Dogodki,  Izleti

S1 Ipertrail

[et_pb_section bb_built=”1″ _builder_version=”3.0.47″ custom_padding=”0px|0px|54px|0px”][et_pb_row custom_padding=”23px|0px|27px|0px” _builder_version=”3.0.47″ background_size=”initial” background_position=”top_left” background_repeat=”repeat”][et_pb_column type=”4_4″][et_pb_text _builder_version=”3.0.95″ text_font_size=”18px” text_font_size_last_edited=”on|tablet” text_line_height=”1.5em” header_font_size=”26px” header_2_font_size_last_edited=”on|phone” header_line_height=”1.5em” header_line_height_last_edited=”off|desktop” header_2_line_height=”1.5em” background_layout=”light”]

S1 Ipertrail, 5. in 6. januar 2018 — 167 km, 6700 vm, 33 h 10’ — Fotolog

> English version

Četrtek 4. januar

19:00 / Sesljan / Check-in

Klemen nama rezervira butični hotel z velikimi osvetljenimi črkami na fasadi. Pisano naju gledajo, ko nosiva gor v sobo škatle polne hrane. Ne, ne bo žura, samo da preloživa v lesen zaboj. Kaj pa zajtrk ob pol štirih? V roke nama porinejo krožnik s potico in parmezanom in termosko s čajem. Lahko jeva v sobi.

20180104-Iper box-DSCF0349.jpg

Zaboja potem odpeljeva na registracijo. Za srečo pljunem na pokrov. V njem je vse, za dva zimska dni preživetja v naravi. V zameno dobim satelitski sledilnik, ki mi nudi občutek varnosti. Na parkirišču srečava ekipo Slovencev, ki štartajo že danes zvečer. Spet poslušam pritožbe čez organizacijo te tekme. Ta in ta je rekel, da je tu zanič. Ne sekiram se več, zdaj že razumem, zakaj ta tekma med tekači, ki iščejo rezultat, ni priljubljena.

Še nisem bil, a verjamem, da nobenih sto milj ni lahkih. Ampak S1 Ipertrail je namenoma še posebej težkih sto milj. Šest in pol tisoč višinskih metrov vzpona po neoznačenih blatnih stezah, kamnitih poteh, skozi podrastje in prek skal. Tomaž iz Mottonija si jo je takšno zamislil. Za popoln izziv jo je postavil v mesec kratkega dneva in dolge noči, v letni čas neprijaznega in nepredvidljivega vremena.

20180105-Morning-DSCF0351.jpg

Petek, 5. januar

3:30 / Sesljan / – 1h 30′

Tuš, zajtrk, oblačenje. Večen dvom – kaj, koliko se obleči? Koliko rezerve v nahrbtnik? Trail tek je zanimiv izziv tudi zaradi spretnosti, ki jo potrebuješ pri izbiri in pakiranju stvari za dolgo potovanje. Obleka, hrana, voda. Telefon, fotoaparat, navigacija, svetilka, rezervne baterije in polnilci. Prva pomoč. Pravilno razporejeno po žepih. Nočeš, da pade ven telefon, ko iščeš čokolado. Ali da odleti od tebe vse, ko se ponoči razlepiš po tleh.

20180105-Sisljan-DSCF0372.jpg

Na štartu smo pisani. Trenirali smo v mrzlem decembru, ves čas nas je preganjala izkušnja lanske tekme, ko sta brila burja in mraz. Zdaj je deset stopinj, napovedana veter Široko in dež. Zmeda. Eni so v kratkih hlačah, drugi v debelih vetrovkah.

5:00 / Sesljan / Štart / 0h

Italijani zbezljajo naprej. Nič zato. Ves čas glasno klepetajo in povzročajo hrup na jutranje mirnih ulicah Vižovlja. Nekemu tipu kovinska šalica cingljaje opleta po palicah. Strah pred medvedi? Ko že izgleda, da sva izgubila stik z ostalimi, z desne kriče priteče skupina, ki je narobe zavila. Sčasoma se le razpotegnemo in vzdušje v moji okolici se umiri.

