Dogodki,  Tek

S1 Trail 2019

S1 Trail, 6. januar 2019 — 59 km, 2070 vm, 11h 50′ — Fotolog …

Nervoza

Prepričujem se, da bo le en rutinski tek, šestdeset kilometrov po znanem terenu, n’č tazga. Vseeno me čisto malo črviči nervoza. Ne zaradi forme, ki ni ravno top. Ne zaradi proge, ki jo poznam in mi je všeč, saj S1 trail tečem že četrtič. Vreme ne bi moglo biti lepše: po jasni noči bo v jutro malo pod nič, na opran sončen dan se bo proti koncu dneva zbudila še burja. Kitschi. Večerna poročila razložijo, zakaj. Vsa vlaga je padla dol na severni strani Alp in Solnograjsko zasula s snegom.

20190106--P1050203.jpg

Malo me žuli, kaj obleč. Na zgledovanje po drugih se človek ne more zanest, kot vsakič bodo na štartu eni v puhovkah, drugi v kratkih hlačkah. Jaz se vedno oblečem preveč. Ker se zadnji trenutek spomnim, da imam novo majico, si prelepim seske na prsih s prvo stvarjo, ki jo najdem v prvi pomoči. Naslednji dan poskušam spraviti dol … solzne oči. Zdaj vem, kako izgledajo flajštri za žulje in kako dobro se držijo kože.

20190106--P1050346.jpg

Papica

Najbolj me skrbi, kaj bom jedel. Devet tednov že si skrbno pripravljam hrano po prilagojenih menijih in opazujem vzročno posledično povezavo med stvarmi, ki gredo na vhodni strani v prebavno cev, in izdelki, ki na drugi strani letijo ven. Nič fajn. Iz tedna v teden je hrana vse bolj bolnišnično dietetična. Enoličen dolgčas.

Z jedilnika je odletel ves tipično tekaški futer, s katerim sem se trpal: žita, riž, suho sadje, jajca, oreški, … Ostal je nekakšen ajurvedski paleo – izbrana kuhana zelenjava in pusto pišče. Nič piškotov med prazniki, nič druženja ob pici in pivu pred in po tekaških podvigih. Res tuga. Kar je najhuje, zdaj me skrbi, ali bom ob poti sploh našel kaj za svoj izbirčni črevček.

20190106--P1050202.jpg

Pesek

Spomnim se, kako strašljiv je bil zame jutranji prevoz s cilja na štart, ko sem prišel sem prvič. S kakšnim faktorjem množiš uro vožnje z avtobusom po cesti, da dobiš čas teka čez hribe? Ali mi bo res uspelo priti peš nazaj? Zdaj sem že džomba. Še vedno me je groza, ko se v temi peljemo tako daleč, lahko pa ohranim hladen izraz na obrazu, ko pogledujem po drugih tekačih na busu.

20190106--P1050214.jpg

S čakanjem v vrsti za wc na Pesku nimam skrbi, v miru lahko uživam godbo na pihala, ki nas – v nedeljo navsezgodaj – pospremijo s štarta. Super ste, hvala! Bolj toplo je od napovedi, čez kilometer se že slačim. Za prvim ovinkom ob poti srečam Anžeta, ki ga je presenetila letošnja sprememba trase. V avtu čaka, da mimo odtopota čreda štiristotih svetih kraljev in kraljic.

20190106--P1050205.jpg

S1 Trail

Proga nekajkrat komaj opazno prečka državno mejo. Za nas seniorje, ki smo v jugo časih prepoteni čakali v dolgih kolonah in švercali kavbojke prek meje, je to še vedno veličasten občutek. Z nemalo grenkobe, ko ob poti sredi gozda gledamo kupe odvrženih oblačil. Zdaj hlače ne pomenijo nič. Zdaj se šverca človeška bitja.
Ne razumem, da ob teh kupih neprizadeto stojijo redarji, fotografi, reševalci. Nobenemu se ne zdi potrebno, da bi odstranil to sramoto.

20190106--P1050243.jpg

Pot je malo spremenjena, zdi se, kot da je ta začetni del speljan bolj gladko. Ali pa sem se vseh plezanj po skalah že navadil. Ko se priključimo trasi, po kateri zaključujejo svojo popotovanje ultraši na sto milj, začnem dohitevati zombije. Po odsotnih pogledih jim vidiš, da so po štiriindvajsetih urah na nogah v povsem drugem svetu. Le kako jim moramo it na živce, ko jih potrepljamo po ramah, šepnemo Bravo! in lahkotno švignemo mimo.

20190106--P1050245.jpg

Klemen

Na tridesetem kilometru, točno na pol moje poti, po štirih urah teka, dohitim Klemna. Malo sem presenečen, ker je jutranji tempo nakazoval, da je hiter in da ga do cilja sploh ne bom ujel. O, care! Kako gre?! Kaj kilavo. Zastrupil se je z vodo že na Fernetičih. Ne je, komaj kaj pije, občasno bruha. Bolijo noge povsod. Premika se s hitrostjo tržaške senjore na nedeljskem sprehodu s čivavo. Ampak še vedno v smeri cilja.

