Iz Tushetija v Kazbegi — Prvi del
Sobota, 16. julij 2022 / 1. dan
Omalo > Girevi
30 km, 10 h, 1750 vm
Morda je bil kriv junk food, ki sva ga zadnje dni trpala vase: kruh, kačapuriji, sadje, piškoti. Že prej je šestka desno zgoraj razvila občutljivost na toplo in hladno, čez noč pa se je tako razbolela, da se ga ne smem niti dotaknit. Samo melona je dovolj mehka, da jo lahko brez večjih težav srebam skozi zobe. Na srečo niti nisem lačen, saj sva se za večerjo po dolgem času najedla dobre hrane: pečenih jajčevcev, stročjega fižola, lečine juhe. In vino sva dobila na račun hiše.
Sranje, tole z zobom. Punči se sploh ne upam povedat. Ravno danes štartava v planine, na zaresni treking. Za sabo puščava Omalo, vas z dvajsetimi hišami, največji kraj v Tushetiju. Naslednji stik s kolikor-toliko civilizacijo bo čez pet dni. Seveda, če nama uspe načrt, po katerem delava cca 25 kilometrov in dva tisoč višincev, torej po dve priporočeni etapi v enem dnevu. Bo že nekako. Namesto po običajni poti po dolini mimo Dartla midva zavijeva levo in se dvigneva na tri tisoč metrov visok greben nad njo. Lepa, označena pot.
Na poti srečujeva pastirje s kravami in ovcami. Pastirji so fajn, ker krotijo divje pasje beštije brez ušes in repov, ki lajajoč tečejo proti nama. Pri njih se ustaviva le na kratko, ker znajo rusko še manj kot jaz. Se ti fantje sploh znajo podpisat? Po spustu z grebena nazaj v dolino si ogledava Psarmo. Plaziva se po na pol razpadlih objektih, še vedno polnih bivalne opreme: postelje, omare, kuhinjski lonci. Starec iz edine naseljene hiše v vasi naju povabi na kavo in se zanima za mojo spremljevalko. Sumim ga, da se je že zdavnaj naveličal ovc.
Bolečine zoba kmalu ne čutim več, saj se razbolijo ramena. Nahrbtnik me vleče k tlom in odlagam ga ob vsaki priložnosti, čeprav vem, da po planinskih normah sploh ni težak. Za nekaj časa si ga na hrbet obesi Punči in mi pokaže, da problem ni v nahrbtniku. V Girevi prideva že ob petih, kar nama nudi možnost, da potegneva do prostora za taborjenje nekaj kilometrov naprej, a se uprem. Zdelan sem. Po večerji sedim za mizo odet v deko, trese me od utrujenosti, ko čakam, da Punči spije drugo mrzlo pivo. Njej se ne smilim tako zelo, kot se samemu sebi. Predpiše mi dva lekadola.
Nedelja, 17. julij 2022 / 2. dan
Girevi > Prelaz Atsunta
28 km, 10 h, 1900 vm
Ajdova kaša, pleskavica, jajce, štrukelj, maslo, med, kruh, vložene hruške, palačinke, jogurt, sir, kava. Njam njam zajtrk za dolg dan. V pozno popoldne samo še dolivava vodo. Luksuz neokrnjene narave Tushetija so številni potoki izvirske vode. Čeprav nekdo napove pretirano popularnost poti prek prelaza Atsunta, na poti iz Girevija dolgo ne srečava nikogar. Slikovita zelena dolina z temnimi ruševinami srednjeveških naselij je samo za naju. Še krave s svojimi pasjimi čuvaji so se umaknile nekam gor na zgornji del pašnikov.
V tistem pa začno nasproti prihajati lahko opremljeni pohodniki. Njihov tovor je naložen na konjsko karavano: šotori, modroci, jedilne mize, … Kar luksuz, tak treking. Še dva ovinka naprej vidiva, kako vodiča s konji prestavljata sivolase starce prek reke. Lahko še naju, pliiizzzz??? In greva na konjev hrbet. Reži se mi. Čez sva prišla s suhimi čevlji. Kakšna je možnost, da edino karavano s konji srečaš ravno pri edini reki, ki jo je treba danes prebresti? Punči pa se ne čudi več. Take stvari se nama pač dogajajo.
Ves dan žagava po dolinski poti ob reki gor in dol, dvigneva pa se bore malo. Slutnje se mi uresničijo. Na zadnjih petih kilometrih se pred naju pokonci postavi devetsto metrov visoko melišče gor na sedlo Atsunte. Pot je strma kot prasica. Diham na škrge, vsakih nekaj korakov se ustavim in lovim sapo. Bližava se trem jurjem in pol višine. Punči me gleda z vrha in me prijazno čaka. Saj ima ona tudi svoje tegobe. Na palec ji je padel kozarec z marmelado, z mezincem je pri prečkanju reke brcnila v kamen, zvit glženj ima že od prej. Samo ona je triatlonka, take stvari jo samo še dodatno podžgejo. Mene pa ne. Je zdaj že priložnost, da se začnem izgovarjati na leta? Bolijo me ritne mišice, boli me hrbet. Iz nosa mi kaplja gnojni izcedek iz sinusa nad razbolelim zobom. Komaj prilezem na vrh prelaza. Tabor, plizzz!, čimprej.
