Select Page

Brtonigla Adventure Trek 2019, 16. februar 2019 — 50 km, 1350 vm, 8 h 25’

Lep vikend!, si zaželimo v petek popoldne

Takoj, ko se spomnim, da sem pohančke pozabil doma v hladilniku, se mi spustijo sline. S seboj imam proseno kašo in rižoto, a zdi se mi, da to ne bo dovolj, in v lačni ihti skočim v lokalno delikateso in si dam sestaviti dva sendviča iz žemlje in puranje šunke. Bljak. Pozabil sem že, kako zanič je trgovinski kruh. Pa kljub temu oba sendviča kasneje na progi vseeno prežvečim. Še dobro, da me takoj napade zgaga in me reši skušnjave za naslednjič.

20190216-Brtonigla 2019-P1050739.jpg

Spet sem v Istri, v Brtonigli pri Senadu. Še zadnji teden sem ga vlekel ‘pridem—ne pridem—pridem—…’, pa ne, da se mi ne bi dalo, ampak me je vleklo tudi v hribe na turno smučanje. Eh, ti prekratki vikendi, premalo časa je za vse, kar bi počel. Še bolj zgodnje vstajanje, še bolj natančno planiranje in priprava hrane. Dolge vožnje in lovljenje ure. Stres za konec tedna. A ko zavijem z avtoceste in se pred menoj prikaže silhueta Buj na ožarjenem nebu sončnega vzhoda, glas dvoma utihne in se skrije nazaj v svojo črvično luknjo.

20190216-Brtonigla 2019-P1050657.jpg

Ultra avantura po ajurvedsko

Vzdušje na trek prireditvah je prijetno domače. Skulirani so prireditelji, skulirani so udeleženci. Razpoloženje na avtobusu, ki nas pelje na štart, nekam južno v Istro, je razposajeno. Stari znanci, ki vsako leto otvorijo tekmovalno trek tekaško sezono ravno v Brtonigli. Še oba psa, ki gresta z nami, cvilita in mahata z repom od nestrpnega pričakovanja. Posebej simpatični so mi Slovenci, kadar se med seboj ne prepoznajo, in med seboj govorijo slovensko s hrvaškim naglaskom.

20190216-Brtonigla 2019-P1050679.jpg

Nekaj ur rabim, da se znebim družbe sotekmovalcev. Vmes fotografiram, pišem zapiske za dnevnik, popravljam razpadel nahrbtnik, tudi počepnem in se znebim odvečnega tovora. Kaja mi je za urejanje prebave predpisala strog režim obrokov (redno in ob istih urah) in telesne aktivnosti (ne preveč in ne s polnim želodcem). Da bi eno tako ultro, dolgo petdeset kilometrov, časovno stlačil v tak strogo zastavljen okvir, sem prepočasen. Naredim kompromis v drugo smer. Po večjih malicah znižam tempo premikanja. Lagodni sprehodi po obrokih so dovoljeni.

20190216-Brtonigla 2019-P1050684.jpg

Solo Navigariens

Itak sem prepočasen za tekmovanje. Nahrbtnik imam naložen s hrano in obleko in opremo. Po lanski izkušnji sem pripravljen na dolg pohod z zaključkom v mrzli noči. Za srečanje z istrskim robidovjem sem vzel ene stare srednje dolge pajkice. Ves čas jih popravljem, ker mi lezejo dol. Ko sem jih kupil, so mi bile udobne, zdaj pa imam še dobrih deset kil manj. Pa še noge so težke. Že ves teden za seboj vlečem višince s turne smuke prejšnjega vikenda. Na četrtkovem koncertu Zdravka Čolića sem se moral na polovici stopnic nadihati, ko sem lezel iz fan pita gor na vece.

20190216-Brtonigla 2019-P1050697.jpg

Odločen sem, da se tokrat na progi orientiram sam, zgolj s karto in kompasom. Potujem sam, ker me, ko sem v družbi, skupina potegne za seboj. Namesto, da bi se ukvarjal z orientacijo, se spustim v tekaška tekmovanja s čredo. Tokrat bo drugače. Na nosu imam očala, na palcu pripet kompas, v roki karto. Redno preverjam, kje sem in ali grem v pravo smer. Se kdaj izgubim in moram nazaj, je res, a to ugotovim dokaj kmalu. Zadovoljen sem z napredovanjem, nisem pa siguren, ali je to res zaradi moje uspešne navigacije, ali pa je Senad letos pripravil enostavnejšo progo zaradi lanskih množičnih dnf-jev.

20190216-Brtonigla 2019-P1050698.jpg

Nešteto poti, katera je prava?