20180105-Trst-DSCF0402.jpg

Že v temi delam posnetke. Slike na malem zaslonu aparata izgledajo obetavno, pa niso, ker se je med tlačenjem aparata v žep premaknilo stikalo za ostrenje na ročno. Z razgledne napoleonke mi uspe dokaj lep posnetek jutranje svetlobe nad Trstom. Kasneje se spomnim, da je bilo to najbolj vedro nebo, ki sem ga videl v dveh dneh.

Prva etapa je lagodna. Pot poznam že na pamet, ves čas sva skupaj s Klemnom. Vreme je idealno za tek, deset stopinj z rahlim pršenjem. Le dve stvari me črvičita. Ena v črevesju: zjutraj nisem uspel odložiti včerajšnje pice. Druga v glavi: ali mi bo uspelo prinesti tovor do čučavca v kempu? Če ne, moram pravočasno zaviti s poti. Ko pridem v urbano okolje Opčin, ne bo več priložnosti.

20180105-Obelisco-DSCF0431.jpg

8:05 / Opčine / 22 km / 3h 5′

Stosedeminšestdeset kilometrov naše poti je razdeljeno v etape. Približno vsakih dvajset kilometrov je postaja, kjer organizator nudi toplo in hladno vodo. Tam me čaka tudi moj zaboj. Vzamem prvo skledico s pripravljenim obrokom – izberem kuhano ajdo. Dodam oreške iz druge posodice, semena iz tretje, skuto iz četrte, smetano, … Ugotovim, da sem si postanek zamislil preveč romantično. Preveč časa mi jemlje, Klemen me že čaka. Zagrabim posodico in grem, bom jedel spotoma. Seveda pozabim palice.

Pot je lepa, vodi nas skozi naravne gozdne rezervate po robu kraške planote z razgledi na morje in obalo. Nato strm spust v dolino Glinščice po spolzki poti. Še večji izziv je izhod iz doline na drugi strani. Pošljejo nas strmo navzgor na Monte Carso prek ostro skalnatega melišča. Medtem utrgam manšeto na palici. Od sedaj naprej treniram še prste na rokah. Nič več šlepanja pri odrivih.

20180105-Monte Carso-DSCF0526.jpg

11:30 / Dolina / 40,5 km / 6h 30′

Spet zamujam zaradi priprave hrane. Da sem pozabil palice, ugotovim šele po nekaj sto metrih. Zmanjkuje mi rok. Palice mi uhajajo izpod pazduhe, medtem ko v eni roki držim lonček, v drugi vilico. Hkrati bi rad napisal sms poročilo in lej!, lej! kak lep prizor, dajmo to slikat. Slečem nahrbtnik in pospravim hrano, itak nisem lačen. Obiranje. Tekači, ki me prehitevajo, me delajo živčnega.

Pa jih kmalu dohitim. Ko se poti razcepijo pod ostrim kotom, je samo od sreče odvisno, ali boš izbral pravo, saj sled na napravi ni dovolj natančna. Moja prednost je v tem, da sem se na teh poteh izgubljal že prej in si nekaj teh ključnih križišč zapomnil. V glavi se mi ves čas odvijajo prizori z obiskov od prej. Pojavljajo pa se v nelogičnem zaporedju, preskakujejo po nekaj deset kilometrov naprej in nazaj po poti.

20180105-Osp-DSCF0605.jpg

Iz Doline na Socerb – mastno blato, dol v Osp – spolzke skale, gor mimo Črnega Kala po skalah na planoto z gozdnimi cestami. Mimogrede obiščemo še cerkev Marije Snežne. V Podgorje pridem uro in pol pred planom. Med pripravami je bil ta del zame precej huda preizkušnja. Ko sem tisto nedeljo prišel do konca, sem se zavedel, da lahko pridem tudi do konca Iperja.

15:30 / Podgorje / 62,5 km / 10h 30′

V glavi se poskušam organizirat. Tla so mokra, jaz pa moram vse stvari zložit ven iz škatle, da pridem do copat na dnu. Ko se Luče skloni v škatlo, mu že skoraj začnem razlagat, s kakšnim problemom se ukvarjam, ko me prešine, da ni povsem logično, da je tu. Moj kepten, s širokim nasmehom in smislom za normalnost. Gledava gor v meglo, ki skriva Slavnik. Dobro te bo namočilo. Ampak nimaš kej, pejd zdej gor.

