Bohinjske planine

Bohinj, 30. 11. in 1. 12. 2019 — 28 km, 2020 vm, 10 h

Planina Vogar

S Tonetom se čukasto gledava. Gledava v tablo, na kateri je nalepljen listek z opozorilom, da je pot proti Planini pri Jezeru zaprta. Računal sem, da pot pozna Tone, ki je tam že enkrat bil, on je takisto računal name, da imam pripravljeno sled. Ura je polnoč in kot nalašč nikjer nobenega planinca, da bi vprašala za pot. Vsi praznujejo Dan republike na Komni ali kaj?

Končno se odločiva, da opozorilo ignorirava. Zdi se mi, da sem po tej poti enkrat že šel in da je bila zaprta že takrat, pa ni bilo nobene sile. Ziher pa seveda nisem. In takrat naredim nekaj, za kar sem pred pol leta mislil, da nikoli ne bom: iz žepa potegnem telefon in ga vprašam za pot.

Planina pri Jezeru

Tone mi je še včeraj vehementno zatrjeval, da naj ne skrbim, da je pot zasnežena, a shojena. Pa ni. Moji nizki copati so že vsi premraženi in tenke gamaške komaj branijo snegu, da bi vanje padal z vrha. Stojiva na deblu ležeče smreke in opazujeva podrtijo okoli sebe. Vodičarjev hrib je ves prekrit z drevesi, ki v divjem vzorcu ležijo eden čez drugega.

Plaziva se pod debli, skačeva z enega na drugega in iščeva prehode med gostimi vejami. Čeprav najina pot ni dolga, prideva do zimske sobe v koči šele ob pol treh zjutraj. Zadovoljno se zavijem v svojo puhico. V snegu me je pošteno nazeblo v noge. Do jutra moram dvakrat ven na mraz izpraznit poln mehur.

Planina Laz

Kavo črno ali kapučino? Tonetu sem hotel pokazati, kako zelo cenim, da sva šla skupaj na takšno avanturo, in v nahrbtniku s seboj nosim gorilnik samo za to jutranje presenečenje. Pripravim nama toplo kavo in čaj, da nazdraviva mojemu prvemu spanju v zimski sobi.

Do planine Laz prideva hitro in to nama vlije nekaj samozavesti. (Ne zavedava se, da je bil to tudi edini del najine poti, ki uradno ni zaprt.) Planina je slikovito posejana z ličnimi lesenjačami. Iz enega dimnika se kadi, vendar lastnik ni videti prav gostoljuben. Po uniformi sodeč bi rekel, da se jezi na nas sprehajalce, ker mu plašimo divjad.

Planina Blato

Blato?! Pa vidi blato, tu je! Svugde! Gozdar si vzame pavzo in odloži motorko, da malo poklepeta z nama. Pokrajina je razdejana: povsod podrta drevesa, odžagane veje, razrit teren, z vodo zalite traktorske vlake, po katerih bi lahko debla tudi splavarili. Sprašujeva ga za planino Blato, ker rabiva nov orientir, točko, da se najdeva na zemljevidu.

Sem sicer sploh nisva hotela, brez razmišljanja sva sledila sledem človeka, ki nama je prišel nasproti. Seveda sva zgrešila in naredila gromozanski ovinek ven in navzdol iz najine smeri. Zdi se, da Tonetu zmanjkuje vneme za nadaljevanje, dovolj ima blata in spotikanja prek vej. Pravim mu, da ne moreva kar dol, saj mi je obljubil Krstenico, najlepšo med vsemi.

Planina Krstenica

Kar se navigacije tiče, imava na izbiro dvoje: Tonetov luknjast spomin na poti, ki jih je enkrat nekoč že prehodil, in navigacijski app na telefonu, ki nama kaže neke črtkaste poti. Prav natančen pri tem ni, ne ločuje med gozdnimi cestami, urejenimi planinskimi potmi in skritimi lovskimi stezami. O trenutnemu stanju in ovirah na poti pa sploh nima pojma.

Po eni taki direttissimi se odpraviva z Blata gor na Krstenico. Na nekaterih delih komaj zlezeva čez zmrznjeno hudourniško strugo. Ne manjka dosti, da bi obrnila nazaj dol, ampak jaz vztrajam, ker rabim višince, Tone pa ne popušča, ker kar je je obljubil, je obljubil. Ko prideva gor, pa sva malo razočarana. Ob vseh planinah, ki sva jih danes videla, sva že malo izbirčna. Na hitro najdeva zaklon pred vetrom in pomalicava.

Planina Voje

Od zdaj gre samo še navzdol. Izbereva najkrajšo pot. Le kaj gre lahko narobe? Da poti niso označene z markacijami, sva se že navadila. Vesela sva že, če so debla, ki ležijo čez pot, prežagana. Sicer pa imam v žepu telefon, ki nama kaže pot. Naravnost čez sveže posekano jaso. Trenutno izgleda lepo, tako s snegom pocukrana, a zdaj že veva, kaj se skriva spodaj.

Blato. Cela področja z vodo prepojenega gozdnega humusa. Zabavam se ob opazovanju Toneta, ki še nima pravega instinkta za iskanje suhih otokov med blatnimi lužami. Pošteno se mu vdira, tudi vse do kolena. Ha, ha, ha! Odlično mu gre. Ko bo med blatno zabavo kletvice zamenjal za vzklike navdušenja, je kvalificiran za amfibijca.

Planina Virtual

V nedeljo po koncu izleta se vrneva v Ljubljano, a v ponedeljek zjutraj sem spet v hribu nad Vojami. Prišel sem iskat mobilec, ki se je včeraj odkotalil po strmem bregu daleč navzdol. Opremljen sem z gojzarji, derezami, cepinom, dolgo vrvjo in bogato malico, pripravljen za celodnevno iskanje igle v senu. Oziroma telefona v listju.

Vendar tehnologija naredi celo reševalno akcijo preprosto, skoraj trivialno. There’s an app for that velja tudi za iskanje. Na izposojenem telefonu opazujem piki, ki se med mojim premikanjem bližata in ko ocenim, da sta dovolj blizu, pritisnem gumb Telefon, javi se. Kot igrica z enim preprostim levelom. Zaslišim piskanje med listjem in takrat zaigra tudi moje srce. Od navdušenja poskočim, ga poberem, poljubim in stisnem k srcu. Moj, moj!

Kasneje pa mešani občutki. Ta elektronski hudič mi je samo v nekaj mesecih zlezel pod kožo, da ne morem brez njega. Že v prvi noči sem bil na robu abstinenčne krize. Kaj, če ga kar pustim tukaj?!