Izleti,  Kolo

Ljubljanski elfer

Občinskih 11, / MOL, 19. april 2020 — 13 h, 121 km, 2550 vm

Ne skrivam zadovoljstva, ko zjutraj zajaham kolo — že dolgo se ni tako svetilo. Dobršen del včerajšnjega popoldneva sem čistil menjalnike, oljil verigo in celo razstavil zadnjo kaseto zobnikov. Od svinjarije je komaj šla narazen. Čiščenje res ni moja največja vrlina. A vendarle … danes grem na izlet z legendo pustolovsko orientacijske družbe, res bi bilo nerodno, da mi na poti zatrokira kolo.

Jutranjo dobro voljo malo kasneje skali spoznanje, da sem podmazal kolo, pozabil pa na svoje mednožje … Auč! Danes me bo oribalo na suho.

20200419--_DSF2320

Go Rajd Go

Dobiva se pri Kurirčku, točno tam, kjer sem začel obhod občine pred štirinajstimi dnevi, le da greva desnoručno. To je prvi izraz, ki si ga danes pustim razložiti. Potem jih je še nekaj, takšnih šifriranih besed, ki so med orientacisti domače, meni, ki sem gps pustolovec z eno samo dokončano karta+kompas only preizkušnjo, pa ne.

Poznam ga kot Pustolovca Rajda s fejsbuka. Vendar bi se mi zdelo hecno, da bi ga tako klical tudi v živo, zato je prva stvar, ki ga vprašam, kako mu je ime. Čisto malo imam pomislekov, ali takšno vprašanje ob prvem snidenju morda ni preveč neposredno iskreno. Ni. Takoj se ujameva.

20200419--_DSF2319.jpg

Društvo za reševanje pustolovskih problemov

Janez drži skupaj družbo, ki se gre avanture v naravi in si reče Pustolovec Rajd. Včasih gredo na uradna Adventure Race tekmovanja, še veliko raje pa se dobivajo na neformalnih treningih, t.i. mikroavanturah. Pri čemer je pridevnik mikro dobro jemati z rezervo, ker lahko takšna torkova avanturica traja nekaj deset nočnih kilometrov po na pol zmrznjenem blatu. A naj so ti izleti še tako mazohistični, poročila z njih so navdihujoče zabavna in kar dvigujejo rit, da bi vstal s stola in šel zraven.

20200419--_DSF2331.jpg

Rajdovci pri gibanju v naravi svojih možganov v glavi ne nosijo s seboj le kot utež. Na vsaki avanturi rešujejo preproste naloge. Brez gps naprav, samo s pomočjo zemljevida in kompasa, poiščejo v naravi točko, recimo star mejnik, luknjo v zemlji ali … na primer star zarjavel štedilnik sredi gozda, in jo označijo s piramido iz lesenih palic. Smiselno? Hmnja … kakor komu.

Povsem logično pa je, da je prepoved izhoda iz občine vzbudila domišljijo in Janez ne rabi dolgo, da se spomni projekta Občinskih 11. Iščeva skrajne zemljepisne točke občinske meje (štiri, za vsako stran neba), vrhove, ki so v skrajnih legah (še štiri), najvišjo in najnižjo točko občine, za piko na i pa še vrh najbliže centru.

20200419--IMG_9158.jpg

Zahod

Zahod se izkaže za prijaznega. Točka vrha je na vrhu Vrha, dvajset metrov od ceste, tik nad Miloševo hišo na Toškem čelu. Janez nalomi veje in sestavi preprosto piramido v dokaz, da sva točko osvojila. Nekaj sto metrov naprej pljuneva še na najbolj skrajno zahodno točko občine. Dve dokaj lahki kljukici za bildanje samozavesti. Še osem zjutraj ni.

Janez navija za čim hitrejše napredovanje, češ, vzhod je daleč. Vseeno ga nahecam, da se izogneva asfaltu in se proti Šentvidu spustiva po jajčkovem grebenu mimo Klop’ce. Pot je suha in v zgodnji uri se morava izogniti le nekaj najbolj zagrizenim jutranjim tekačem in Alenki in Fi. Ali ne morejo spat, ali pa je to že izogibanje vročini 26 ºC, ki se napovedujejo za danes.

20200419--IMG_9160.jpg

Sever

Tudi na severu opraviva podobno enostavno. Vsaj meni se tako zdi. Vodja odprave z odlično pripravljenimi kartami topografije, reliefa in orto foto posnetki zlahka locira najbolj severno točko navidezne meje med občinami, medtem se jaz delam norca in mimoidoče opozorjam na mejo in sprašujem za prepustnico. Nihče niti ne trzne. Če se predsednik in najbolj stroga ministra požvižgajo na lastna pravila, res ni pričakovati, da jih bomo jemali resno mi, državljani.

20200419--IMG_9161.jpg

Vrh napadeva brez koles, direktno skozi gozdno podrastje. Pomembno je, da se drživa desno, kajti če po nemarnem noga stopi na drugo stran, se lahko tudi posuši. In, še mnogo huje, obrekovala naju bo vsa rajdovska Slovenija. Zato niti ne pisnem, ko se pod menoj zlomi suha veja in se mi zapiči v golo bedro. Prva današnja kri.

Vrh Rašice ali Zakotje je lučaj stran od Vrha Staneta Kosca. Nižji je za sedem metrov, pa takšna razlika. Ni anten, ni stolpa, ni gostilne, otroških igral, še dobro shojene poti ne. Samo zarjavel star štedilnik, ki je tu že leta. Nekaj simbolike je v tem. V človeškem dojemanju šteje le prvo mesto. Najhitrejši, najdaljši, najvišji. Gledano z druge perspektive: to pušča obilo prostega prostora vsem tistim, ki kdaj stopimo dol z najbolj shojenih poti.

20200419--_DSF2325.jpg

Dol

Naslednji par točk sta najnižja in najvišja točka v občini. Z Rašice se spustiva po makadamki v Črnuče in nadaljujeva po poljski poti ob Savi navzdol. Na cesti skozi Zalog je neobičajno aktiven promet avtomobilov in zavem se, kako zelo bom pogrešal dneve karantensko praznih cest. Na srečo vsi zavijejo desno pod železniški podvoz v dolino Besnice in od tam naprej na cesti ob Ljubljanici in potem Savi ostanemo samo kolesarji.

20200419--IMG_9173.jpg

Pri prvi hiši na desni zavijeva s ceste na polje in pri markantnem drevesu v SV vogalu polja pustiva kolesa. Od tam hodiva sto metrov točno v smeri severa do obrežja reke Save. Janez je neverjeten. Vse te podatke ima vzorno pripravljene na listih zemljevidov, zloženih v mapi. Na današnjo avanturo se je danes zjutraj odpravil praktično izza računalnika.

Na bregu najdeva piramido. Postavila sta jo Bojana in Matej teden dni nazaj, ko sta v treh dneh in štirih nočeh prehodila celotno občinsko mejo. 180 kilometrov zaraščenega brezpotja. Ti adventuristi so res usekani.

20200419--IMG_9189.jpg

Hrib

Natrpani Besnici se izogneva in hrib napadeva po sosednji Gostinci. Nad bistrim potokom zalotiva fantka v počepu s spuščenimi hlačami in si premisliva glede dotakanja vode v bidon. Pot na greben je strma in kolesa skoraj nosiva. Razgled na sveže zeleno pomlad pa je veličasten, naslovim ga z Borovci med borovnicami. Nekaj zatem bukovina z enako pokončnimi debli, med njimi žareči mladi listi nizke bukovine, ki čaka na svojo priložnost.

20200419--IMG_9192.jpg

Zdaj pravo pot po grebenu iščeva s karto lidar, reliefnem prikazu površja z nekaj metrsko natančnostjo. Neverjetno, kaj vse je na spletu dostopno. Spomnim se študijskih let, časa prvih digitalizacij zemljemerskih podatkov. Nešteto prošenj in moledovanj in papirjev s koleki je bilo potrebnih, da so državni uradnii odstopili kaj svojega dela tudi v civilno rabo. Nostalgija briše slabe spomine, takrat življenje ni bilo kar na splošno fajn.

20200419--_DSF2334.jpg

Na Janče, najino najvišjo točko danes, prideva suha. Vodo najdeva na pokopališču. Zanimivo. Državna vlada ne vzpodbuja druženja zunaj in Ljubljana ima še vedno zaprte pitnike. A izgleda, da sem ne seže ne rdeča roka župana, ne karantenski odloki črne vlade. Lokalna zdrava pamet je zelena, kot je zelena pomlad, ki je vstopila v deželo.

20200419--_DSF2337.jpg

Vzhod

Vidiš cerkev na tistem hribu? Za cerkvijo lgreva levo. Sliši se enostavno, dokler se po terenu ne začneva spuščati strmo navzdol po gozdni vlaki v dolino. Nekje na pol odloživa kolesa in nadaljujeva po še bolj strmem terenu peš. Navzdol še gre, kako za vraga bova prišla gor?! Najbolj vzhodni vogal Ljubljanske občine najdeva na drugi strani slikovite dolinice, na nasprotnem bregu potoka, pardon, Male reke.