20180105-Slavnik-DSCF0735.jpg

Na pol poti na Slavnik dohitim tekača, s katerim se videvam že od štarta. Nalepi se mi na rep in poskuša klepetati. Pospešim tempo. Navadno to deluje, prej ali slej vsi utihnejo (razen Erota). Med tem vseeno izvem, da je Turek Nikola. Kul. Prosi me, ali lahko gre z menoj, ker se ne znajde v navigaciji s sposojenim garminom. Jasno, pojdiva skupaj. Spomnim se na rezervne baterije, ki sem jih pozabil v zaboju. Družba mi pride še prav, brez luči bom izgubljen.

V simbiozi napredujeva skozi gosto meglo. Svojo luč dam na minimum, ravno toliko, da vidim sled na uri. Nikola mi od zadaj sveti pod noge. Svetloba je pod kotom veliko bolj učinkovita. Pozabil sem že, kako težka je pot, ki vodi tu prek Pleševic do Žabnika. Še podnevi sem imel težave najti prehode med skalami, podrtim drevjem, nastlanimi vejami.

20180105-Cro Border-DSCF0739.jpg

Veter, megla, leden dež, neshojena pot. Fokus na dve stvari: ohraniti piko na sledi in ohraniti sebe na nogah. Premikati se, ostati v pogonu, ohranjati toploto s hrano in gibanjem. Rinem prek blata, skal, vej, grmovja. Edina orientacija je smer, ki jo ocenim s sledjo na uri. Tudi ko stojim pred markacijo, ne vidim, ali gre pot levo ali desno od drevesa. Prehitiva nekaj tekačev, a očitno ne vzbujava dovolj zaupanja, da bi se nama priključili. Iščejo pot po svoje.

Najbolj enostavna je pot ob meji s Hrvaško. Paziti je treba le, da se ob zdrsu ne znajdeš v kolobarjih ostre bodeče žice. Turek je presunjen, ko mu povem, čemu je žica tam. Ko prideva iz gozda na plano, sva na vrhu grebena. Leden dež nosi vodoravno. Nikola se me drži kot klop, ne komentira in se ne pritožuje, ko iščeva malo levo, malo desno. Ne sprašujem ga, kako je, vem, da želi iz tega pekla še bolj kot jaz. Še vedno je v kratkih hlačah.

20180105-Ostrič-DSCF0742.jpg

Pokrajino samo slutim. Po detajlih, ki jih prepoznavam, ugibam, kje sva. Konfiguracijo terena pod nogami poskušam mapirat na spomin mojega obiska tega kraja, ko se je videlo. Ko začutim, da greva z grebena na levo v zavetrje, vem, kje sva. Točka obrata. Še tri, štiri kilometre spusta in konec bo te peklenske etape. Tulim od veselja in trepljam Nikolo prek ramen, kot da sva se živa vrnila s konca sveta.

20:30 / Golac / 80 km / 15h 30′

Pridite na joto, ko se boste preoblekli. Nima smisla, še vedno dežuje. Vržem vase res dobro joto in grem pripravljat nahrbtnik za naslednjo etapo. Z zavistjo gledam ekipo, ki se preobleče v suhe cunje. Kasneje mi kapne, da so se odločili za vrnitev s kombijem. Odstop. Saj, pomislim, kdor ne pozna poti, morda misli, da bo tudi naslednja etapa podobna. Nor bi bil, kdor bi šel še v eno tako.

20180105-Golac-DSCF0748.jpg

Tako me zebe, da mi začnejo šklepetati zobje. Tako zelo, da se ne morem pogovarjat, ko me pokliče sin. Nikoli napovem še pet minut počitka, potem greva naprej, segrejem se lahko samo z gibanjem. Med tekom se tresem, kot da sem priklopljen na štrom. Pot je s skalami posut kolovoz, širok in pregleden. Po uri in pol drnca me ne zebe več, čeprav sem še vedno ves premočen. Volna je zakon.

Nikola začne zaostajati. Povsem ga razumem. Ovsene ploščice so iz mojega črevesja naredile tovarno plinov. A ko njegova luč ostane za ovinkom, ga počakam. Prej je na pol zmrznil, zdaj se je oblekel preveč in se mu spi. Derem sem mu No sleep ‘till party! Reinhold je pustil brata v gori, jaz Turka ne bom. Borec je. Snel je kapo, da mu leden dež pada na golo glavo. A oči ima zaprte. Ko prideva do naslednje postaje, se uleže v šotor – za petnajst minut, naroči – in je gotof.

20180106-Brgod-DSCF0750.jpg

Sobota 6. januar

1:00 / Brgod / 101,5 km / 20h

Še ena jota, ampak bolj avtohtona, redka zeljna juha s koščki klobase. Vprašam za vreme. Dež neha v jutro, mi pravi domačin. Kljub temu grem v suhe copate, ker so lažje. Pred menoj je 45 kilometrov dolga etapa brez dostopa do zaboja. Ta del je delno speljan tudi po bolj gladkih poteh in godnih cestah, zato je hitrost teka malce višja. Tommasu se je zdelo prelahko, zato nam je odrekel postajo.

S postaje štartam sam. V ušesa si zatlačim musko in dam na shuffle. Spet sem v megli. Komaj vidim do roba ceste. Meditacija. Cap, cap, cap, cap. Leva desna leva desna. Čekiram sistem: ni večjih pritožb. Kakšen del telesa se razboli za uro, dve, potem se potolaži. Cap, cap, cap, cap. Pesek, blato, potok, blato, asfalt, luža, pesek, blato, … cap, cap, cap, cap.

Na Kokoški se končno preoblečem. Plastični anorak zamenjam za tekaško vetrovko. V naslednjih dveh urah se volna na meni posuši. Tu in tam dohitim tekače, ki so štartali dan prej. Salve in adijo, ne pustim se motiti v svojem miru. Neverjetno se mi zdi, kako se lahko po tridesetih urah druženja med seboj še vedno toliko pogovarjajo.

20180106-S3-DSCF0761.jpg

6:15 / Fernetiči / 128 km / 25h 15′

V jutranjem mraku ob cesti fant, ob njem dva stola. Pokliče me, naj pridem k njemu na počitek. Voda, ki jo nudi, je zanič, vendar jo iz vljudnosti spijem. Bog ve, kako dolga že traja njegova straža. Temnopolte fante porabijo za najbolj zoprna dela. Ne zmorem dovolj prijaznosti, da bi se usedel in mu delal družbo. Tretji lonček z ajdo, ki ga nosim s seboj, načnem malo naprej na poti v hrib.

Palice pod pazduho, pozvoni telefon. Bejbi zanima, kako mi gre. Njam, njam, Super!, njam, samo da se spravim s tega jebenega krasa, brez konca me s kamni nabija v prste na nogah. Bejbi najavi Toneta, da me pride pogledat. Potem me pokliče še sam, ampak je prezgoden in mi gre nasproti. Kako hudiča se bova našla na teh gozdnih ex-švercerskih stezicah?

20180106-Gorjansko-DSCF0777.jpg

Konec je udobnega transa, teren je spet zahteven in rabim fokus. Trudim se ohranjati koncentracijo in oceniti vsak kamen, na katerega stopim. Je trden, je spolzek, je špičast? Noge se mi zapletajo od utrujenosti. Neštetokrat si zvijem gleženj ali pa me kamen lopne po njemu. Poln kufer imam tega krasa! Sadist Tommaso, kje nas pelje! In zdaj se moram ukvarjat še s Tonetom.

10:40 / Gorjansko / 144 km / 29h 40′

Tone lahkotno poskakuje v svojih gojzarčkih, jaz nabijam prste. Moji copati imajo ob straneh vedno večje luknje. Pot naju vodi amo tamo med polji, po neskončnih kamnitih kraških poteh. Še enkrat se uščije. Togoten se sprašujem, kako sem lahko kdaj bebavo izjavil, da mi je kraški svet zlezel pod kožo. Tu čez se ne da normalno hodit, kaj šele teč? Prekleto kamenje!

20180106-Confine di stato-IMG_20180106_120801.jpg

Potem končno rob, strm spust in dolg ovinek. Jes, konec kamnov in samo še deset kilometrov do cilja! Na koncu ceste zagledava slovensko zastavo in pod njo Ursla. Zraven Bejbi in pogrnjena mizica z dobrotami. Topla juhica z rezanci, korenček s piščančjim mesom, božični piškotki.

