Dogodki,  Izleti,  Tek

Barve zgodnje zime

Kraški rob, Amfibija trail adventures, 8. december 2019 — 36 km, 1500 vm, 6 h 40′

Zadnja barva danes je rdeča luč semaforja tik pred obvoznico, ki jo opazimo zadnji trenutek. Potem se zapeljemo proti primorski megli. Ta se je zataknila med Postonjska vrata in vztraja na Kraškem robu cel dan. Petdeset odtenkov sive. Na srečo je Anžetova privlačnost tolikšna, da izleta ne izpustijo niti punce z danes sončne Gorenjske.

Že začne se v slogu: napačni izvozi z avtoceste, iskanja štartnega prostora, zamujanja, telefonski klici Kje ste vi? in podobno. Skrbi pa me ne preveč. Na tem koncu sem se že velikokrat trgal copate v razno raznih vremenskih pogojih, tudi trasa Burje gre tu preko. Ta konec je priljubljen tudi med kolesarji, ki v zgodnji pomladi bežijo na toplo.

Da so amfibijski izleti svojevrstni, nas opominja Grega, ki je z nami prvič. Štirideset kilometrov napovedane trase se mu je zdelo dovolj kratko, da se je ob petih popoldne dogovoril za čajanko v Ljubljani, in zato ob tempu, kakršnega imamo, kmalu začne gledati na uro. Vsi ostali imamo v nahrbtniku čelne lučke. In rezervne baterije.

Iz nekega razoga ne dobimo tracka vsi, ampak samo Franci in Dejan, ki testirata modele ur: katera je bolj točna? Testa je konec po dveh kilometrih, ko kapitalno zgrešimo pot, zaidemo s kraškega roba dol k cesti ob železnici. Seveda se nobenemu ne da vrnit na pravo sled, kljub temu pa obiščemo vse kulturno-naravne znamenitosti, ki so na poti.

Prvi selfi s črnokalskega gradu, katerega ostanki skupaj zloženih kamnov dajejo slutitit, da so že od nekdaj cenili širok razgled s Kraškega roba. Potem previdno pokukamo v jamo Ladrico, da ne zmotimo medota, če si je že postlal za zimo. Med tem nas dohitijo pohodniki in nas opomnijo, naj se raje malo podvizamo, ker je pred nami še dolga.

Pri Hrastoveljski cerkvi obudimo spomine na šolske izlete, ko so nas vozili po Sloveniji gledat kulturne znamenitosti. Vsem nam je ostal v spominu pingo in sendvič s posebno salamo, kakšne velike ljubezni do narodne dediščine pa nam niso vzgojili, saj se nam zdi vstopnina treh evrov preveč, da bi si šli ogledat slavno fresko okostnjakov od blizu.

Na vrhu Lačne smo malo lačni tudi mi, a zdržimo še eno prečko in prvi sendvič odvijemo pri neobičajni cerkvi neobičajnega imena, cerkev Svetega Kvirika nad Sočergo. Neobičajen je tudi zvonik brez korcev, in tudi to, da so jo pri prenovi 1940 pomanjšali. Dve leti kasneje — sredi vojne — so okoli cerkve in pokopališča postavili zid.

Čez škraplje priskakljamo do naravnega bunkerja z razgledom čez mejo, spusta z orlovega gnezda ne najdemo, pridemo pa pod naravnim mostom do vrhunca današnjega izleta: Veli Badin, Stene Sočerge, Ušesa Istre, … ti naravni spodmoli so tako veličastni, da so jih očarani obiskovalci obdarili s številnimi imeni.

Lovi nas tema — ali pa to vsaj vzamemo kot izgovor — in izpustimo Golič, seveda tudi Slavnik. V Zazidu se na hitro usedemo na vlak drugega tira, potem pa zarinemo še v zadnji hrib, gor na Kojnik, s katerega je samo še spust do Podgrada in zaključka letošnje amfibijske sezone. Kar nekaj lepih kilometrov smo nabrali letos. Bravo, ekipa!

Tudi večerni zaključek je v slogu Amfibije. Izognemo se primorskim picerijam in najdemo srbsko restavracijo z neprikrito nostalgijo po Titu, po Jugoslaviji, po časih, ko je meso veljalo za najboljšo regeneracijsko prehrano. Dobro voljo mi reši kraljevski kos baklave, ki nepričakovano pristane pri nama z Anžetom.

Zadnjič lovska gostilna, danes tole … mislim, da bi morali v kratkem narest eno kratko prehransko delavnico.