Dogodki,  Izleti,  Tek

Priprave na Iper

Julij 2019–januar 2020 — 1390 km, 54.567 vm, 246 h

Z Barbaro delava obračun priprav na IperTrail. Tri tedne kasneje ocenjujeva, kaj se je obneslo in kaj ne. Drug drugemu pomagava. Meni je to druga stotka, njej sem jaz prvi ultra trail varovanec. Dokaj zadovoljno ocenjujeva, kako so se delčki zadnjega pol leta sestavili v novo finisher medaljo. Plan treningov, hrana, oprema.

20191026-IMG_4773

Stotka v drugo

Po prejšnjem opravljenem sto miljskem teku sem bil precej trdno prepričan, da se česa podobnega ne bom več lotil. Zdelo se je, kot da sem pol leta ves čas samo tekel. Skoraj me je pobralo. Fizično, socialno in čustveno. Sto milj v žepu je sicer lepa trofeja, a ni bila poceni.

Leto in pol sem imel mir pred novo skušnjavo, vse dokler se ni pojavil razpis za nov Iper. Nova trasa, samo za povabljene. Auč! Rokavica direkt v obraz. In potem srečam Barbaro, ki pravi, da sem prvič pretiraval, da se lahko dovolj dobro pripravim z manj treninga. Njami, njami, zarečeni kruh!

20190422-DSCF0109

Plan treningov

‘Vse je v glavi’ morda velja za mladince, ko je glava lena in telo prožno, ker pri triinpetdesetih čutim ravno obratno. Glava je vse bolj nora, telo pa ji vse težje sledi. Postaja leno in izvaja podle ukane, ko mu je dovolj. Samo z načrtnim in vztrajnim brcanjem iz cone udobja ga lahko pripravim na dolgo pot.

Barbarin plan z manj treninga sem seveda zagrabil z obema rokama. Slišalo se je skoraj kot Sto milj bez muke. No, muke so vendarle bile. Malo krajše sicer, a bistveno bolj intenzivne. Jebeni intervali. Pet vrst, različnih dolžin in intenzivnosti. Ne rabiš meriti srčnega utripa, pravi Barbara. Ocenjuješ po globini dihanja, pekočih mišicah in razdalji do izgube zavesti. Med intervali res trpim.

20191019-IMG_4274

Protiutež intervalskemu delovnemu tednu so bili uživaški trail vikendi. Dišeči travniki, skrivnostni gozdovi, strah vzbujajoče planine. Jutranje meglice, toplo sonce na vratu, sneg v čevljih. Veter na obrazu. Dež. Topel, leden, droben in tečen, vodoraven od vetra. Zlitje z naravo. Občutek življenja. To! Esenca trail življenja.

A če pustimo poezijo ob strani, je resnici na ljubo večina tekaških kilometrov precej dolgočasnih. Tek je preprosta stvar, pri kateri ne gre za kaj dosti več kot za postavljanje ene noge pred drugo. Če je kolikor toliko normalna, se glava pri tem na smrt dolgočasi. Edini način, da se ji ne utrga, je, da teke nadgradiš v izlete z vsebino.

20200104-IMG_7446

Ena od možnosti so organizirane prireditve, najraje takšne, kjer še nisem bil. Nove pokrajine, novi ljudje, nekaj adrenalina in udobje okrepnic ob progi. Kočevje, Pušeljc, Milanja, Sevnica, Krajnska gora, Rašica. Cesis v Latviji in Heavy Metal v Estoniji.

Še Ljubljanc mi pride prav. Adrenalin množice tekačev me je vedno privlačil in tudi na letošnjem sem užival od prvega do zadnjega metra.

20191027-IMG_5071

Izkoristil sem tudi večino Amfibijinih avantur: Kočevski gozdovi, Pokljuka, Kraški rob. Vedno malo čudaške, vedno zanimive. Če izvzamem okus pri izbiri gostiln, so amfibijci super tekaška družba.