20200419--IMG_9212.jpg

Kar se Ljubljane tiče, na koncu sveta. Na tej točki postaviva posebej veliko piramido kot odsev najinega razpoloženja. Oba čutiva, da je to tista točka, zaradi katere sva šla na avanturo. Najteže dosegljiva, najbolj presenetljiva, najlepša. Iz kupa posušenega vejevja si izbereva dva para leki palic in se odpraviva po vseh štirih nazaj gor. Še ena kljukica. Velika kljukica, za dušo.

20200419--IMG_9230.jpg

Do najbolj vzhodno ležečega vrha v občini ni daleč. Nekaj kilometrov prijazne asfaltne grebenske ceste, polne specialkarjev. Malo se mi reži, kako drugačna sva od te družbe mamilčkov. Janez na gorcu z zlizanimi gumami in trail tekaškim nahrbtničkom, v roki zmečkani zemljevidi, okoli riti zavezan pulover. Jaz na črnem moškem kolesu, na hrbtu od šmira zapackan frirajderski nahrbtnik z oklepom.

20200419--IMG_9205.jpg

Voziva se vzporedno, kot to priporočajo na televiziji in Janez je pogosto na levem robu ceste, kar me dela precej živčnega. Skrbi me … če ga zbije avto, ali bom našel preostale točke sam, brez njegove pomoči?

Ker so kriteriji določanja, kaj šteje za vrh, deloma ohlapni, na vzhodnem koncu obiščeva oba kandidata, za vsak slučaj, da se kasneje ne bo kdo usajal, ali sva bila na pravem.

20200419--IMG_9235.jpg

Jug

Tudi do naslednje točke — najbolj južnega vrha — ni daleč, vendar, Lej vraga!, pot do njega vijuga po prepovedanem ozemlju. Spustiva se torej pri Trebeljevem v dolino Besnice, splezava na prelaz k Javoru, se na drugi strani spustiva v dolino Reke in končno zarineva v zadnji breg proti Lipoglavu. Sprašujem se, kaj je bil to za en Dalmatinec, ki je zašel med te Zasavske hribe.

20200419--IMG_9254.jpg

Pod Malim Borščem se usedeva na razgled v popoldansko sonce in požvečiva zadnji sendvič. Dober dan je za nama, dobra avantura. In dobro sva se ujela. Sproščeni razgovori o pustolovščinah, o prehrani, o družinah. O salonskih psih, s katerimi ne moreva deliti najinih avantur, ker so … pač, salonski. Midva pa ne.

20200419--IMG_9267.jpg

Grad

V Sostrem je konec romantike. Sonce na drugem koncu kotline že liže obzorje in do centra mesta vodi dolga ravnina z večernim vetrom v prsa. Najina pot postaja z vsakim kilometrom vse bolj urbana. Ceste dobijo sredinske črte in se razširijo, peščene bankine se zgladijo v pločnike, vzdignejo se kolesarske steze in ustavljati naju začno rdeči semaforji. Različne višinske kote povezujejo stopnišča. Dvigalo na Grubarjevi brvi Janez opredeli kot javno prevozno sredstvo, zato se mu izogneva.

20200419--IMG_9262.jpg

Na Ljubljanskem gradu je najina zadnja točka, KT 11 (zdaj sem postal že kar domač z orientacijskimi izrazi). Zadnji selfi, brez piramide. Pričaka naju dobrodošlica Janezove družine s košaro dobrot in meni pripade čast, da pošljem zamašek penine v krošnjo kostanja. Mini proslava ob moji prvi opravljeni Rajdovski avanturi. Hvala, Pustolovec Rajd. Današnji bo šel v zbirko spominov tistih posebnih dni.

20200419--IMG_9243.jpg

Brazgotina

Težko gre z jezika, vendar si ne drznem zamolčati: v tem popolnem dnevu zbiranja občinske enajsterice sem vendarle klecnil in pridelal rdeč karton. Avanturi sem se pridružil z udobnim zamikom, šele ob sedmih zjutraj. Odrekel sem se prvi kontrolni točki. Medtem, ko je Janez čmokal v jutranjem svitu okoli najbolj južne točke nekje na Barju, sem se jaz še lenobno obračal pod toplo deko in se celo poigraval z idejo, da bi stisnil eno hitro sms sporočilo v smislu Ej, sorči, ne morem, pes že celo jutro bruha ali kaj podobno brezveznega v izgovor.

Ne, nikoli ni enostavno vstati iz postelje. Ampak ponavadi uspe, in pustolovščina, ki temu sledi, vedno znova poplača trud. Zanimive stvari ležijo izven cone udobja (ta pa ni zaprta z odlokom).

20200419--IMG_9199

En komentar