V pol leta priprav sem natreniral mišice, raziskal pot, izračunal kalorični vnos, narisal shemo preoblačenja, se naučil navigacije po divjem terenu. Pripravil sem se na odpoved glave in na škrate, ki med tem skočijo iz grmovja. Nisem se pa pripravil na navijaški surprise party. Situacija me dobi povsem nepripravljenega. Napeto telo, razdražen želodec, otopela čustva. Kar je ostalo razuma, mi pravi: čez deset kilometrov te ne bo več zeblo.

Bleknem, da bi šel čim prej naprej, ker mi gre dobro in morda ujamem stopničke med seniorji. Šit, zajebal. Iskrice v očeh navijačice ugasnejo.

20180106-Garderoba-DSCF0792.jpg

14:10 / Sesljan / 167,5 km / 33h 10′

Zavoj na štadion. Na ciljni preprogi me s šprintom prehitevajo ultraši. Zahripan napovedovalec neprestano vrti gofljo. V cilju cela nepričakovana ekipa mojih navijačev: Klemen, Ursl, Tone, Bejbi z zastavo. Navdušeno me objemajo, silijo v intervjuje. Ne me razumet narobe, ampak jaz bi topel tuš in suhe cote. Triintrideset ur sem že moker. A lahko gremo? Prosim? V sobo? Saj lahko tečem …

Tuš. Postelja. Padec v globoko črno luknjo. Hvala, Klemen, za hotel.

Do or do not, there is no try

Sto milj vsakemu normalnemu človeku predstavlja nenormalno razdaljo. Tudi meni. Zato sem se priprave lotil resno. Pol leta življenja po programu 100 milj za telebane. Zdaj lahko potrdim, da deluje. Od 77 tekačev na štartu nas je v cilj prišlo 33. Najhitrejši v 28-ih urah, zadnji v 44-ih. S svojim časom 33 ur in 10 minut sem se uvrstil na 5. mesto skupno moški. Med seniorji nad petdeset sem drugi.

20180106-medal-DSCF0791.jpg

Nikoli pa mi ne bi uspelo priti niti do štarta te avanture brez pomoči. Ursla, ki me uči teka in mi je rešil kolena. Saša, ki me vodi po poti bojevnika. Mita, ki me uči štetja do tristo prek zgib, sklec in počepov. Lučeta in Toneta, ki tečeta z mano tudi, ko ostali obupajo. Anžeta, ki vedno zrihta najboljšo opremo. Jana, ki vsakič znova sestavi in poravna moje telo.

Največja hvaležnost tebi, Bejbi, ki mi še vedno prižgeš luč dobrodošlice, ko se vračam domov.

Postscriptum

Nekaj mesecev kasneje gledam na Ipertrail z drugimi očmi. Jasno, še vedno sem zadovoljen in ponosen. Nikoli prej nisem pretekel več kot 56 kilometrske razdalje. Preteči 100 milj je bilo zame nekaj nedoumljivega. Zdaj pa, ko sem pretekel ne zgolj neko obično, temveč težko stomiljerico, imam občutek, da mi nobena vztrajnostna preizkušnja ne more več do živega.

Po drugi strani je ta izkušnja dvignila moja pričakovanja. Kje najti podobne izzive? Pred dvemi tedni sem pretekel Istro, coast-to-coast. Po Burji sem treniral manj, zato sem šel po kratki, 110 km dolgi trasi. Pot je bila čudovita in prireditev odlično organizirana, ampak … V cilju sem imel tisti občutek : A to je to?

S Tommasom in Mihom se veliko pogovarjamo o Ipertrailu. Tommaso ima kot organizator težave s trženjem te tekme, ker je tako zelo drugačna od večine drugi tekaških prireditev. Veliko tekačev noče razumeti, da je to druge vrste preizkušnja, zato jo ocenjujejo kot slabo organizirano, in je niti ne poskusijo.

Za vse nas pa, ki smo Iper uspešno prestali, je bila to izkušnja, ki nam je spremenila odnos do trail teka. Lahko se le poklonim Tommasu za njegov trud in pogum.

[/et_pb_text][/et_pb_column][/et_pb_row][/et_pb_section]

12 komentarjev