Samo še tri točke do konca, jaz pa buljim v karto in ugibam, kje natančno sem. Poskušam razvozlati vzorec, vendar je poti v naravi še veliko več kot na karti. Že nekajkrat sem prekrižaril jaso po dolgem in počez in preiskal ves gosto zaraščen rob. Poskusil sem z bruto forco, z zaletom sem se pognal v rastlinje in izbiral v prepredu mreže živalskih sledi, dokler se te niso izgubile in so me ustavile neusmiljene istrske bodice. Slišim človeške glasove na levi, vidim stopinje športnih copat vsepovsod. Nabiram kilometre v krogu, a po tričetrt ure tekanja sem še vedno na isti jasi in še vedno ne vem, kje je izhod na pot naprej. Sonce pa že pada za hrib.

20190216-Brtonigla 2019-P1050706.jpg

Spustim ramena, globoko zadiham in grem čisto nazaj gor na cesto, od koder sem prišel. Zdaj vsaj vem, kje natančno na karti sem in štartam znova. Skrbno merim smer s kompasom, na vsakem križišču pretehtam vse možnosti. Štejem korake. Primerjam podobo pokrajine z oznakami na karti (naučim se oznako za škarpo). Po nekaj sto metrih se znajdem na mestu, kjer sem bil že nekajkrat. Med rastlinjem je komaj viden prehod, nič kaj večji od številnih živalskih, a zdaj sem siguren, da je pravi. Čeprav je tudi ta pot ozka, kamnita, strma in spolzka, v sebi vem, da vodi v pravo smer in ima izhod.

20190216-Brtonigla 2019-P1050709.jpg

Korak za korakom, smer: cilj

Pomislim, kako zelo je ta situacija podobna mojemu vsakdanjemu delu. Uporabniški vmesniki aplikacij so kompleksna zadeva in zahtevajo natančen, proceduralen razvoj, korak za korakom. Pregled dokumentacije, zahtev, spoznavanje delovnega dne uporabnika, pregled možnosti optimizacije dela. Določitev obsega prenove in ključnih ciljev. Nato zemljevid vsebine, koncept navigacije, zasnova tipičnih zaslonov. Prilagajanje sistemskim rešitvam in tehnični izvedbi. Eni zaključeni stopnji sledi naslednja. Gradnja kriterijev, s katerimi se bo ocenjevalo uspešnost oblikovanja.

20190216-Brtonigla 2019-P1050721.jpg

Grdo me gledajo dizajnerji, za njih je ta postopek ubijalsko duhamoren. Veliko bolj prijetno je uživati v razgledu kot držati prst na zemljevidu in šteti korake. Leteti na krilih kreativnosti brez vajeti. A zgodi se (vedno), da pritisnejo roki (sončni zahod), se vmešajo moteči akterji (stopinje v blatu), pade koncentracija (40. kilometer). Znajdeš se na poljani možnih rešitev in čeprav veš, da obstaja le ena najboljša, begaš od ene do druge. Izgubiš sled, ne veš, kje si, nimaš osnov za presojo, katera pot vodi v pravo smer. Takrat je čas za globok vdih in povratek na odcep, kjer se počutiš sigurnega, kjer ponovno kalibriraš svoj položaj.

20190216-Brtonigla 2019-P1050722.jpg

Pa ne samo v službi, tak pristop bi prišel prav tudi v drugih življenjskih situacijah, iz katerih kaže, da ni dobrega izhoda. Kako mi greš na živce! Zakaj te sploh še gledam?!

Dan je bil popoln

Ljudje ob poti me sprašujejo, ali še pride kdo za mano. Očitno je, da precej zaostajam za glavnino. Ne sekiram se preveč, uživam prav v vsaki kontrolni točki posebej, ko v dokaz obiska vtisnem glavniček v svoj karton. Zadovoljstvo, da jih najdem sam, je neizmerno. Bil sem že na nekaj belo-oranžnih preizkušnjah z iskanjem kontrolnih točk. Le enkrat mi je uspelo priti do konca (cilj je bil takrat že zaprt). Veliko večkrat sem izgubljen obtičal sredi gozda s solzami besa in nemoči v očeh.

20190216-Brtonigla 2019-P1050733.jpg

Zadnjih nekaj točk se lovim z ekipo treh. Tečem hitreje od njih, zato imam vedno priložnost najti točko sam, pred njimi. A lej ga vraga, vsakič znova se na pol poti do naslednje točke znajdejo spet pred menoj. Najdejo bližnjico, ki je na karti ni ali pa si jo jaz ne upam izbrati. V cilju mi postane jasno, skupino vodi prekaljen orientacist. Morda razumem koncept, vaje pa rabim še veliko. Kartografija v svoji abstraktnosti ima določene omejitve in gibanje po naravi je nekaj drugega. Ne rečejo kar tako ‘Kartu čitaj, seljaka pitaj’.

20190216-Brtonigla 2019-P1050727.jpg

V šprintu proti cilju v Brtonigli opazujem sonce, ki se bo zdaj zdaj potopilo v morje. Osem ur in pol izleta po pomladni Istri. Popolno izkoriščen dan. Pa sploh nisem bil povsem zadnji.

No, vseeno moram vprašati Anžeta, kaj si misli o tem, da sem se prijavil pod njegovim imenom.

20190216-Brtonigla 2019-P1050742.jpg

%d bloggers like this: