Single Purpose World Championship

SSWC 2019, Kobarid, Slovenia, 2. – 6. oktober 2019 — 22 km / 600 vm / 2 h 9’ — Fotolog …

Tekmovanja z gorskimi kolesi brez prestav imajo en sam namen — zabavo. In svetovno prvenstvo v tem ni nobena izjema. Kolesarji vsega sveta nekaj dni na leto družno odkrivajo nove razglede, nove single tracke in nove pivnice. Tokrat jih gostita Dani in Ursula in neskončno potrpežljivi kamp Rut pri Kobaridu. Ljubljana, Lepa žoga, Matajur, Drežniške ravne, Stol, … v enem paketu so obiskali nekaj najlepših točk Slovenije.

Ja, okej, saj nekje vmes se res zgodita tudi svetovna prvak in prvakinja, a tega se komaj kdo zave. Ta dan je žurerski finale in še pred razglasitvijo so vsi sodelujoči v alkoholni omami. Edini dokaz o tem dosežku je tetovaža, ki jo prvak in prvakinja ponosno nosita na koži do konca svojih dni. Bistveno bolj pomembno kot tekma na čas je izbiranje gostitelja za naslednje leto, za naslednje svetovno prvenstvo. Za naslednjo kolesarsko zabavo.

Pogled na Kamp Rut mi je domač. Te scene se spomnim že izpred treh let, ko je ta isti kamp gostil že evropsko prvenstvo. Mini potovalni šototri, hipijevski kombiji, kolesa vsepovsod. Počasno premikanje osebkov v kratkih širokih hlačah med kopalnico in loncem za golaž, v katerem se sredi glavnega trga kuha jutranja kava. Iz zvočnikov že navsezgodaj ropotajo težki zvoki in se borijo z utrujenostjo teles in tigri v glavah. Danes je sobota, dan tekme, a večina kolesarjev že od srede vrti pedala in pije pivo. V nasprotju s cestnimi kolesarji singlspidovci ne skrivajo, kaj jim teče po žilah.

Jutranje sonce liže vrhove gora ob Soči in topi hladno roso v dolini. S tem popušča tudi moja napetost. Zgodnje vstajanje, nato dolga vožnja. V pomoč mi nudijo požirek žganja. Še se spomnim te tehnike gladkega nadaljevanja omame v naslednji dan, ampak tega je davno, zdaj sem v povsem drugem filmu. Ne bi, hvala! Nerodno si drgnem pleskarsko barvo s prstov. Včeraj sem še lovil ravnotežje na lestvi med barvanjem dnevne sobe, ki mi je odžrla prihod sem v Kobarid en dan prej. Pa mi ga je res? Ali je bil to samo priročen izgovor, da se izognem soočenju z dejstvom, da sem prestar za to sranje?

Srečujem kolesarske znance, zaradi katerih sem prišel. Od kar se klatim po gozdovih brez kolesa, jih redko vidim. A marsikoga od tistih, ki sem jih pričakoval, da bodo prišli, ni tu. Čudi me. Ni ravno olimpijska disciplina, a sodelovanje na svetovnem prvenstvu je že samo po sebi privilegij, kaj šele, če se organizira v Sloveniji. Doma imam Kozla, kolo brez menjalnika, torej to prvenstvo jemljem za svoje. In če nekaj entuziastičnih kolesarskih prijateljev vloži leto dni svojega življenja v organizacijo, je najmanj, kar lahko storim, da se prikažem na štartu.

Značilnost kolesarskih prireditev je maškarada. Če se za Franjo kolesarji oblečejo v oprijete silikonske drese, tu prednjačijo športno nefunkcionalna oblačila: fraki, cilindri, visoke pete, maskirne obleke, baletna krilca, kombineže in šnelfukerce, borat kopalke. Letos je tranvestitskih modelov manj, zato mi je tudi manj nelagodno, ko se pred štartom zapeljemo v center Kobarida predstavit županu in lokalnim meščanom. Vseeno pa se potihem ukvarjam s psihološkim profilom eksihibicionistične družbe, v katero sem prostovoljno zašel. Lahko začnem kar pri sebi. Za menoj plapola supermenovo ogrinjalo.