Največ zadovoljstva mi prinesejo solo avanture v nove pokrajine. Letos sem na veliko pešačil po goratem Bohinjskem koncu (Vogel, Pokljuka, Viševnik), in se raztekel prek nežnih Dolenjskih gričev in po Savinjski dolini.

20191019-IMG_4178

Vsi ti izleti izgledajo smešno lahki v primerjavi z razdaljo, na katero sem namenjen. Zato poseben del treninga z Barbaro nameniva privajanju na neudobje. Sendvič treningi, žmoht, nočna orientacija, odrekanje spancu. Zame to ni nekaj novega, je pa tovrstni mazohizem, ko veš, da gre le za vajo in da je vedno možnost smuknit nazaj pod deko, vsakič znova velik izziv.

Še vedno mi je neprijetno, ko se dan preveša v noč (morda prastrah iz otroštva, ko mama zakliče Pojdimo domov, noč se bliža!). Neprijetno mi je na samotni poti v gorah, ki kar naenkrat izgine pod globokim snegom. Ali premočenemu do kože na viharju izpostavljenem grebenu pod svinčenimi grmečimi oblaki. So trenutki, ko se znajdem na robu in takrat me je strah.

‘A što ne ubija, jača’ pravi rek in z vsako izkušnjo se je moja samozavest nabildala na stopničko više.

20191221--IMG_6986

Prejšnjič 1550 kilometrov, tokrat naredim v pol leta 200 kilometrov manj. Razlika morda ni videti velika, je pa pomembna. Ostane mi nekaj časa in energije za druge aktivnosti: treking, aikido, fitnes, kolo, hokej, jogo, basket, plavanje, veslanje, … karkoli! Ne samo, da je tek dolgočasen. Menim tudi, da je ‘tek tekaču največji sovražnik’.

Meni vsekakor. Moja skoliozno ukrivljena hrbtenica rabi trdno oporo v mišicah za popkom in te moram krepiti s čim bolj raznovrstnim gibanjem. Moč, gibčnost, ravnotežje. Vzporedno manualne terapije, kitajska alternativa. Aikido. Joga. Dihanje. Redno resetiranje telesa. Ne, ultra traili niso popoldanski jogging.

Edino, kar trdno vem, je le eno: če stopim na štart, hočem do cilja. Po mesecih predigre ne bom izpustil vrhunca. Nočem, da izpade kot en coitus interruptus.

20200101-IMG_7300

Prehrana

Prehod na brezmesno dieto zame ni bil prostovoljen, a ko sem odkril stranski efekt Kein fleisch, kein musklfiber!, sem se navdušil. Že tričetrt leta jem izključno rastlinsko krmo in dvomov o tem, ali zadošča za dolge športne podvige, ni več. Na hranilne vrednosti ne gledam dosti. Jem velike porcije in verjamem, da raznovrstnost obrokov polnovredne hrane prej ali slej zapolni lakoto telesa po vseh potrebnih sestavinah. Od dodatkov jem le vitamina B12 in D3.

Telesna teža je ob spremembi prehrane najprej zanihala navzdol skoraj za deset kilogramov, nato pa se — pričakovano — spet malo dvignila. (Sladki kolački z lahkoto krivijo mojo šibko voljo.) Po novem nosim pas zategnjen za eno luknjo bolj na tesno, predvsem zaradi manj napihnjenega vampa.

20190611-IMG_8318

Pazim na kombiniranje hrane, ne jem skupaj, na primer, svežega in suhega sadja. Pazim, da jem dovolj beljakovin: fižola, čičerike in leče. Brez skrbi, v tem času se je prilagodilo tudi črevo in vse dvomljivce lahko potolažim, da ozračje onesnažujem bistveno manj kot govedo. 🙂

Pri moji zdravilni prehrani je precej pomembno, da je hrana sveže pripravljena in (v hladnem vremenu) še topla. Zjutraj si ukradem kakšno uro spanca in si v termosko pripravim topel obrok. Rižote, kaše, kašice. Vse to odtehta zadovojen trebušček. Nekaj časa sem se v tekaški družbi počutil čudno, zdaj pa me zavistni pogledi mladincev, ki mlatijo mafine in vase iztiskajo gele, ne ganejo več.

20190812-IMG_2104

Posebnost Ipra je v tem, da organizator namesto za okrepnice poskrbi za to, da med postajami prenaša škatlo, ki si jo pripraviš sam. Dal sem si duška! Pot sem razdelil v etape in postaje, ter za vsako izbral meni. Pri tem sem se držal običajnih pravil: ločevanje vrst hrane, ritem med obroki, ritem v dnevu. Nisem želel, da bi bila velika sprememba prehrane dodaten stres za telo.

Preganjanje nervoze dan pred štartom v kuhinji, čista uživancija. Za na pot sem si pripravil naslednje obroke:
* bučna juha z bučnimi semeni, bučnim oljem in ajdovim kruhom
* kvinoja tribarvna z zeleno in lanom
* mlečni polnozrnat riž z indijskimi oreški in kurkumo
* fižolova juha z dušeno gomoljno zelenjavo in peteršiljem
* jabolčna čežana z vanilijo in limonino lupinico
* tortilje s humusom, fižolom, avokadom, tofujem, kislim zeljem
* solata iz korenčka in kolerabe, začinjena z limeto, oljčnim oljem in makadamija oreški
* svilen tofu s kokos kosmiči
* ohrovtovi zvitki s skuto in sezamom
* suha jota — fižol in kisla repa
* doma narejeni in v temno čokolado zaliti snikersi, bauntiji in marsovčki
* oreški, gumi medvedki in čokoladice (Barbara me založi z bajaderami, te so med vegani pravi hit)

20190623--IMG_8408.jpg

Potem sem ugotovil, da sem pretiraval, hrane je bilo dovolj za ves teden. Sem se pa precej kraljevsko počutil ob izbiri, ki sem jo imel na voljo.

Pri načrtovanju sem spregledal zaplet, ki se je pojavil v drugem delu trase, ko smo imeli namesto svoje škatle le dostop do običajne hrane, ki jo je nudil organizator. Izbira je bila slaba, trail junk najslabše vrste. V zadnjih dvanajstih urah nastopa sem pojedel komaj kaj. Na cilj sem prišel pet kilogramov lažji kot sem štartal. Učinkovita in hitra izguba kilogramov, vendar je ne bi priporočal vsakemu.

20191027--IMG_4975

Oprema

Privlačnost teka je v tem, da človek zanj ne potrebuje veliko opreme. Poleti recimo samo copate in hlačke. Zima zahteva nekaj več obleke. V strminah pridejo prav palice. Na ultra dolžinah gre v nahrbtnik voda, hrana, prva pomoč, astro folija in, če hočeš biti na udobni strani, še vlažni robčki. Prav pride navigacijska naprava, da najdeš nazaj do avta in čelna svetilka za slučaj, ko ti to ne uspe dovolj hitro.

20190505--DSCF0336.jpg

Moja prva izbira so tekaški čevlji Inov8 Talon. Lahki kot copati in dovolj prostorni za moje široke tace. Za tek po ostrem kraškem kamenju jih nesem čevljarju, da vrhnjo mrežico ob robovih ojača s karbonsko tkanino. Vzporedno uporabljam še kup drugih razno raznih modelov. Nočem, da se mi noge navadijo na eno samo obuvalo.

Nogavice na pet prstov, da vsak od njih po svoje uživa. Pred res dolgimi teki se z njimi pogovorim, jih nežno zmasiram, namažem, in v naprej zahvalim. Obljubim, da ne bom odlašal z odstranjevanjem porednih kamenčkov, ki skačejo v čevelj in tečno žulijo. Nogavice najraje volnene, tudi poleti niso prevroče.

