Ultra pušeljc GM4O 2019
Ultra Pušeljc Trail, 15. junij 2019 — 105 km, 6.000 vm, 19 h 30’ — Fotolog …
Slamnik
Je še daleč do plaže?, duhovičim, čim se naglas navijačev in reševalcev in vseh prijaznih ljudi, ki skrbijo za nas s hrano in pijačo, spremeni v primorskega, saj imam na glavi slamnik, ki izgleda kot narejen za tja, za na plažo namreč. Še vedno nisem prepričan, ali je bila to res dobra ideja. Zjutraj me je oklevanje skoraj stalo pravočasnega štarta: bo sosedova Katja, ki mi ga je podarila, ponosna na to, da je šel ves krog po hribih z menoj, ali bo jezna, ko bom priznal, da mi ga je odneslo prek roba na sosednji hrib?
Slamnik se mi je, tako zračen in širokokrajen, sicer zdel idealno pokrivalo za današnji sončen dan, vse do takrat, ko sem stekel po bregu navzdol in mi ga je začel vzdigovati veter in sem eno roko rabil za to, da ga obdržim na glavi. Veliko bolj praktične so najbrž kape s šiltom na elastičnih trakovih in eno tako sem imel namen nekaj dni nazaj kupit, pa se je, ko sem jo pomeril, Anže le namuznil in komentiral, da izgledam kot ljudje, ki take kapice nosijo. Opoldne, ko se sonce prižge na polno, in je slamnik še vedno na glavi, sem z odločitvijo zadovoljen. Senca, ki jo zagledam pod seboj, me spomni na Kekca, in takrat si zabrundam tisto o soncu in smehu v rokah.
GM4O
Za Gorski maraton štirih občin sem slišal že davno, a sem se ga zavedal kot nečesa, kar je tam onkraj, izven mojih interesov in zmožnosti. Gori doli po planinah se je slišalo kot nekaj neverjetnega, saj sem imel že s polovičko Ljubljanskega maratona čisto dovolj težav. Potem so se mi zgodile trojke in Ero in Klemen, s katerima sem prek Golovca pritekel v povsem nov tekaški svet. Vse bolj pogosto sem zavil z asfalta v gozd, gazil blato, brcal v skale in objemal drevesa. Ne tako zelo kasneje me Ero naheca, da pridem v Podbrdo za metlo in takrat opravim s tem legendarnim maratonom, prav počasi sem naredil ves krog, komaj živ, in očitno z zmanjšano razsodnostjo — takrat sem se v cilju stopil k S1 štantu in se prijavil na sto milj burje.
Dlje, višje, hitreje … maratonska razdalja je med tem postala razdalja za malinovce, V Podbrdu so dodali še eno progo in jo raztegnili prek sosednjih vrhov, tako v pušeljc na en mah poleg Črne prsti in Porezna nabereš še Črni vrh, Blegoš, Ratitovec in Sorico. Če bi takšno sto pet kilometrov dolgo pot iz Podbrda ubral v smeri morja, bi prišel do plaže v Ankaranu, pa za polovico manj bi grizel kolena navzgor v hrib.
Te preizkušnje sem se veselil, kot še nobene prej, saj se je zdelo kot prava priložnost za preverjanje, ali se moj nov režim prehranjevanja obnese tudi za malo bolj naporne preizkušnje. Po drugi strani pa me je bilo tudi malo strah, saj sem se v tem letu bolj kot s tekaškim treningom ukvarjal s svojim črevčkom. Bom zdržal do konca ali me bo vmes pobralo?
Lonček
Veliko je napisanega o lončkih za pijačo na okrepčevalnicah, veliko preveč odpadne plastike tekači povzročimo, sploh pa bi morali biti trail tekači pri tem vzor. Naj bo na postaji skodelica, ki jo uporabi kdor hoče; komur se to gnusi, naj nosi svoj lonček s seboj. Pošteno povedano, s tem sem se načelno strinjal in se nisem pritoževal, kadar se je organizator za tako plastic-free postrežbo odločil. Še vedno pa nisem imel svojega primernega lončka. Enega sem skoraj dobil v dar, pa sem to priložnost nekako zašuštral, zato sem v zadnjem trenutku kupil drugega, pa takoj zatem v štartni darilni vrečki dobil še tretjega. Malo sem hud na organizatorje: če so napovedali, da plastičnih lončkov na postajah ne bo, bi lahko oznanili tudi, da vsak enega gumijastega dobi.
Naslednji dan pa razočaranje: o šparanju s plastiko ni nič, na vseh postajah so na mizah preproge lončkov, prednapolnjenih s pijačo. Vzemite! Kar vzemite! Dovolj jih imamo, mi pravijo, ko jim molim svoj lonček. Ker je vroče in se nalivam, na vsaki postaji uničim po tri, štiri lončke in se jezim, kje za vraga se je zataknila naravovarstvenost. Dvajset kilometrov potrebujem, da mi kapne, da sem jaz potrošnik, ki lahko izbira in tisti, ki odloča, in čeprav jim gre malo v nos, od sedaj naprej vztrajno molim svoj lonček, in prosim, naj mi natočijo vanj.
