Izleti,  Smučanje

Lov na pršič

8 feb — 10 feb 2019

Opoj belega prahu

‘Počakal bom, da se spet rodim’, mi odgovori Andrej, ko ga kibiciram z vprašanjem, kaj bi naredil kot zadnjo stvar v svojem življenju. Najprej ga presenečeno pogledam, potem pa prasnem v smeh, saj še nikoli nisem dobil takega odgovora. Dobro me je. Na njegovem obrazu je tisti navihan nasmeh izkušenega mačka. Pogovarjava se o smučanju po pršiču in o tem, koliko časa si pripravljen vložiti v iskanje idealnih razmer.

Pršič je najbolj zabaven sneg za smučanje. Nemogoče je zaviti, dokler ne ujameš pravega ritma hopsanja gor in dol. Nič trdnega ni, povsod se vdira in mimogrede se znajdeš z glavo navzdol, z mrzlim snegom za vratom, za očali, v rokavicah, za ritjo. Če že imaš srečo in pod snegom najdeš odpeto smučo, si na mrtvo utrujen, preden jo uspeš pripeti nazaj na pancer.

20190209--_DSF7516.jpg

Zelenica

Petek, 8. februar 2019

Na Zelenici ne loviva pršiča. Danes je dan za začetnike. Andrej me hoče preveriti, preden me vzame s sabo v resen hrib. Oprema, lavinski trojček, tehnike. Lepjenje trakov na smuči, vezanje smuči na nahrbtnik. Hoja navkreber peš, s peseki, s srenači. Demonstracija, kako strmo gre naravnost navzgor, preden spodrsne in z nosom pristaneš na špici dile. Veščine in spretnosti, ki izgledajo samoumevne, dokler jih ne poskusiš narediti sam. Največji izziv: obrat k strmemu bregu. Ena noga skrčena visoko gor, druga iztegnjena daleč nazaj. Še dobro, da hodim na jogo.

Polno obložena z vsem, tudi s hrano, ignorirava planinski dom in zavijeva strmo gor v breg. Zdi se mi, da ne bi bilo potrebno takole v celec med vejevje, ampak okej, vzamem kot del preizkusa. Opazujeva plazovino v gozdu. Od malega mi je ime te doline vzbujalo neprijeten občutek. Star sem bil enajst let, ko sem slišal, da je na Zelenici zasulo razred dijakov. Težko sopem, ko si utiram gaz v zmrznjeno kložo, prekrito z drsečim celcem. Z vsakim površno narejenim korakom se odpeljem za pol metra navzdol. Andrej je nekaj deset metrov za mano. Preventiva, če se sproži plaz. Okej, niso pogosti, se pa zgodijo — trenutki, ko tudi jaz švicnem.

Na vrhu lahka malica, potem pa zasluženo vriskanje po mehkem napihanem snegu. Delava se, kot da je pravi pršič.

20190209-jodlpauder feb2019-_DSF7637.jpg

Rührkübel 2482 m

Sobota, 9. februar 2019

Turna smuka med hojo navzgor nudi obilo priložnosti za opazovanje tipične avstrijske podeželske pokrajine. Avtomobile pustimo v mrzli globeli ob potoku. Kraj z nekaj hišami, hotelom Zur Post in s špičastim zvonikom ob cerkvi. Med velikimi kmečkimi hišami z majhnimi okni pridemo na z bodečo žico ograjene pašnike, nad njimi v gozdove ravnih smrek. Šele nad gozdno mejo ujamemo sonce in razgled na planino, lovske opazovalnice in strme kamnite planine z velikim križem na vrhu.

Po golem spihanem grebenu zlezemo skoraj do križa. Čisto malo me je strah, s slemena je na obe strani strma štajga. Ves čas me črviči v trebuhu. Skrbi me, ali imam s seboj dovolj obleke, hrane, opreme. Še večji problem je vrtinčenje v trebuhu zaradi včerajšnjega makedonskega roštilja. Štirikrat počepnem, pa gre iz mene samo tekoča brozga. V gozdu je še enostavno, na planem pa računam na diskretnost družbe, da iščejo razglede v drugi smeri.

20190209-jodlpauder feb2019-_DSF7590.jpg

Spust ponudi vse tisto najboljše, kar sem pričakoval od turne smuke: strme flanke globokega pršiča, mehko zalite griče, vijuganje med smrekami, preskakovanje ograj med pašniki. Čista uživancija! V vasi dam za rundo, saj sem opravil prvi čisto zaresen turno smučarski dan. Ki se konča v hotelu s savno in z ribami za večerjo. Fantje me opozorijo, naj se ne navadim, niso vsi turni izleti tako luksuzni.