20190106--P1050255.jpg

Klemen je ta sto miljski Iper tekel tudi lani. Na polovici je odstopil, a me ni zapustil. Čakal me je na cilju še ves naslednji dan, vse do razglasitve, in me potem peljal domov v Ljubljano. Iz hvaležnosti sem mu že mesece nazaj obljubil, da mu tokrat pomagam s spremstvom, če bo potrebno.

Vse tako zgleda, da mu bo nekaj vzpodbude prišlo prav. Ko preračunam hitrost premikanja v ure do cilja … U, mater, danes bo pa dolga! Na vmesni postaji ne odložim odvečne jopice, ampak vzamem še dodatne baterije. Morda bo zelo dolga.
A kar sem rekel, sem rekel. Tekmovalnih ambicij nimam, dan je lep. Le kaj lahko gre narobe?! Nesel ga ne bom, to ne bi bilo fer. Lahko pa tulim nanj toliko časa, da bo šel raje vse do cilja, kot da me posluša. Sam je rekel, da tokrat res hoče priti do konca.

20190106--P1050289.jpg

Zakladki vsepovsod

Dohiti naju Ero in spet smo trojka s poti ob žici okupirane Ljubljane. Dolgčas nam ni, Ero je neusahljiv vir informacij o vsem mogočem: o alternativnem zdravljenju, o vzgoji otrok, block chainih, trail tekih, kitajskem hardveru. Klemen je dokaj avtonomen v svojem premikanju, zato ga včasih pustiva malo naprej, pa ga z malo pospešenim korakom spet ujameva. Prav daleč s to krevljasto hojo ne more pobegniti.

20190106--P1050407.jpg

Med hojo se ohladim in postanem trd. A ne bolijo najbolj noge, temveč umikanje na rob, ko nas prehitevajo. Vsake toliko svetel trenutek, ko pridejo mimo čedne pupe, a kaj, ko potem tudi kmalu izginejo naprej. Po drugi strani pa … končno imam na voljo ves mili božji čas, da uživam v nedeljski passeggiati in brezskrbenm fotografiranju. Z Erom mimogrede rabutava kakije (saj ne zares, preveč trdi so) in celo poiščeva en geocache zakladek.

20190106--P1050366.jpg

Cilj

Za trideset kilometrov rabimo osem ur. Bliže, kot smo cilju, bolj robata je steza, bolj skale štrlijo ven iz tal. Tudi meni se noge že zapletajo. Iz hotela sem stopil pred štirinajstimi urami in od takrat se nisem usedel. Že zdavnaj je padla tema. Ko končno zavijemo okoli vogala štadiona in stopimo na ciljno preprogo, napovedovalec zbere dovolj entuziazma in vrešči na ves glas tudi nam, ki komaj ujamemo časovni limit.

20190106--P1050492.jpg

Ne spomnim se več občutka, ko sem lani stopil v cilj in zaključil s trpljenjem. Zavest je mojstrica v tem, da neprijetne travme podtakne svoji sosedi, podzavesti. Sem pa ponosen, da je moj lanski dosežek kar spodobno primerljiv s časi, ki so jih letos dosegli fantje iz moje tekaške družbe. Za malo me je prehitel le Andrej, ampak on je itak ubrisan. Morda sem bil hiter zato, ker naša pot ni bila tako udobno sončna in topla. Česar se pa res spomnim, je želja, da končno neha scat po meni.

20190106--P1050563.jpg

Vampek je kontento

In papica, moja največja skrb? Začelo se je bolj klavrno. V bogatem hotelskem zajtrku sem izbral le popečeno slanino in borovnice. Na okrepnicah je bilo bolje. Vse so nudile enako hrano in povsod sem jedel isti kraški tris: kuhana šunka, banana, čaj. Če ga je kaj ostalo, pa sem na zobotrebec napičil še malo lososa.

Kulinarični gran finale pa se zgodi v bifeju na cilju. Na začetku dolgega pulta sameva ogromen lonec pasulja s klobasami. Poln, nihče ne sega vanj. Za njim pa: pladnji pečene zelenjave, gob, radiča na žaru, buče, krompirja, orientalsko začinjene leče, riža, popečene polente, … Vse okusno, skoraj vse tudi dobro za moj zbirčen črevček! Hvaležno gledam temne fante, ki spretno sučejo kuharske lopatke, tudi že kakšnih osem ur.

Mislim si: tiste obleke, puščene v gozdu, so najbrž njihove.
Dobrodošli, fantje! In veliko sreče v drugi polovici.

20190106--P1050606.jpg

Več slik …

3 komentarji