Dogodki,  Izleti,  Planine,  Tek,  Treking

Prek Tolstega na Storžič, mimo Hieronima na Suhi

Gozd—Tolsti vrh—Storžič, 25. maj 2024 — 6,5 h, 20 km, 2060 vm — gpx

Navijaštvo je Buddyjeva velika strast. Tudi ko nisva na seznamu tekačev, se na dan prireditve odpraviva ravno v tisto smer. Tudi meni je v redu. Trailaši so fajn ljudje in v njihovi družbi se dobro počutim. Danes greva na Kriško goro, dvorišče Eve in Vukota.

Ne prideva dovolj zgodaj, da bi se pravočasno umaknila, in se že na parkirišču zatakneva v pogovor. Drzni so tu že od včeraj. Dovolj zgodaj sva, da bi se lahko prijavila na last minute, pa Buddy vztraja: Nič teka, danes so na vrsti višinci. Potem se izkaže, da je ta dolga proga naredila ravno toliko višincev kot midva, ki sva lezla gor na Storžič. In mi je žal. Lahko bi imel novo medaljo v zbirki …

Sprehod skozi jutranji prireditveni prostor daje vtis kongresa slovenskih trail organizatorjev. Skoraj vsi so tu, bodisi kot prostovoljci, bodisi kot tekmovalci ali pa kar oboje (sploh tisti v penziji imajo čas). Kriška gora je že v tretji ponovitvi postala obvezen cahen na koledarju trail tekem. Ni slučaj, Eva in Vuko sta si to prislužila, Vukova gril plošča je vedno ena najbolj popularnih okrep. Meni je malo neugodno, brez številke se počutim kot nepovabljen gost na zabavi. Še pred štartom se pobereva navkreber v hrib, po stezi v nasprotno smer.

S Kriške gore gledava štart, na Tolstem se že srečava s prvimi tekači na čelu. Vzpon na trpljenje. Fokus v tla, dihanje na škrge, skrivljena telesa, spačeni obrazi, slina na kolenih, … Zadnji klanec na Tolsti vrh je res postavljen (brutalno) pokonci. Deset, petnajst minut za njimi začno prihajat sprehajalci s katerimi se malo pohecava. Najina kategorija. Zanimivo je, koliko več napora je potrebno vložit za relativno malo razlike v času. A šport je neizprosen, rekreativen pa sploh.

Če bi se Punči kdaj udeležila avanturske tekme, potem bi jo bilo verjetno pametno opremit s satelitskim sledilnikom, da bi jo pravočasno rešili iz kakšne povsem napačne smeri. Danes si je zapičila v glavo pot, po kateri bova šla s Poljane do vertikale in to sedaj iščeva po spominu z izleta izpred petih tednov. Ignorira sled, ki kaže v drugo smer, ignorira zemljevid, ki kaže strma pobočja brez poti, ne čudi je latrina, ki je zadnjič tu še ni bilo. Šele po dolgem spustu v napačno dolino se njena trma vda. Vrneva se na izhodišče in ugotoviva, da GPS satelitski sistem ni razpadel. Le midva nisva na pravem mestu. To je Mala Poljana. Midva morava najprej na Veliko.

Ko se najina smer stabilizira, se potopim v razmišljanje o poziciji prsta iz jutranje debate z Dušanom. Pogruntam, da je odgovor lahko isti zato, ker je enkrat vprašanje Kje?, enkrat pa Kaj?
Spet začneva srečevati tekmovalce, tokrat na daljši razdalji. Nasproti nama pritečejo amfibijci, brez nahrbtnikov. Poznam ta občutek nesmrtnosti, ki ga nosiš v sebi po opravljenih prvih sto miljah. Zakaj bi tovoril vodo za teh nekaj korakov med postajami?! 20 kilometrska razdalja se sliši kot lumpi tek. Ivi nosi nahrbtnik. Že zato, da v njem nosi copate za vsak slučaj. Ne mudi se mu preveč in tako v zabavnem klepetu mirno spijemo pivo, ki sva ga rešila s Tolstega vrha. Upam, da ni bil kriv za kakšno neprevidno brco v korenino.

