GM4O 2017
Gorski maraton štirih občin, 17. junij 2017 ⎯ 40,9 km / 2942 vm / 8h 18′ ⎯ Več fotografij …
Ko se pripeljem v Podbrdo, imam oči komaj še odprte, še vedno se za menoj vlečejo bele noči Sankt-Peterburga. Teodor mi ponudi pašto, pa se ji odrečem, doma sem spekel goro palačink in pol pojedel kar sam. V razredu šole si pripravim ležišče in brskam po omari, kaj bi bilo zanimivega za branje, ura je šele pol deset. Čez petnajst minut spim kot top, brez knjige.
Ob petih zjutraj je šola že živahna, vsi tekači za ta dolg pušeljc so tu, kuhinja pripravlja zajtrk. Tipično šolski – kruh, ljubljanska, sir v šnitah. Še dobro, da imam s seboj mlečni riž s kakavom. Ero pravi: zjutraj je pomembna kava. Eno zvrnem, potem grem z lončkom riža čakat na školjko, pa pade ven le nekaj bobik. Raje neham, pritiskanje na silo mi razboli hemeroide.
Na nahrbtnik namontiram metlo, težka je, brezova s konkretnim ročajem. Tradicija, pravi Teodor, nimam kaj ugovarjati. In še walkie-talkie dobim, napravico iz otroških sanj. Khk – khk, piiip – piiip, … tango … soča … celje. Celo pot spremljam pogovore organizatorjev, prenos v živo. Kdo je že prišel na kontrolno točko, kdo odstopil.
Metla pomeni, da se družiš z zadnjim od vseh, premikaš se z isto hitrostjo. V prvi klanec je bila to hitrost hoje. Okej, ogrevanje. Nak, princip. Gor se hodi, po ravnem teče. Ajej, tole se bo vleklo. Dobra stran pogovornega tempa so zgodbe. Tip se pohvali, da je na Kanarcih naredil dvestopetdeset kilometrov v devetdesetih urah. Tri kilometre na uro. Hej, fantje, a lahko vseeno malo pospešite?!
In so. Zadaj ostane Hrvat, pardon, Ištran iz Labina. Ni prav zgovoren, razen pritoževanja v smislu Ovi ludi Slovenci, kako su brzi. Daj, ne jamraj, fant, daj gasa! Zdaj je šele dolgčas. Prilimam se mu na rit, da bi ga moja bližina potiskala naprej, in se izogibam njegovim palicam, ki jih vihti po zraku. Dobra stran metle na nahrbtniku je, da na postajah enostavno navežem pogovor.
S Črne prsti se spustiva v meglo, ki jo nosi gor po pobočju. Malo niže na ovinku zgrešim pot, stopim čez rob v prazno in se skotalim po travi. Tako se mi dogaja, da na vsakem izletu enkrat cepnem. Če je to to, potem se jo danes dobro odnesel, trava je na južnem pobočju košata in mehka.
Zazvoni telefon. Sporočilo, da je umrl fant s konca ulice, padel je v potok in se utopil. Naslonim se na hišo in jokam. Najbolj zanimiv fant v ulici je to, pravi sonček, hodil je mimo naše hiše z radiom v roki in pel. Tudi AC/DC komade, skupaj smo bili v Zeltwegu na koncertu. Ne, ni vsaka stvar za kaj dobra. Noben starš ne bi smel pokopati svojega otroka.
Tik pred Suho južno ata drži v roki šlauf, izmijem si oči. Pri cesti velika zabava, komentatorka me ogovarja, metla gor, metla dol. Poskusim duhovičiti, pa raje ostanem tiho. Spijem juho, končno nekaj slanega. Veliko ljudi, navdušeno navijajo. Zdaj me že prehitevajo tekači, ki so štartali dve uri za nami. Vsaj malo bolj družabno je, čeprav so kontakti kratki, tekači na ta kratki so precej hitrejši od najinega tempa.
Ponovno zvoni telefon. Želim, želim, želim, … zdaj bo nekdo rekel, da je bila samo slaba šala. Pa ne. Kliče Andraž z vrha Porezna, ki bo prevzel metlo, sprašuje, kako mi gre. Tik pod vrhom Porezna se spotaknem ob italijana. Krčki ga dajejo, auč, auč, stoka. Skozi gozd ga še teram, na odprtem se usede na tla. Nekaj časa čakam, potem ga zalotim, kako si splakuje kozarček in pripravlja napitek. Presneto, prijavi se na sto kilometrov teka, pa na tirdesetem ne more več hodit.
Sto metrov više predam metlo Andražu, razmišljam, kaj zdaj. Pot za sto kilometrsko progo gre desno. Številko imam pravo. Nimam pa palic, svetilke ali jakne za ponoči, nimam pripravljenih vreč z rezervno opremo in hrano ob progi. Imam pa razbolele noge, italijanovi krčki so preskočili še name. S Porezna je lep razgled na strme hribe in globoke doline. Če grem zdaj levo, mi na dva od teh ni treba it.
V cilju šotor Teka z burjo, punca ve zame, v albumu fotografij, s katerim dela reklamo, je veliko mojih slik. Razlaga mi o izkušnjah z letošnjega teka na 100 milj, trideset jih je končalo od stotih, usoden je bil počitek na obratu, ko se je zunaj spuščala mrzla noč. Morala je padla, marsikdo ni zbral volje, da bi po osemdesetih kilometrih zapustil topel šotor in šel ven na minus petnajst.
S fotografijami sem si pri Tomassu zaslužil štartnino za naslednjo Burjo, januarja 2018. Če se odločim za dolgo, je to vredno dvesto petdeset evrov. A si upam?
V tednu po teku še vedno telečje stojim na lastnih nogah, ker so mišice razbolele od vnetja, že napor dveh hribov je bil dovolj. Že to sem nor, da se pustim zvabit na štirideset kilometrov.
En komentar
Pingback: