Izleti,  Planine

Praznično krpljanje

Nedelja, 25. december

Praznično lenobno se odpraviva od doma. Pod Vogel se pripeljeva, ko so parkirišča že polna. Preseneča me, koliko ljudi je pripravljeno dati premoženje za dnevno smučarsko vozovnico kljub temu, da temperature nudijo le gnilo spomladansko smuko, kombinacijo jutranje skorje in popoldanske čofte. Midva od smučarske infrastrukture uporabiva le parkirišče pri spodnji postaji gondole. Makadam ceste v Žagarjev graben se že po nekaj sto metrih spremeni v zasnežen trak in postane mi žal, da pod seboj drsava krplje, ne smuči.

Pri sirarni zapustiva ratrakirano smučišče in stopiva v razmehčan sneg, na gosto predrt z vejami in podložen z zahrbtnimi vejami ruševja. S smučmi bi si polomila noge. Krplji se izkažejo kot trenutno najboljša izbira za najino potovanje do Komne. (Hvala, Anže!) Bela, s temnimi pegami napikana panorama pod Konjskim sedlom je prepredena z živalskimi sledmi. Smučarske vijuge na transverzali je že zdavnaj zgladilo sonce. Ob popoldanskih visokih temperaturah sneg kar teče in spust na drugi strani sedla ne gre durgače kot po riti. Prvič pomisliva, da ne bi bilo neumno nositi trojček.

Kar precej natančno sem napovedal: do doma na Komni hodiva malo manj kot sedem ur in le za las se izogneva temi. Nad obzorjem nama izza Mahavščka že maha ozek lunin mlaj. Pot se je na nekaterih dela kar vlekla in zdelo se je, da bo trajla še dlje. Kako naj to upravičim trenerki Barbari? Zdaj naj bi užival obdobje počitka in noge odlagal na tabure v smeri televeizorja. Za večerjo nudijo železen repertoar: jota z ali brez ali ričet z ali brez in palačinke s sladkim grehom. Cene piva so enake ljubljanskim. Ne morem se odločit, katere se mi zdijo bolj neupravičeno visoke.

Firend’s Photo

Na ramah sva prinesla kar obilne nahrbtnike, nameravala sva vikend preživeti na skromen način, v bivaku ali v kakšni od zimskih sob Triglavskega parka. A ko naju vase potegne toplota jedilnice, se ne upirava prav zelo. Udobje izkoristiva za branje knjige. Za čtivo sem izbral Etiko za telebane. Eno je, da izgleda priročno lahka žepnica za v nahrbtnik, drugo pa, da je filozofija in ukvarjanje s smislom človekovega bivanja nekakšna rdeča nit mojega letošnjega leta. Nadomeščam luknjo v znanju, ki sem ga prešprical na gimnaziji. Všeč mi je. Zanimivo mi je opazovati kontrast med razmišljanjem modrecev antike in izjavami današnjih twitter vplivnežev.

Buddy prizna, da nisem prav zanimiva družba. Zatopljen sem v svoje misli, premišljujem o letošnjih praznikih, spontanih in prijaznih, brez železnega protokola obveznosti in verskih obredov, ki sem jih bil vajen do sedaj. Ko se telefon priklopi na omrežje, me sinovo voščilo na fejsbuku spomni na božič. Najprej sem pomislil, da je to kakšna nagajiva domislica z Radia Študent, saj ga nimam za nekega velikega častitelja praznikov. Vseeno je kar dobro delo, da se je spomnil name, pa čeprav je razlog za to morda le čas obdarovanja.

Ponedeljek, 26. december

Tudi zajtrk ne preseneti. Zdi se, da lažje, kot so planinske koče dosegljive s transportnimi sredstvi, manj domišljije premorejo kuharji v njih. Med natikanjem krpelj mimo doma priskakljata dva pretegnjenca v lahkih tekaških copatih in pajkicah, eden od njih Marjan Zupančič, trenutni časovni rekorder SPP. Spet ga je prijela tekmovalna strast, mi pravi Klara, še bo tekmoval. Tudi njen dosežek na SPP ni kar tako, a nje trail tekmovanja — tako pravi — ne mikajo več. Zakaj vraga, potem greva na te burjaste milje?!

