-
Camino Real, Santander, Colombia
Barichara, 25. Julij 2014 — 31 km, 10 h, 1000 vm Matasta glava se valja z ene strani blazine na drugo. Vsak večer najdem nek razlog, da spijem še eno pivo. Ko ob šesti zjutraj stopiva pred vhod hotela, so ulice Barichare že živahne. Avtobusi so dostavili uniformirane šolarje, tovornjaki fizične delavce. Pometači grabijo listje, tekač po parku dela kroge. Jutra niso hladna, pa je kljub temu oblečen v dolgo trenirko zgoraj in spodaj. Ni prvi jogger v Kolumbiji, ki ga vidiva nesorazmerno preveč oblečenega. Gledališče včerajšnjega nogometnega derbija je odprto. Čez noč sploh zaprejo? Danes je težko pričakovan dan, ko greva pešačit. Po kraljevi poti v kanjon Chicamocha. Doslej…
-
Kazbegi
Četrtek, 21. julij 2022 Dolina Truso Presenetljivo je zajtrk skromnejši, kot sva jih navajena v vaških gostiščih. Še palačink ni. No, nič hudega, saj sem sit še od večerje. Z gruzijsko vodičko se pogovarjava vse sorte: o potovanjih, politiki, družinah, vzgoji otrok, pitju vina, spremembah v družbi. Pove, da je bil Svaneti še za časa njene mladosti področje, kamor se ni hodilo, saj je bilo prenevarno. Svani niso bili vajeni prišlekov izven doline. Časa imamo veliko, ker čakamo, da dež vsaj malo pojenja. Na hribe je nič kaj optimistično obešena megla. Stepantsminda, zadnji obmejni kraj pred Rusko mejo na zloglasni Military Highway je pogreznjen v turobnost, ravno tako kot moje…
-
Iz Tushetija v Kazbegi — Drugi del
Torek, 19. julij 2022 / 4. dan Prelaz Chanchakhi > Vas Roshka 37 km, 11 h, 1600 vm, zemljevid Vso noč trpim zobobol in brišem curljanje iz sinusov, počitek je bolj slab. Zjutraj se ponovno zbudi veter in razpiha oblake. Na rododendronih posušiva pohodno obleko. Četrti dan ista volnena majica, iste volnene gate, iste nogavice. Čez dan hodiva malo bolj narazen. Jeva sir in kruh in jabolka. Tushi delajo boljši kruh kot dolinci. In sir ima več lukenj. Okus pa … no ja, meni imajo vsi tukajšnji siri okus na slan plastelin. Vode imava le za eno skodelico kave. Tudi cigaret nimava, da bi se zahvalila pastirju, ki naju niže…
-
Iz Tushetija v Kazbegi — Prvi del
Sobota, 16. julij 2022 / 1. dan Omalo > Girevi 30 km, 10 h, 1750 vm Morda je bil kriv junk food, ki sva ga zadnje dni trpala vase: kruh, kačapuriji, sadje, piškoti. Že prej je šestka desno zgoraj razvila občutljivost na toplo in hladno, čez noč pa se je tako razbolela, da se ga ne smem niti dotaknit. Samo melona je dovolj mehka, da jo lahko brez večjih težav srebam skozi zobe. Na srečo niti nisem lačen, saj sva se za večerjo po dolgem času najedla dobre hrane: pečenih jajčevcev, stročjega fižola, lečine juhe. In vino sva dobila na račun hiše. Sranje, tole z zobom. Punči se sploh ne…
-
Ushguli
Torek, 12. julij 2022 You walk fast! reče na pol presenečeno eden od mladincev, ki jih prehitiva. We are fast, se širokoustim. We just walk. Vračava se po dolini navzdol z ogleda čela ledenika Shkara, enega najniže ležečih, enostavno dostopnih in temu ustrezno turistično obleganih ledenikov sploh. Cele dneve se maršrutke, konji in pešci podijo gor in dol po dolini. Na srečo sva zamudila glavni naval. Čeprav je pot v Ushguli zabetonirana skoraj že do samega mesta, si vzameva dovolj časa za pot od MEstie do Ushgulija: sprašujeva se, kaj za vraga so ljudje tu počeli. Od česa so živeli. In tako v dolino vstopiva šele popoldne. Utaboriva pa se…
-
V objemu Kočevskega pragozda
Amfibijin izziv, 25. avgust 2019 — 29,5 km, 1250 vm, 7 h 15′ — Fotolog … No, skoraj. V pragozd se ne spodobi hodit, vsaj tam naj ima narava mir pred nami. Šli smo skozi tampon cono, kjer se z gozdom ne gospodari, se ga ne izkorišča, se pa vsaj malo ureja, recimo učne poti. To pomeni, da imajo nekatere bukve na lubju tatoo, s katerimi je pot označena. In da so debla, ki so šla počivat v vodoravni položaj ravno prek te poti, včasih prijazno prežagana, da je prehod lažji. Počitniško potovanje z avtomobilom je pobralo svoj davek na moji tekaški kondiciji in v četrtek, tri dni pred izletom,…
-
S prstom po zemljevidu Istre
Brtonigla Adventure Trek 2019, 16. februar 2019 — 50 km, 1350 vm, 8 h 25’ Lep vikend!, si zaželimo v petek popoldne Takoj, ko se spomnim, da sem pohančke pozabil doma v hladilniku, se mi spustijo sline. S seboj imam proseno kašo in rižoto, a zdi se mi, da to ne bo dovolj, in v lačni ihti skočim v lokalno delikateso in si dam sestaviti dva sendviča iz žemlje in puranje šunke. Bljak. Pozabil sem že, kako zanič je trgovinski kruh. Pa kljub temu oba sendviča kasneje na progi vseeno prežvečim. Še dobro, da me takoj napade zgaga in me reši skušnjave za naslednjič. Spet sem v Istri, v Brtonigli…
You must be logged in to post a comment.