, prav lahko, da si tudi on nekaj podobnega misli o meni. Srečava Švede z ogromnimi nahrbtniki (Anže pravi: skandinavski slog trekanja). Ko pokažem na filter nastavek, ki visi z nahrbtnika, je komentar, da je to le del manjšega aparata za kavo, s seboj nosijo tudi večjega.
Nato se obrneva v zadnji vzpon na prelaz Chauki. Celo Punči prizna, da tako dolge strme štajge še ni hodila. Kakih 600 višinskih metrov hodiva diretissimo navzgor po kombinaciji melišča in bodečih než. S telefonom namerim tudi 40 stopinj naklona. Od bolečine v glavi komaj še odprem usta za griz čokolade. Pred vetrom se branim zavit v buf in v kapo. Sicer mi kar gre, v tem svojem svetu zlagoma zmeditiram do vrha Chaukhi prelaza. Lažje je grizt v klance na začetku dneva kot na koncu. Pomaga pa tudi misel, da je to najin zadnji vzpon.
Juta
Nasproti nama prihajajo vse sorte ljudi. Zabavava se ob njihovih vprašanjih. Je strmo? Kako daleč je še? Je na vrhu ravno za ležat? Bi se dalo prit v Roshko in nazaj (ura je tri popoldne)? Danke, Čehi, Nemci, … navadno mi je zoprno spraševat, od kod je kdo, zdaj pa mi je to del zabave. Juta se zdi kot kraj, ki ljudi prevzame do te mere, da se po dveh gin tonikih v ležalniku kafiča na začetku doline odločijo, da bi šli malo naokoli, … zakaj pa ne v Roshko prek 3400 metrov visokega prelaza?!
Ob spustu me preplavijo čustva in zajokam. Spuščava se proti zaključku najine petdnevne avanture. Uspela nama je trofeja, za katero bo težko nekdo kar tako rekel: Poznam nekoga, ki je tudi šel tu. Sploh pa sva v petih dneh sestavila pot, ki bi jo vodiči organizirali v kakšne dva tedna dolgo ekspedicijo. In v tem času sva bila — tudi ko ni šlo vse zlahka — prava buddyja. Drug drugemu sva nosila težo, polnila skodelico z vodo iz potoka, se bodrila, ko so moči usihale, ali ko so koprive praskale po goli koži. Ker — pravi Punči — tudi ona ni povsem neranljiva.
Kar sami od sebe so se razvili dolgi iskreni pogovori o najbolj intimnih izkušnjah, o razmišljanjih, ki jih težko deliš s komerkoli, tudi kakšnih takšnih, ki se jih sramuješ in celo bojiš. In jih lahko izustiš, ker veš, da bodo sprejete brez ocenjevanja in presojanja. Ali pa dolge ure v tišini, ko sva spoštovala mir drug drugega in — če sva kaj zanimivega opazila — le s palico nakazala v smer pogleda. In je sledil ‘Da’, ali pa ‘Ahm’, ali pa nič, pa je bilo vseeno vse jasno in vse v redu. Tudi cmoka v grlu se ne sramujem. Se temu lahko reče, da jokaš od sreče?
Malo pa me ta dolina spomni na ne prav posrečen izlet pred osmimi leti, ko smo družinsko obiskali Juto, pa se je meni zdelo, da bi bilo fajn iti tudi na sprehod po dolini. Da nisem normalen, sem tisti dan slišal še večkrat kot običajno. Ob spominu na take drobtinice počasi začenjam razumeti, kako malo možnosti sem imel, da bi bil sinu takšen oče, kot sem si predstavljal, in zakaj se mi ni posrečilo. Nenormalen moški pač ne more imeti očetovske avtoritete.
Stepantsminda
Nimam časa odložit nahrbtnika, v polnem šprintu se poženem za belim kombijem. Puf, puf! Lahko greva z vami do Stepantsminde? Notri sedi španski turist, njegova multi jezična vodička in lastnik hotela. Jackpot! Čez pol ure v lekarni dobim amoksiklav, ibuprofen in sprej za nos, in sem vesel kot otrok z vrečko božičnih bombonov. Še deset minut kasneje sva v povsem proper hotelu z normalno ceno in s pogledom na vulkanski stožec gore Kazbek.
Gruzijska večerja — deset jedi, vse okusne, poleg znanih še: piščančja obara, kuhana rdeča pesa, tri vrste francoske solate, juha z mesno kroglico. Družbo nama dela vodička, ki ji je Španec že zaspal. Njej se lahko zahvaliva za pestrost te kulinarične ponudbe. Razlaga nama vse od židovske navezanosti na Gruzijo do težav, ki jih v regiji povzročajo Rusi. Za jutri naju povabi na izlet v dolino Trusso. Idealna ponudba za deževen dan in navajanje na antibiotik.
V jedilnici pijeva drugo steklenico dobrega rdečega vina. Pišem dnevnik. Berlinci glasno proslavljajo srečno vrnitev s Kazbegija. Adrenalin po spustu s pet tisočaka še ni popustil. Nato na teveju na ves glas predvajajo Hobbita. Khm. Precej naporno za najina ušesa po vseh teh dnevih samotnega vandranja v neobljudeni naravi.
Nadaljuj z branjem: Kazbegi
You must be logged in to post a comment.