Joj, kako je mehek, se ustraši stari Jože, ko ga polnega previdno postavlja na mizo. Njegova žena se ob tem pomenljivo nasmehne in zavije z očmi.
Izbirčnež
Gospa na okrepnici me prijazno streže s hrano in ji ne gre v račun, da ne vzamem z zaseko namazanega kruha, in mi ga ponuja že desetič. Držim linijo za na plažo, se izgovarjam, ker se mi ne da razlagati o moji dieti, o kateri bi bilo najlaže reči, da je veganska, ampak ta beseda nosi s seboj predsodke o družbeno političnem aktivizmu, ki mnogim ljudem dvigne obrv, ko kakšnega takega srečajo. Jaz nisem vegan iz prepričanja, ampak iz zdravstvenih razlogov, povrh vsega pa so vegani v primerjavi z mojimi strogimi omejitvami pravi foodiji.
Danes mi ne preostane drugega, kot da si v izbirčnosti pogledam skozi prste, saj so, odkar smo zapustili traso GM4O, postaje s hrano manj pogoste in nepredvidljive. Le v Kopačnici nudijo domačo zelenjavno juho, sicer pa na mizah prevladujejo sladkarije, suho meso, poten sir in jajca od vročine žaltavih rumenjakov. Ponekod ni niti kruha, pa pojem toliko bobi palčk, kot nazadnje na končnem izletu v osmem razredu. Najbolj razočarajo velike planinske koče na Poreznu, Črnem vrhu, Blegošu, ki so dostopne z avtom in dostava hrane res ni problem, pa je očitno tako, da v Pušeljcu ne vidijo svoje promocijske priložnosti.
V precepu sem. Moje zmrdovanje nad ponudbo hrane bi se slišalo žaljivo in nepošteno, saj so ljudje, ki skrbijo za nas, neskončno prijazni in iz srca jih občudujem, da so ves svoj dan žrtvovali za tistih nekaj trenutkov, ko pridrvimo mimo. Zato raje razmišljam o doma pripravljenih priboljških, ki so mi polepšale dan: o lončku domače marmelade pri zajtrku, ki si ga razdeliva z Dušanom, o humusu v Hudajužni, o na domačem gnoju zraslih jagodah pod Ojstrim vrhom in o fotogeničnem rozinovem šarklju pod Ratitovcem. Potem pa stopim prek ciljne črte, za vrat mi obesijo medaljo, takoj nato pa pred usta porinejo mikrofon: Kaj pa je bilo najtežje?
Nič kaj dosti ne razmišljam, ker je ura dve zjutraj in sem utrujen: Najti kaj dobrega za pojest, bleknem v smislu: ‘vse ostalo sem z lahkoto’ in mi je takoj žal. Mikrofon pobegne izpred mojih ust in izjava ostane brez konteksta, zdaj vse oči gledajo vame in v Jožka, očeta te prireditve, ki stoji zraven mene in jaz si želim, da mi pripelje klofuto okoli kepe in pokaže, kaj si misli o moji predrznosti. Kak trenutek kasneje se nam vsem adrenalin poleže in se pogovorimo in sporazumemo. Vsi smo zaljubljeni v isti šport in če hočemo kdaj videti Jureka v živo, bo treba dati na mizo še kaj drugega kot meso in jajca.
S prijateljskim stiskom roke si zaželimo lahko noč in domišljam si, da se je ravnokar zgodil majhen korak za slovenske veganske tekače.
Življenjčki
Samo nekaj čez petdeset nas štarta izpred cerkve navsezgodaj in na razgibanem terenu se hitro porazgubimo. To mi je v redu, najraje tečem sam, v svojem ritmu, zatopljen v svoje misli. Vsake toliko se kakšen tekač pojavi na obzorju in precej ga premerim in ocenim, kakšne starosti je, ali je v moji kategoriji, mi je konkurenca? Fučka se mi za končno uvrstitev, a na sami progi, med tekom, me grabi tekmovalnost, ne maram, da me prehitevajo, živčen sem, če se moram ozirati čez ramo v strahu, ali je dovolj časa za lulanje, za še eno fotko. Pa še ena stvar je zelo fajn, ko tečem sam: prdim lahko po mili volji.
V Kopačnici pustim za seboj veselo družbo, s katero sem preživel prvo polovico proge. Hudo popoldansko vročino fantje hladijo s pivom in pomislim, da bi mene ob tem že zdavnaj minila vnema za nadaljevanje do cilja, pa se v dolg vroč vzpon na Blegoš odpravim kar v svojem tempu, naredim kakor en pobeg in v tem prehitim še dva obnemogla. Ocenim kožo na vratu — moja uvrstitev se je ravnokar izboljšala za eno mesto. Vročina mene moti manj, celo nasprotno — to je en redkih letošnjih tekov, ko mi ni zanohtalo v prste na rokah. Rad imam toploto, svoje čase sem bil plažni mojster.
