Stol v snegu
Stol, 30. januar 2022 — 5 h 20’, 12 km, 1790 vm
Najboljša stvar dolgih tekov pride kasneje, kot after effect: s samozavestjo finisherja in še vedno prisotno telesno kondicijo se počutim nesmrtnega, vsemogočnega. Naj se delam še tako skromnega, hočeš nočeš nekje v zavesti ves čas poskakuje #imašto občutek. Občutek, da lahko kar tako mimogrede, na primer v nedeljo dopoldne pred kosilom, skočim na zasneženega dvatisočaka. In ker je suh januar prekinil smučarsko sezono, se zimski vzpon na Stol v Karavankah zdi kot ravno pravšnji cilj za varen solo potep.
Pot od parkirišča v dolini Završnice do Valvazorjevega doma je suho listnata in prijetno osvetljena z jutranjim soncem. Kar dober korak imam, dokler se tik pod domom prvič ne zložim po tleh. Pod listjem se skrivajo potuhnjene ledene drsalnice. Z višino jih je vedno več in moje kriljenje z rokami in lovljenje ravnotežja s palicami postaja vedno bolj vratolomno. Končno si priznam, da bo res butasto, če se odpeljem dol po hribu, medtem ko imam v nahrbtniku dva para derez. Najprej nataknem preproste, z gumo in verigo in majhnimi špičkami. Takoj se počutim precej bolje.
Le dva ovinka naprej stopinje v snegu vodijo stran od označene poti, v žleb, ki se kmalu postavi v malo bolj resen naklon. Mhm! Tole obljublja zanimiv izziv! Kratke špičke gredo nazaj v nahrbtnik in na gojzarje pripnem prave snežne dereze. Tisto strašljivo železje, ki se zatika v tla in veje in grozi, da bo ob prvem napačnem koraku zapičilo enega svojih prednjih rogov v sosednjo nogo, prebila glavno arterijo in povzročila neizogibno mlako krvi v belini zasneženega hriba. Z derezami na nogah pride v glavo tudi precej več fokusa.
Med vzponom srečam enega samega človeka. Izgleda kot ambiciozen fotograf, saj v sonce meri z ogromnim belim objektivom. Kar nekaj bleknem v pozdrav in iz tega se razvije pogovor o fotografiji. Potem mi je tega kar malo žal, saj se imam povsem v redu tudi, ko hodim naokoli sam s seboj v tišini. Srečava se spet na vrhu Stola in izkaže se kot zanimiv sogovornik. Izvem, recimo, od kod kraju ime Koroška Bela. Po njegovi razlagi naj bi bil to prehod iz ene pokrajine v drugo. V tistih časih so bile reke bolj pomembne pokrajinske ločnice kot gorske verige in tako je ta kraj sodil k deželi na severni strani Karavank.
Iz rokava mi našteje vse vrhove, ki jih v lepem razgledu vidiva na obzorju. Vidi se vse do roba Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino. En drugemu se pohvaliva s hribovskimi podvigi in si pritrdiva v razmišljanju, da klatenje po gorah spremeni človekovo dojemanje osnovnih dobrin kot so voda, hrana in udobje varnega zavetja pred vremenom. Pa o kmetovanju na 700 metrih nadmorske višine je govora. Ob slovesu si izmenjava recepte za proseno kašo. Ena od prednosti, ko potuješ sam, so odprta vrata za spoznavanje zanimivih ljudi.
Hoja navzdol mi je naporna. Dolgi kremplji derez se zatikajo v ledeno podlago in pogosto se lovim, ko me nese na nos po strmini belega jezika v žlebu navzdol. Ledene hinavke pod listjem v gozdu so še bolj drseče, obli kamni med njimi še bolj grobo krivijo gležnje. Noge postajajo trde in okorne. Vroče jim je v pomladnih temperaturah. Težko čakam, da se znebim trdih podplatov težkih gojzarjev.
Bolj sem zdelan, kot sem mislil, da bom. #Imašto občutek se je, tako kaže, za danes potuhnil.
Discover more from Fotografov dnevnik
Subscribe to get the latest posts sent to your email.
You must be logged in to post a comment.