20190831--P1070434.jpg

Občudujem tekače, ki kažejo svoja gola potetovirana meča. Jaz sem bolj zmrznjen tip. Ko temperatura pade pod deset stopinj, oblečem hlače za smučarski tek. Stare so petindvajset let in raztrgana kolena kažejo brazgotine padcev. Zbiram pogum, da bi jih nesel v Žolno popravit. Trail tekači vedno bolj skrbijo za svoj izgled.

Za vse ostalo volna, sploh v zimskem času. Volna ima samo eno pomanjkljivost: ceno. V primerjavi s plastičnimi smrdljivci je nepopisno draga. Da zdrži čim dlje, jo uporabljam samo kot ‘ta gmašn gvant’, le za najbolj zahtevne izzive. In ko se strga, jo nesem pokrpat k šivilji. Edino gate mi je nerodno nosit tja. Ko dokončno razpadejo, grem v Amfibijo iskat nove.

20191201--IMG_6627.jpg

Že dolgo sta zemljevid in kompas samo še za trail hipsterje. Z gps-om je navigacija postala izjemno enostavna: doma na računalniku izberem pot, ki se mi zdi zanimiva, in njeno gps sled naložim na uro. Nato na terenu spremljam svojo piko, ali je dovolj blizu črte sledi. Suunto Ambit 2 je že star model in v tem času so se novi modeli opremili z barvnimi tačskrini, zemljevidi, povezali so se s telefonom. Meni zaenkrat preproščina odgovarja. Nič se mi ne mudi z menjavo.

20190510--DSCF0588.jpg

Vedno sem se hvalil, da nisem tekač, ampak fotograf na terenu. S seboj sem nosil fotoaparate: Fuji X100, Fuji X70, Lumix LX3. Domov prinašam nešteto fotografij lubja in dolgočasnih panoram. Včasih pa zanimivo vreme poskrbi za fotogeničnost in takrat je se izplača ves trud prenašanja dodatnega bremena.

A to se je spremenilo: zadnje čase slikam kar s telefonom. En fuji je, zalit z bučnim oljem, že leto in pol na servisu, Lumix LX3 s kvaliteto ni več prepričljiv, vsaj ne v primerjavi s slikami z iPhona 8. In povrh vsega je telefon — tako zelo pomembno — odporen na vodo. Čisto malo se počutim izdajalca. Zato stoično prenašam kazen — zdaj me še bolj pogosto zebe v roke, saj telefona praktično ni mogoče uporabljati z rokavicami.

20190520--DSCF1559.jpg

V nahrbtnik nikoli ne gre vse, kar bi želel, a vedno veliko preveč, kolikor v resnici rabiš. Vsak ima kup majhnih žepkov, ki sprva izgledajo super priročni, potem pa se izkaže, da v njih tedne in mesece tovoriš pozabljene čokoladice v zdručkanih ovitkih. Ali da ti je preluknjani gel zlepil skupaj ključ od avta, osebno izkaznico in bankovec za deset evrov.

Kakorkoli. Če kje, na trailu velja kot pribito: Travel light.

IMG_7057.jpg

Samson

V tem neskončno dolgem postu samo še ena stvar, zelo pomemben del mojih priprav: frizura. Od trenutka, ko se odločim za podvig, in do trenutka, ko ga zaključim, ‘britev ne pride na mojo glavo’. Nekako tako, kot si v končnici Stanley pokala ne brijejo brad. Včasih zafrknem in odločitev sprejmem tik pred obiskom frizerja, ko je čupa že tako gosta in potem hodim naokoli precej smešen.

Eni menijo, da moji lasje rastejo bujno zato, ker so spodaj dobro pognojeni. Mislim, da to rečejo iz fovšije.

20200104-IMG_7410-1