Izleti,  Tek

Prek zlatih Dolenjskih gričev

Od Ljubljane do Velikega Gabra, 9. november 2019 — 45 km, 1370 vm, 7 h 40′

Na koncu Streliške, tik pod Golovcem, me dohiti Saša. Ravno grizljam zadnje piškotke, preden zagrizem v prvi hrib. Izmenjava izkušnje, ki jih doživljava s starši. Deliva razmišljanja o minljivosti, o poslavljanju, o zapuščini. Kako bomo umirali mi? Bomo pustili za seboj uporabno dediščino ali kup navlake? Bodo naši nasledniki stopili v miren tok ali se borili s turbulentno sledjo?

20191109--IMG_5837.jpg

S takimi mislimi se vzpenjam mimo observatorija gor na Golovec in končno stopim na z mehkim listjem obloženo pot. Poiskal sem najbolj tanke črte na zemljevidu, ki vodijo v to smer. Včasih takšna pot v naravi izgine in potem uporabim orientacijo na terenu. Ali pa pravilo: kartu čitaj, seljaka pitaj. Na dvorišču kmetije vprašam mlado gospodinjo, ali tistale potka tam pri stari jablani vodi v smeri Gabra. Ne, ne! pravi, Tale je prava. in mi kaže cesto, po kateri sem prišel. Njena orientacija je omejena na prometne znake ob cestah za avtomobile.

20191109--IMG_5998.jpg

Na srečo je doma tudi njena mama in ona mi potrdi, da je smer kar prava in da je na koncu parcele prehod. Saj bi bilo čudno, če ga ne bi bilo. Dežela je prepletena s potmi: poljske traktorske poti, gozdne ceste, sprehajalne steze, hribovske poti, vlake za spravilo lesa, … Prehodnost ozemelj v zasebni lasti, vsaj neuradna, je ena izmed najbolj prijetnih plati naše kulture. Danes v Gaber potujem peš in imam zadrege prei prehodu domačih dvorišč še manj kot takrat, ko sem na kolesu. Le velikih psov na verigi se izogibam.

20191109--IMG_5974.jpg

Vremenska napoved za danes je bila slaba in na Golovcu je malo ljudi. A ko med zlatorumenim listjem ravno delam še enega selfija, se mi v kadru pojavi par starejših gospodov na sprehodu. Lej, lej!, sam gospod župan. Opazim, da oba nosiva pulover enako zamolklo rdeče barve. Tovariša po barvi. A na moj Zdravo prejmem le en odzdrav, Zoki raje gleda pod svoje noge. Težki časi, razumem. A kot oče očetu: Saj veš, da je šla vzgoja k vragu davno nazaj, že takrat, ko si Jurčeku kupil maturo?!

20191109--IMG_5962.jpg

Čez Orle moram po asfaltu. Z grebena občudujem Krim v meglicah, ki se vlečejo čez Barje. Ob tem razgledu pokličem mamo. Pravi, da me rada sliši. A ne posluša kaj dosti. Ves čas izkoristi za govorjenje. Isto kot vedno: nasveti za življenje, pridige o skrbi za zdravje. Ja, mami. Po kakšne četrt ure vpraša, zakaj tako sopem. In ravno sredi odgovora zmanjka signala in veza prekine. V tolažbo ji pošljem nekaj fotk s poti. Zaljubljena je v Dolenjske griče.

20191109--IMG_5960.jpg

Pri moderni hiši stopim na škarpo in naredim posnetek panorame. V kader ujamem tudi nekaj lesene fasade te hiše. Všeč mi je. Nekaj podobnega je tu na Orlah želel postaviti prijatelj Sašo, a ni našel poti mimo birokratk na upravni enoti. Škoda. Takoj, ko je svojo hišo pokril s kmečko dvokapnico, so začele rasti ravnostrešne kockaste hiše čisto vsepovsod.

20191109--IMG_5937.jpg

Z nasprotnega hriba zaslišim streljanje. Da niso lovci?! Ne, ne, bolj se sliši kot strelišče v bivšem kamnolomu iz katerega odmeva kot s fronte. Pomislim na današnjo paleo večerno zabavo, na katero grem. Divjačinska pojedina za začetek: svinja, gams, muflon, gos, v nadaljevanju pa paštete in pršuti najbolj neobičajnih kombinacij.

20191109--IMG_6019.jpg

Jaz pa z nahrbtnikom polnim zelenjave: danes je namreč tudi dan za testiranje prehrane med tekom. Svilnat tofu s kokosom za malico, polnozrnat riž s suho slivo za kosilo, brokoli, karfjola in korenček s tofujem za večerjo. Dobro mi je na okus in dobro mi dene v trebuščku. Zabeležka: riž pred kuhanjem namoči prek noči. Med zobmi sem ga mlel kar nekaj kilometrov, preden sem ga lahko pogoltnil.

20191109--IMG_6010.jpg

Orle, Repče, Pance, Lipoglav, Gorenja vas, … znana imena, tukaj sem se že velikokrat izgubil. Idila ruralnih naselij, iz katerih štrlijo manj lepe podobe Slovenskih krajev: plastične bale sena, z zarjavelo pločevino zatrpani kozolci, nikoli dokočnane nadomestne gradnje, živo barvne fasade novih hiš, gnojne jame ob cestah sredi vasi.

20191109--IMG_5938.jpg

Srečam očeta in sina in velikega glasnega psa, ki ni hud. Oče mi potrdi, da je moja smer prava in mimogrede vrže nasvet, kakšen je dober podplat za v jesensko hosto. Srečam belega konja. Topel je. Ni tako velik in strašen kot policijski. Tudi jezdec je prijazen. Izmenjava nekaj besed. Žal mi je, da ne zberem poguma in da ne delam fotografskih portretov ljudi, ki jih srečujem na svojih poteh. Če so dovolj močni, ti portreti ostanejo v glavi. Tega si zapomnim po tem, da imata konj in jezdec isto barvo zob.

20191109--IMG_5896.jpg

Vreme je odlično za izlet. Ves čas me malo mrazi in sili v malo hitrejše gibanje, s katerim se segrejem. Napoved pa je bila precej drugačna. Ko je slišala za nalive, so se Barbari kar zasvetile oči. Na treningu je treba vse probat! Barbara je moja trenerka v pripravah za Iper. Ta teden sva imela drugi strateški posvet. Prva pomoč, hrana, obleka, izbira terena za trening.

20191109--IMG_5885.jpg

Če bi mi o tem pametoval kdo drug, bi ga pisano gledal, Barbaro pa sem poslušal. Hodi na adventure tekme. Letos, recimo, je bila na svetovnem prvenstvu v Dalmaciji. Na progi so bili skoraj sedemdeset ur. Dobro ve, kako pomembne so priprave. Težko bi dobil boljšo svetovalko za avanture, v katere se spravljam.

20191109--IMG_5990.jpg

Od Stične do Gabra imam le še nekaj cikcakanja okoli ravnih polj. Spoštljivo jih obidem, ker so sveže preorana in vremenu primerno blatna. Moja suha obleka se šele pelje iz Ljubljane, zato si pred vstopom v party družbo na koncu moje današnje poti privoščim še zadnji obrok iz nahrbtnika. Zdi se mi, da je mrak že dovolj gost, da se lahko usedem na hlode ob domačiji, a vseeno vznemirim dva psa. Izkaže se, da sta samo zelo radovedna.

Še ena prijazna izkušnja. Koliko tega današnjega zlata bom dal v zapuščino?

20191109--IMG_6005.jpg