Prvega ne pozabiš nikoli

Ljubljanski maraton, 26. oktober 2014 – 42 km, 3h 39’

‘Svojim varovancem svetujem, naj tekmo razdelijo na tretjine.
Prvi del se teče z glavo, srednji z osebnostjo in zadnji s srcem.’
⎯ Mike Fanelli

Tahikardija*

Deset let nazaj … Na ciljni črti stojim s fotoaparatom v roki. Praktičen del tečaja popotniške fotografije, ki sem ga takrat obiskoval. Niti dobro nisem vedel, kaj za ena prireditev je, a potikal sem se naokoli ves dan, vse do povsem zadnjega maratonca, ki je prišel v cilj. Adrenalin udeležencev in energija navijačev me je tako prevzela, da preprosto nisem mogel oditi.

Tisti dan se mi je srce prestavilo v višjo prestavo. V meni se je budil tekač.

*Tahikardija je pojav, kjer je srčni utrip hitrejši od normalnega, kar pomeni več kot 100 udarcev na minuto.

Telo, zbudi se!

A moje telo je bilo leno, skrivljeno od sedenja na pisarniškem stolu in buljenja v monitor. Bleknil sem sicer tisto zguljeno zaobljubo ‘Dvainštirideset v dvainštiridesetem’ ampak telo ni bilo pripravljeno. Že polovičke so mi predstavljale nečloveški napor. Preteči dolgo razdaljo v nekaj urah ni mačji kašelj in to sem ugotovil na sto in en boleč način.

Vzporedno s kilometri sem nabiral tudi izkušnje pri raznoraznih fizioterapevtih.
(blažev žegen)

Štart

Devet let kasneje stojim na štartu, pripravljen, da se poženem v 42 kilometrov asfalta pred menoj. Ogret, razgiban, v top formi, s praznim želodcem in polnim mehurjem. Na hrbtni strani štartne številke imam napisane vmesne čase. Ko The Stroj dosežejo vrhunec crescenda, se poženem prek štarta, odločen, da pridem v cilj pod tremi urami in pol.

Točka, s katere ni vrnitve. A man‘s gotta do what a man‘s gotta do.

V zid

Splošno znano je, da je maraton iz dveh polovic. Prva je lahka in traja do 35-ega kilometra, druga, teh preostalih sedem kilometrov, pa je vražje težka. Zakaj je maratonski zid ravno tam, ni povsem jasno. A tam je in meni se je postavil hudo visok. Na njem sedi Bog bolečine in v moja meča meče puščice, za vsak korak po eno.

Če sem imel namen končati maraton z nasmehom na licu, zdaj to ni več opcija.

Čreda

Spačenih obrazov kljub vsemu vsi tečemo dalje. Zakaj že?! Jasno, mesece tekaš okoli kot obsedenec, na treningu puščaš kri in znoj in solze. Po vsem tem se pač ne moreš kar ustaviti in oditi domov. V cilju so vsi navijači, ki te že slavijo kot maratonskega junaka. Samo zmagoslavni prihod v cilj bo opravičil vse egoistično porabljene ure prostega časa.

Odstop ne pride v poštev.

Tretja polovica

Komaj vlečem noge za seboj. Kot Mali morski deklici mi vsak korak povzroča strašno ostro bolečino. Sovražno gledam tekače, ki me prehitevajo. Le malo manjka, da odneham in pošljem vse k vragu. Do konca je še nekaj ovinkov, praktično nič v primerjavi s celotno dolžino. Ampak … nekaj sto metrov pomeni še nekaj sto vražje bolečih korakov.

Racio v mučenju že dolgo ne vidi več smisla, osebnost razpada. Kaj je že ono tretje?

Cilj

Preklinjam tistih ekstra 192 metrov, ko se vlečem po Slovenski. Takrat zaslišim svoje ime na ozvočenju: In v cilj prihaja … !. Tribuna se obrne v mojo smer, nekaj jih celo zaploska. Takrat vskoči srce in mi potisne boke naprej v ciljni šprint. Čeprav se počutim kot na pol crknjeno truplo, ni treba, da tako tudi izgledam.

Takoj, ko zapiska pod nogami, se ustavim. Nobenega koraka več. Konec trpljenja. Ponos. Hvaležnost. Zaobljuba: Nikoli več.

Tekač je rojen

Zaobljubo sem naslednje leto v Berlinu prelomil. Kaj pa mi je drugega preostalo. Prijavljen sem bil – po zaslugi Primoža – še preden sem sploh poskusil prvega. Če mi je uspelo priti skozi žreb, Berlina pač nisem mogel izpustiti. Na srečo. Namesto rezultata sem lovil doživetje. In ga ujel.

Tekač v meni je dozorel. In hotel še. (Še slutil nisem, kako nenasiten bo.)

Zapis opisuje doživetje na Ljubljanskem maratonu 2014.
Slike so bile posnete na Ljubljanskih maratonih leta 2005, 2010, 2011 in 2013.