Ponedeljek, 18. julij 2022
Prelaz Atsunta > prelaz Chanchakhi / 3. dan
30 km, 10 h, 1320 vm
Po desetih urah ležanja in pisanih sanj (miške so nama pojedle vezalke) se splaziva iz šotora. Okoli naju žvrgolijo ptički, ki se ravno tako kot midva veselijo sončnih žarkov izza visokih gor nad nama. Za zajtrk spijeva zeliščni čaj kavkaških rožic in si razdeliva štiri dni star kolaček. Štartava ob osmih v puhici, ker čez greben zoprno piha. Štirje mladinci so včeraj z nekaj pomilovanja gledali najin tabor ob poti, kjer sem obnemogel. No, niso prišli dosti dlje, njihovi šotori precej površno visijo na bregu. Malo niže nama vojak pregleda papirje in naju usmeri v spust z grebena v dolino.
Punči se pritožuje nad razbolelo mišico. Meni se zdi kar upravičeno. Včeraj je skrivoma prestavljala težke stvari iz mojega v njen nahrbtnik. Drugače bi te še bolj čakala, pravi. Ni dovolj, da delava dvojne etape kot normalni. Ni dovolj, da ubirava alternative po brezpotjih z dvojnimi višinci. Njej se zdi tudi, da greva prepočasi. Včasih mi ta neustavljiva želja po avanturi para živce. Ko na zemljevidu vidi pot z oznako ‘načrtovana’, torej neobstoječa — na primer deset kilometrov grebenske poti prek tritisočakov — vzklikne: Pejva tle!
Med prečkanjem enega izmed neštetih potokov, ki tečejo z gore, se slečeva in umijeva. Voda na Kavkazu je res luksuz. Pa tudi ovira. Na sotočju rečic zavijeva v ozko dolino, v kateri je za pešpot komaj dovolj prostora. Ta gre malo po desnem in malo po levem bregu. Včasih most je, pogosto pa ga ni. Ali pa so samo namesto njega le tri brezove veje, naslonjene na skalo in povezane z vrvjo. Kdo si upa?! Punči prvič danes sezuje čevlje in zabrede v ledeno vodo. To vajo čez dan opraviva še večkrat.
Res nisem pričakoval, da bova v tej divjini srečala človeka, ko pride nasproti John in pove za prijazno gostišče v vasi Khakhabu sredi doline. Mmmm, dobra novica!, popoldne je že, pa nisva niti dobro zajtrkovala. Dobiva nekaj pospeška za nadaljevanje po zahtevni poti. In res je bilo vredno poiskati hišo. Simpatična punca iz Tbilisija se je poročila v dolino, ki ima od takrat naprej dva prebivalca. Tri leta že obnavljata gostišče sredi razpadajoče srednjeveške vasi Khakhabo. Letos sta tu prvič pebila tudi zimo. Konec tedna imata najvaljene goste iz mesta in za to priložnost sta sama zvarila pivo. Do najbljižje prevozne ceste je dve uri hoje s konjem.
Želela sva nekaj na hitro in na mizo je prišlo naslednje: blini (male palačinke), kava, kalterbo (kuhana skuta z zelišči), jogurt, maslo, sir, paradiznik, kumare, topel kruh. Nabaševa se. Doma bom še mesece čistil žile. Tolažim se, da če že kravje mleko, potem tu. Boljsega ni. Krave stanujejo na dva tisoč metrov nadmorske višine, pasejo pa se na cvetočih travnikih še vsaj petsto metrov više. Verjetno imajo od nabildanih eritrocitov kri temno kot severno atlatnski kiti.
Pot po dolini navzgor naj bi bila boljša, pa ni, še bolj naju utruja. Hodiva po kotalečih se prodnikih, poplezavava po kamnitih bregovih rečice, skačeva po spolzkih kamnih v vodi in neštetokrat sezujeva čevlje, da jo prebordiva, ko so kamni preveč narazen. Pa še poln trebušček naju moti. Na spodnji točki razdrapane ceste na prelaz je prostor za šotor, podložen z mehko travo in obdan z žuborečimi potoki. Idilično. Sploh ne upam vprašati, samo od strani pogledam in mi je jasno. Nahrbtnike odloživa, ko bova na vrhu.
Na vrhu prelaza najdeva tri kvadratne metre ravnega terena in postaviva šotor. Večerje ne rabiva, trebuščki so polni še od kosila. Zavita v spalke pijeva čaj. Veter prinaša meglo in dela razglede še bolj nezemeljsko lepe. Čudovito je.
Nadaljuj z branjem: Iz Tushetija v Kazbegi — Drugi del
You must be logged in to post a comment.