S Storžiča se vrneva v cilj ravno med podelitvami za najdaljše razdalje. Vuko se spet izkaže: Iviju podeli pokal za prvo mesto v kategoriji bosonogcev. Jasno je, po čem diši danes diši zavetišče na Gozdu. Buddy se prav nič ne drži nazaj, ko se Blaž odpove svoji porciji čevapov. Nič lupčkanja do večera. Mene bolj mika pol kvadratnega metra velika škatla, polna potratne glutenske dobrote, ki jo Tjaša postavi na mizo. Zakaj ravno pred Blaža, ko pa tudi on danes nima rojstnega dneva?

V glavnem: datum zacahnjen — 24. maj 2025. Če ne bodo ravno takrat spet višinci.

Suhi vrh

Vipava—Nanos—Suhi vrh, 26. maj 2024 — 5 h, 30 km, 1250 vm — gpx

Tek po žmohtu jemljem kot del precej koristnih priprav. Saj ko pride tekma in je dan deževen, prireditve zaradi tega ne prestavijo. Fajn je, da se v naprej prepričaš, ali si iz cukra, ali bo mokra roka odpadla s telesa ali ne. Pa vendar, ko Punči v aprilskem vremenu najde hrib z manjšo verjetnostjo dežja, se ne pritožim. Tolažim se, da sem svojo odpornost na žmoht dokazal že kdaj prej. Za danes izgleda, da bo najmanj mokro Vipavski dolini. Na Nanos greva. Pa še malo naprej, če bo treba, da bo dovolj. Danes PA SE teče!

Gozd naju varuje pred vetorm, dokler ne stopiva na Plešo. Paše, ko najdem zavetje za grmovjem. Pogosto slišim, da se je v Vipavski dolini treba navadit vetra. Ta pokrajina mi diši. Pod kožo mi je zlezla že davno nazaj, ko sem v kraškem svetu okoli Opatjega sela kot graničar preždel polovico svojega vojaškega roka. S pogledom grem prek horizonta in se nastavim namigom. Vabilo še velja?

Tečeva kar vztrajno, tudi v blage naklone navzgor. Hitro sva mimo Heronima, ne ustaviva se niti pri prenovljeni Vojkovi koči, čeprav je njen vrt izjemno privlačen. Izognem se pogovoru z varuhom gorske narave na misiji, ki me poskuša zvleči v debato o uničevanju narave z vetrnimi elektrarnami. Čez dišeče planjave poznega čemaža se spustiva na Notranjsko stran in obrneva proti Suhemu vrhu. Zakaj se mu reče tako, ne izveva. Se pa ime sliši kot zabavna primerjava z včerajšnjim Tolstim vrhom. Piva ne dobiva, razgled pa je ravno tako lep. Stojiva na najvišjem vrhu Nanoške planote. Jaz pa sem spet brez zbirateljske knjižice žigov.

Do Abrama se vračava najprej po lepi muljateri, potem pa se še malo vrtiva po makadamih Nanoške planote, da nabereva dovolj tekaških kilometrov. Z Gradiške Ture še enkrat pogledava po dolini, nato pa se spustiva prek Oltarja v Gradišče. Kaplje začno padati ravno, ko se usedeva v avto. Anja kasneje pove, da dežne zavese z zahoda navadno ne pridejo do Vipave. Povabljena sva na kavo. Na športni bolniški ji prav pride družba, s katero laže prebije dolgočasje prisilnega mirovanja.

In ko sva že tukaj v Vipavski dolini, se — čeprav vseeno malo pada z neba — zapeljeva še do Podrage, kar tako, malo na sprehod po kraju. Govori se, da je to fajn kraj, čeprav nimajo gostilne.