Vreme je srednje kislo. Megla se vleče okoli vrhov, iz zraka se cedi vlaga, na odprtem piha. Čez čas najdeva idealno kombinacijo obleke, v kateri nama je prijetno. Volna je zakon. (Še en hvala, Anže!) Pot proti Sedmerim jezerom se nama vleče počasi. S krpljami drsava po izmaličeni špuri turnih smučarjev. Ne luknjava je nalašč, raje bi šla ob njej, a marsikje ni prostora, saj je potegnjena točno po sredi planinske poti. Sicer pa na poti srečava le en smučarski par.

Malica pri sedmerih jezerih ni tako romantična, kot sem si jo predstavljal v naprej. Pred vetrom se skrijeva v zimsko sobo, ki je, no, … ni ravno bivak pod Skuto. Za primer sile so na mizi pripravljeni krožnik, vilica in sveča. Zraven lonček odpečatenega, a nedotaknjenega mohanta , bohinjske sirarske specialitete, za katerega velja isto, kot za vse smrdljive sire: ali ga ljubiš ali pa se v gnusu obrneš v stran. S snežnico si skuhava instant brokolijevo juho in jo zgostiva s kuskusom. Za posladek imava domačo potico.

Klara ljubi krožne poti, zato s sedmerih narediva ovinek mimo Mrzle Komne in Koče pod Bogatinom. Meni so te dodatne ure hoje odveč, bolijo me noge od stalnega zvračanja nog na krpljah. Fizična bolečina me zavije v premlevanje črnih misli o življenju, vesolju in sploh o vsem. V dom prideva tik pred temo. Spet sva zunaj vse do zadnje svetle minute. Spet nabereva za sedem ur gibanja. Klara ne zdrži med štirimi stenami. Barbarina priporočila o počitku pred tekmo kar presliši.

V koči pod Bogatinom vprašava za Silvestrovo, pa naju napotijo na telefonski info center. Sodobni časi. Za bivak tudi drugi dan nisva zbrala dovolj volje, si pa v domu na Komni nekaj avtentičnost bivaka pričarava z malico iz nahrbtnika: suh kruh, rezina pršuta, humus, majoneza. V 2 x 2 metra veliki sobi se nasloniva na radiator, srebava čaj in bereva knjigi.

Torek, 27. december

Punči me zaprepadeno gleda, ko ji zabrusim, da se ji danes ne bom več pustil nategnit. Ne razume. Da imam pač dovolj daljšnic in obhodov, da mi je za danes več kot dovolj že sama pot v dolino. Aha, reče, OK. Deset minut kasneje izpred doma zavije v nasprotno smer, kot kaže tabla. Ta pot mi je ljubša. In trikrat daljša. Se vidiva pri razvalinah na Govnjaču! in zavijeva vsak v svojo smer. Čez dogovorjeno uro čakam v mrzli zamegljeno senčni dolini in jo kličem in ji pošiljam sms-e. Ni odgovora. Telefon ima na potiho. Sončen dan jo povsem prevzame in takrat ji je za druge stvari malo mar.

Po uživaški malici na prisojnem bregu (brokoli juha s kuskusom — drugi dan) se spustiva z običajne poti na Vogel prek Konjskega sedla in odvijeva na lovsko pot v Žagarjev graben. Pot je na določenih prehodih kar delikatna. Kmalu imava na glavi čelado in v roki cepin. Nekaj poguma nama vlivajo stopinje, za katere oceniva, da gredo po isti poti kot midva, čeprav včasih nesigurno iščejo pot mimo na novo podrtega drevja, spet drugič se veseljaško dvignejo v zrak in pustijo zadnjici, da se odpelje po strmih delih naravnost navzdol.

Klarina knjiga o alpinističnem podvigu iz devetdesetih let se je pri opisu poti na goro in z nje brala kot napeta kriminalka. Zaključila pa se je — dokaj stereotipno — z modrovanjem o večnem vprašanju: Zakaj?! Kaj človeka vleče tja gor?