Stane, glej jo našo grapo!
Na spustu z Blegoša dobim krila. Zadovoljen sem, da mi nihče ne diha za ovratnik in za vsak slučaj, da tako tudi ostane, pretečem vse dolge ravne dolgočasne makadame. Vročina za malenkost popušča, dan se vesi v pozno popoldne, moj najljubši čas poletnega dneva. Sence dreves se na dolgo pretegnejo prek valovitih travnikov, veter mi prinaša vonj po suhem senu in šum ventilatorjev, ki to seno puhajo na dile. Kmetije se pripravljajo k počitku po napornem dnevu na graparski zemlji.
Mudi se mi po progi, rad bi je čim več videl pri dnevni svetlobi. Saj nočni izleti imajo svoj čar, a mene vleče potovanje skozi pokrajino, opazovanje življenja, spoznavanje sveta in domovine in danes sem hvaležen za junijski datum, ko je dan najdaljši. Korenine v temnem gozdu me nekajkrat primejo za podplat, a vztrajam do čistine, kjer mi na pot sveti dovolj polna luna in Ratitovec najdem brez luči. V koči me prešine, da bi lahko v koči prebil teh nekaj ur noči in odrinil naprej ob prvem svitu, časa imam več kot dovolj, za regularen rezultat moram v cilj prispeti enkrat do poldneva.
Ciljni šprint
Ni posedanja pri nas, vse vržemo ven, mi v smehu pravi dekle, a vem, kaj misli, že od Železnikov gor poslušam pritožbe na postojankah, češ, kako dolga noč dežurstva jih čaka zaradi počasnel, ki se vlečejo po progi. Stopim torej iz koče v noč, v zadnje dejanje, prečenje slemena mimo Danjanske planine, trenutno popularne zaradi poročil o volkcih, ki tam strašijo ljudi in se mastijo z drobnico. Nanje pozabim, ko se v mesečini pokrajine prižgejo drobni ogenjčki ob poti in me topel grebenski veter ponese v spomine na nočna jadranja in seveda pozabim tudi na zgodbe Dana Carlina, ki sem si jih pripravil za nočni pohod, saj je tole veliko boljše od slušalk v ušesih.
Osemdeseti kilometer, devetdeseti kilometer in števec se obrača proti sto, jaz pa še vedno z lahkoto tečem. Edina bolečina, ki jo vsake toliko začutim, je za ušesom, še od jutranjega padca, ko sem si med noge vtaknil palico in treščil med skale. Sicer pa nobene velike utrujenosti v nogah, ne teže v ramenih, ne napetosti v trebuhu, in te lahkotnosti me je groza, saj sem svojo tekaško prihodnost obesil na izkušnjo današnjega dne in pri tem čisto malo upal, da se nov asketski režim ne bo obnesel in bom lahko naredil čez dolge teke križ.
Tako pa v cilj pritečem na četrto mesto v kategoriji. Kaj za en izgovor naj si sedaj izmislim?Temperatura sredi noči ni več plažna in mrzlo pivo, ki se je sredi dneva zdelo vabljivo, po grlu steče z zadrego. No, vsaj adrenalin odplakne iz žil in pol ure kasneje na masažni mizi že spim.
5 komentarjev
Ervin Lemark
Zelo lepo napisano in pofotkano. In pretečeno in prehojeno. Poklon in bravo.
Ps: lepo, da se postiš nahecat 🙂
VALENTINA ČUFER
Tadej, ma, kdaj si zgubu slamnik? Pr meni si ga še trdno v glavi nosil…
Si vidu fotke z Durnika, kolk ste lepi?
Super poročilo. Bravo!
Jure
Bravo, iskrene čestitke za opravljeno pot in zapisano poročilo. Na štartu UPT-ja sem bil trikrat in lahko rečem, da te popolnoma razumem. Tudi mi “vsejedi” imamo težave pri izbiri hrane, ne predstavljam pa si kako je za vas, ki ne jeste vsega(sploh za nas brez spremstva). V Kopačnici sem že na svoja ušesa slišal, ko so veganu predlagali, da meso pobere iz juhe, saj ga namreč ni veliko… Vsako leto kot skoraj 100 kilaš sanjam makarone, ampak si jih bo potrebno prinesti od doma… Enkrat sem malo potarnal v cilju tako kot ti, pa so mi pojasnili, da je tako tudi na UTMB ju, in da ne sme biti več ponudbe (kot pa sadje,čokolada,sir). Še enkrat česitike za opravljen trail v teh težkih razmerah in vse dobro tudi pri naslednjih podvigih, ki se jih boš udeležil. Srečno!
Pingback:
Pingback: