Ljubezenski kot

Avstrijske ture, 9. in 10. december 2023

Spet se ujezim, ker ni nič drugače kot prejšnjič. Bližava se tretjemu tunelu in še vedno ne veva, kje zavit z avtobana. Slike frendov na fejsbuku izpred enega tedna so naju napalile za turno smuko, saj je izgledalo, da so se vsi kopali v soncu in svežem pavdru. Kaj pa en teden kasneje? Kam je za it? Andrej pravi, da se na prvi sneg ne hodi smučat, da je podloženih preveč min, ampak jasno, njemu je vseeno, zdaj smuča v Dolomitih, tam je snega vedno dovolj.

Liebeseck

Pri Flachauwinklu se ustaviva pri spodnji postaji. Sovražim iskanje informacij na telefonu. En kup enega tapkanja po zaslonu, ki prikazuje vse drugo razen koristnih informacij. Do sedaj sem se šlepal na druge. Še izhodišča ne najdem. ‘Kar naprej, čez dva kilometra je parking’ dahnem s kepo v želodcu. Tremo imam pred samostojnim vzponom. Izkaže se, da brez potrebe. Pred rampo so že avtomobili, štirje od teh s slovenskimi tablicami, vse poznava. Sami stari mački. ‘Nimava kje zgrešit’, naju potolažijo.

Iz dolinice gre prva sled desno gor na Šilček, ampak je kratka, midva podaljšava do konca doline. Vse bolj znano mi je, tu sem že smučal. Avstrijske smučarske ture so mi pretežno vse iste: dolina, malo više gozd, nad njim planina, še višje pa skale in vrh s križem. Če odštejem pritoževanje buddyja, da smučke postajajo vse teže, ker se ji je na pse nalimal sneg s pol hriba, sva prišla pod 2300 metrov visok vrh z lahkoto, v enem zamahu, na čokoladico in požirek čaja. Potem me je še cel dan bolela glava.

Prvi spust sezone. Klara ima nekaj treme, ki jo kot ponavadi drži zase. Obnoviva rutino: Pal’ca – Hop! Dooool. Pal’ca – Hop! Dooool. Za punco, ki je na svoji tretji turi presmučala Jalovčev ozebnik, ni težkih terenov. Zdaj že popravljava odrsavanje spodnje smučke, da bodo fotke popolnejše. Na ravnini sva ob dveh in nekaj, ogledujeva si Šilček, pa se nama ne da. Sva šla pa na pivo z Barbaro in Mišom in Aido in Rokom in je bilo zanimivo poslušat zgodbe ljudi, ki imajo za sabo na stotine turnosmučarskih vzponov.

Wagrain

Ideja o obisku Salzburškega božičnega sejma tako pade v vodo. Domov tudi ne greva, ker je pot do sem zaradi cestnin in tunelnin kar draga. Na bookingu so njugodnejše ponudbe v Wagrainu. Izberem drugo najcenejšo sobo zaradi opisa o gostoljubju in res se izkaže, da je gostiteljica neobičajno odštekano prijazna za tako zakotno avstrijsko podalpsko dolino. V zahvalo, ker sva se izognila bookingu, dobiva v ceni še zajtrk. To nama pride prav. (Redko kdo naredi toliko škode v zajtrkovalnem bifeju kot smučarji. Dan do naslednjega obroka je dolg.)

Nekdo je v oceni sobe opisal Wagrain kot wierd village. Znan je predvsem po muzeju, posvečenem avtorju pesmi Sveta noč, verjetno najbolj izvajanem komadu vseh časov. Nedaleč stran so razsvetljeni štantki z lokalnimi rokodelci in s kitajskimi božičnimi okraski in veselimi domačini, ki se grejejo s kuhancem za štiri evre deci. Oceniva, da take šalčke nočeva, čeprav je verjetno všteta v ceno. V Altenmarktu je sejem podobno nezanimiv. Tudi tu držijo v rokah mini skodelice z dragoceno tekočino in se med preganjanjem mraza prestopajo z noge na nogo. Pejva se raje gret pod vroč tuš!

Herrenköpfl

Avstrijsko podeželje ni daleč od Sarajevske Baščaršije — izbirčni ljudje na dieti ostanejo lačni. Bolje, da se danes prepustim mastnemu mljaskanju: jajca, pražena slanina, z maslom obložena kajzerca. Za popotnico dobiva termosko vročega čaja. Nasveti o lokalnih hribih so neuporabni, najini gostitelji niso turni smučarji. Šibava za Aido in Rokom, ki sta že pri Jägerseeju na koncu Kleinarlske doline. Kar hecno se začne: Rok ugotovi, da smo zgrešili dolino. Le malo naprej nas ustavi lovec in nam prepove prehod prek krmišča za divje živali na koncu doline. Willkomen in Österreich.

Popade me trma in pomislim, da bi jagra mogoče kar ignorirali. Pa je bilo bolje, da ga nismo, saj je bilo globlje v gozdu še za cel konvoj njegovih pajdašev v ogromnih štirikolesnikih. Nismo jih spraševali, ali so terenci dovolj neslišni za zimski Ruhe Zeit. Od skrbi za živali so izgledali zaripli v obraz in ni kazalo preverjati, ali na puškah uporabljajo dušilce. Zavijemo na drugo pot. Avtor vodiča očitno ni član lokalne lovske družine.

Pot se na začetku vleče po cesti, nato postane lepa in zanimiva. Sploh takrat, ko prehitim čelo in vlečem špuro po sveže napadlem snegu. Danes je odličen sneg, nekaj centi svežega prek prejšnjega napihanega. Poganjajo me službene misli in naphan z adrenalinom kmalu ostanem sam. Na vetrovnem grebenu izpade, da sem zgrešil cilj. Ni sile, tudi flanka pod nami izgleda prav fajn in res — odlična je. Že dolgo se nisem vozil po tako fajn snegu. Čas za vriskanje.

Med karanteno je turno smučanje postalo popularno, s podražitvijo kart za žičnice pa še bolj. Na izhodiščih je parkiranih vse več avtomobilov. Moj kinderjajček izstopa po velikosti. A kaj bi to, saj ima vse, kar imajo veliki. Štiri kolesa in volan, da se odpeljem, kamor naju vleče srce. Tudi v ljubezenski kot.