O vezalkah notranjega čevlja pancerjev sem slišal nasprotujoča si mnenja. Eni jih zategujejo, drugi ne, spet nekateri samo na gor. Teorije sem dal na test tako, da sem si en čevelj zavezalkal, drugega pa ne. Že na hribu sem imel pekočo slutnjo. Na peti se mi je naredil ze pet kovačev velik žulj. Myth busted. Vezalk jaz ne rabim. Se pa v družbi za večerjo naučim še ene veščine — mazanje nog pred turo. Lahko uporabim kar isto kremo kot za rit, preden jo posadim na kolesarski sedež.

20190209--_DSF7604.jpg

Schöderhorn

Nedelja, 10. februar 2019

Že naslednji dan ni več vse tako zelo fajn. Vreme se slabša in veter prek grebenov poganja meglice nabrušenega snega. Ni kaj dosti razgledov, le pešačenje v omejenem krogu beline. Čas si krajšam z vajo v drobnih spretnostih: dvigovanje in spuščanje nastavkov na vezeh, natikanje in snemanje srenačev, krajšanje in daljšanje palic. En Andrej je prehiter za nas ostale in gre po svoje, jaz sledim drugemu. Zaradi vetra in mraza se skupinica manjša in ko na spihanem sedlu zmanjka snega, se pripraviva za spust tudi midva. Na srečo se je megla čisto narahlo odprla.

V novicah so prikazovali v metre snega zalito Avstrijo, zato je stanje razmer na terenu pravzaprav kar malo razočaranje. Snega ni brezmejno in ni povsod. Ujeli smo dva dobra hriba, razgled pa kaže, da to ne velja kar za vse gore v okolici. Zasluga gre Andreju, ki je ture izbral na podlagi poročil, dnevnih temperatur, nadmorske višine, orientacije glede na napovedane oblake in sonce. Običajna rutina izkušenega gorca. Udobno za nas, ki se samo usedemo zraven v avto.

20190210--_DSF7774.jpg

Ves čas mi kaže, kako se bere sneg. Kje je pobrušen in trd, kje napihan v mehek pauder. Od kod prežijo nevarnosti, da se sneg odpelje po bregu v dolino. Ko greva prek flanke pod steno, mi naroči, naj držim razdaljo. Varnostni ukrep, da plaz ne potegne obeh. Če ga odpelje, sem jaz tisti, ki iščem in kopljem. Nič ne dela drame, samo zareži se: ‘Saj danes pa imaš lopato s sabo, a?’

Izgleda, da ta družba vsak spust zaključi s pitjem piva. Najdemo rustikalno velbano klet z nekaj rdečenosimi jagri za debelimi mizami. Streže nas tip v irharcah in debelih volnenih zoknih, morda zna celo jodlat. Fantje za našo mizo zaradi tega še z večjim veseljem na ves glas navijejo slovensko himno ob proglasitvi zmage Ilke Štuhec na svetovnem prvenstvu. Precej na trdo postavlja vrčke s pivom na našo mizo. Odprta rana Avstrijcev, na smuk so pa še posebej občutljivi.

20190210-jodlpauder feb2019-_DSF7823.jpg

Andrej mi kasneje reče, da se mu po tem vikendu zdi, da bi me lahko vzel s seboj kamorkoli. Kaj takega sem slišal že prej, imam pač talent za marsikaj. Je pa vseeno drugače, če mi to reče avtor vodnika Strme smučine. Andrej, počakaj! Kako strme!?

Naslednjič ga vseeno v naprej vprašam, kam greva.

20190209-jodlpauder feb2019-_DSF7603.jpg

En komentar

  • Miran Rebrec

    Erazem M. Pintar je izdal knjigo “Mojih prvih sto”… Duhovita… Res ne vem kaj še ti čakaš. Imaš jih sigurno več kot 100 pa še fantastično in zelo realno opišeš nekaj kar lahko doleti vsakega in o tem sploh ne razmišlja. Mislim na tisto vrtinčenje v trebuhu in potem na diskretnost družbe.
    Jaz imam vsakič v nahrbtniku rolo wc papirja. V glavnem se mi vsi smejijo ampak ko nekomu pomagam iz zadrege pa je njegova hvaležnost neizmerna.
    Saj ne bom napisal prvič in je že malo pocukrano pa vseeno – vsakič uživam ob branju tvojih dogodivščin. Le od kje jemlješ…