Iskanje in sestavljanje koles ob letečem štartu razpotegne kolono. Ker sem na štartu malo goljufal in Kozla skril za avto, da ga zaščitim pred nagajivimi organizatorji, sem na progo zapeljal med prvimi. Moja hitrost je mizerna. Na ravnini mi hitro zmanjka upora v pedalih, saj sem na Kozla namontiral sisi razmerje zobnikov: spredaj 28 in zadaj 20 zob. Noge mlinčkajo, gre pa nikamor. Bolje mi bo šlo v klanec, si mislim. Vraga! Komaj lovim ravnotežje, kolo prek kamnov poskakuje levo in desno in grozi, da me bo vrglo iz sedla. Tako sem lesen, da sploh ne opazim razlike, ko drugi krog odpeljem z zaklenjeno vilico.

Nikoli se nisem imel za kakšnega pogumnega spustaša, a ko zagledam kamere ob poti, mi ne preostane drugega, kot da pomaknem rit za sedež in se spustim po drči. Brez kontrole hitrosti se bližam brunu, ki kaže v novo smer, komaj zadržim ravnotežje in z veliko sreče ujamem izvoz iz vertikale. Glasno odobravanje občinstva. Kasneje slišim marsikakšno zgodbo o dismountih in o atraktivnih padcih tudi večjih mojstrov od mene. Z razlogom se je ravno na ta del proge postavila cela četica kamermanov. In predstavnik gorske reševalne službe.

Si prvič tukaj? Potem tu desno v mali krog. Za drugi krog greš levo in šele nato desno. tretjič pa levo in pol levo. Lahko pa tudi drugače, odvisno koliko krogov greš. What?! Vsi se mi režijo. Kaj se sploh sekiram?! Prvi štirje, ki tekmujejo za zmago, so že zdavnaj mimo. Ob postajici se z vsakim krogom nabere več ljudi. Uživajo v razgledu, pijejo pivo in veseljačijo. Ciljajo v pivske pločevinke nekaj metrov stran, najprej s fračo, potem tja mečejo kar svoja kolesa. Enemu je šnops tako všeč, da gre že v enajsti mali krog — ob vsakem prihodu dobi nov štamperle. Zdi se, da je supermen edini, ki seže v škatlo po beljakovinsko energetsko ploščico.

V cilju nihče ne išče cevi z vodo, da bi splaknil blato s kolesa. Pomembno je splakniti prah iz grla. Prva stvar, ki čaka v ciljnem prostoru, je pivo. Reservoir Dogs so se res izkazali kot sponzor. Zastonjsko pivo je povsod. Tudi zgodbe prejšnjih dni se pričakovano vrtijo okoli pijanskih dogodivščin. Vem, kako bi me včasih to napolnilo z zavistjo, sedaj pa me ne pritegne več. Ima vsaka oseba v življenju določeno kvoto pijančevanja, ki mu je na voljo? Očitno sem svojo kvoto že porabil. Sploh pa mi pivo prav zares nikoli ni dišalo. Potem vendarle tudi sam nagnem flaško, da preverim, kaj zamujam. Nič. Kmalu me začne boleti glava.

Do you feel rusty, Rusty?

Ko pojemo kosilo in piva zmanjka, se odpeljemo v Kobarid na sejem. Pravi singlspidovci na pivo, jasno, jaz na kolačke in šmorn. Tisto mini pivo me naredi še bolj lačnega in požrešnega, kot sem sicer. Ostani vsaj do večerje, me vabi Dani. Ob žarečih oblakih zahajajočega sonca se temperatura v dolini Soče naglo spusti in mene začne vabiti predvsem topla postelja. V avtu imam vso opremo za kampiranje in nedeljski skok na Matajur, a to se mi zdaj ne zdi več dobra ideja. Noč bo dolga v vsakem primeru, ali na punk koncertu brez piva ali v mrzlem šotoru. Kozlu se opravičim za prazne obljube o nedeljskem izletu in ga naložim na streho avtomobila.

Nedelja zjutraj. Skozi okno gledam v veličastno lepo jesensko jutro. Po slikah na fb bi lahko z gotovostjo trdil, da je ravno danes najlepše jutro letos. Razmišljam o veličastnem razgledu z Matajurja brez mene. Razmišljam o vsem pivu, ki ga nisem popil. In o vseh zabavnih norčijah, ki sem se jim odrekel. O punk koncertu, zaradi katerega se je Gordan pripeljal iz Ljubljane. Spustim se na kolena in začnem loščiti jebeni parket v dnevni sobi. Res bi pasal danes en tak siv deževen dan namesto te preklete sončne nedelje.

Ob enajstih dopoldne se iz svoje sobe prikaže sin in stopi prek mojega hrbta, da odpre hladilnik. Ubijalsko ga pogledam. Pogleda me navzdol in nedolžno skomigne z rameni: ‘Kaj?!’