Izleti

Petek trinajsti

Petek

Hokej @Šujica

To nadležno decembersko izobilje … lahko bi sproščeno užival petkov zaključek tedna, pa se moram odločiti, kaj bom počel zvečer. Koncert Beethovna v Cankarju? Eh, kaj pa vem … Spiritualna seansa? Morda prezgodaj, raje po novem letu. Sindikalni novoletni žur? Hm … Ko zabave organizirajo marketingarji, zabave niso več pristne. To mi je znano že od časov NT konference in Zlatega bobna.

Na koncu se odločim za hokej. Čeprav me prva igra v sezoni dobi malo nesigurnega na drsalkah in nekajkrat pošteno pristanem na riti, me to ne ustavi, da ne bi uro in pol divje letal prek igrišča in poskušal zadeti pak. Enkrat mi ga celo uspe poslati v mrežico. Noro dober občutek! Hokej je prava igra za sproščanje napetosti v glavi. Mišice pa trpijo. Naslednji dan kar težko vstanem iz postelje.

Napet je današnji dan že od jutra. Od jutranje angleščine naprej se ukvarjamo z vrednotami delovne ekipe. Kaj nam kaj pomeni, za kaj se borimo in podobno. Kar je načelno v redu. Je pa tudi naporno in marsikomu tudi odveč. Jaz na primer imam težave z osnovno vrednoto: iskrenostjo. Ne zinem več vsega, kar mi pride na pamet, naučil sem se brzdati jezik. Moja osebnost je odraščala v drugačnem prostoru, okolju, kulturi. Kako razložiti ta kontekst pol mlajšim mladincem v moji ekipi?

Svetla točka dneva je buddy partija šaha z Rokom. Po desetletjih abstinence me igra čisto prevzame, pulz mi naraste le malo manj kot kasneje na hokeju, posebej proti koncu, ko sem zavohal zmago in črnega kralja na koncu res spravil na kolena.

Sobota

Aikido seminar @Bu-ba

V soboto se izobilje ponudbe nadaljuje. Boštjan me vabi, naj se mu pridružim v mrzlo jutro in odtečem krog po novozapadlem snegu, namočenem z vodo. Uh! Sori, danes ne, hvala. Anže vabi na Jelovico kurit vikend, Franci v Logatec na pivo. Ne, hvala, dopoldne mehčam hokejske krče z aikidom, popoldne pa sem domačin, grejem kosti ob kaminu in sem prijazen z družino. V kuhinji se družim ob dolgem neorganiziranem obedu, mimogrede pripravim štrudel za večerne obiske.

Obisk za naše gospodinjstvo pomeni izredno stanje. Določi se črta, do katere obiskovalce spustimo, in do tam se stanovanje pospravi. Brez ugovarjanja zadužim sesalec. Ko pridem do kavča, sin ustrežljivo dvigne noge, da lahko dosežem globlje pod blazino, na kateri je njegova rit. Štejem do tri in pogoltnem slino. Še en nepravi trenutek za iskrenost. Zakaj bi sobotno popoldne uničil s svojim pizdenjem?

V tem navdihu konstruktivnega pristopa v naših medsebojnih odnosih pripravim štrudl brez kokosovega olja. (To pomeni, da sem ga pripravljen deliti.) Kar dobro mi rata. Nekaj koščkov mi celo uspe ubraniti pred Urslovim apetitom in jih zapakiram za nedeljski izlet.

Nedelja

Zimski vzpon na Viševnik in Mrežce

Vstanem ob štirih, ob pol sedmih sva že na Rudnem polju. Zgodaj, vendar ne dovolj za ogled žarečih oblakov sončnega vzhoda z vrha Viševnika. Proti vrhu se začne Tone kujati zaradi vetra in pomrznjenega snega (nimava derez). Potolažim ga s štrudlom, presenečenjem tokratnega izleta.

V nahrbtniku imam dovolj hrane za ves dan, za oba. Topel čaj z medom in limono, organsko čokolado z lešniki, toplo kvinojino kašo s slivami in lanom, sveže sadje, suho sadje, oreške, eko bio energijske ploščice, s čokolado oblite stroop vaflje, kokosove gele. Tone nima s seboj niti vode. On je vedel, da je do vrha Viševnika ura in pol hoje, jaz ne.

Potem gre Tone lovit športnike z anti-dopng kontrolo, jaz pa nabirat dodatne ure in višince, da zapolnim tabelo z opravljenimi treningi. Preklinjam v brado. Lahko bi drsel skozi neskončne pokljuške gozdove po mehki beli opojnosti nedotaknjenega celca, pa se prekopicujem po shojeni poti v krampastih gojzarjih in se umikam turističnim ekspedicijam proti Blejski koči.

Seveda s seboj nisem prinesel smuči, saj sem na vprašanje Koliko pa je kaj snega za smučat? od Toneta dobil odgovor Samo tekmovalna proga je urejena, kar sem razumel kot za kaj več ni dovolj snega. Trudim se, da krivde ne valim nanj, ampak na podaljšek petka z nesrečnim datumom.

Ker — roko na srce — današnji dan sploh ni tako zanič … 🙂