Obala Ultra Trail 100

Izola, 4. november 2023 — 108 km, 4000 vm, 16h 50’

Komaj sem se znebil prtljage, ki sem jo nosil s seboj še od včerajšnjega kosila s čičerikinimi falafli, pa se že mastim z bobiči, odlično zelenjavno juho, polno eksplozivnih sestavin. Prijazne gostiteljice so nam jo pripravile za cel šolski kotel in se malo čudijo, da so se ji tisti pred nami, ki tečejo na čas, izogibali. To so tiste punce, ki so bile nad Klaro v Bovcu tako navdušene, da so za skupno sliko telefon porinile v roke kar prvemu, ki je prišel mimo: Juretu Koširju.
Za popotnico vzamem v roke še dva kosa slastnega štrudla z rozinami.

Za menoj je prva polovica današnjega teka, malo manj kot petdeset kilometrov. Nekajkrat sem že telebnil po tleh, dvakrat sem pošteno brcnil v kamen, od spustov po mastnih skalah Slavnika so se mi razbolele vezi v kolenu. Najbolj čutim gluteuse, vozlišča mišic nad ritnicami. Domišljam si, da je to posledica nove tehnike rotacije telesa in krožnega odrivanja od nožnega palca, ki se ga učim pri Daliborju, mojemu tekaško-telovadnemu trenerju. Torej mi gre dobro? Bolj zagotovo je za moje tegobe kriva lenoba. Od kar je Klara na športni bolniški, naredim komaj kak tekaški kilometer na teden. Danes tečem na spočitost.

Moj zapis z S1 Ultra Trail je še vedno živ, ob dvigu številke večer prej se na sejemskem prireditvenem prostoru tej temi preprosto nisem mogel izogniti. Številne organizatorje je Tommaso de Mottoni uspel zvabiti v svoj projekt, potem pa z njimi zaključil v sporu, z zlivanjem verbalne gnojnice na najbolj primitivno žaljiv način. Neverjetno se zdi, da kljub tej praksi še vedno najde ljudi, ki prevzamejo odgovornost za prireditev, s katere tekači odhajajo nezadovoljni. S1 Trail je po organizaciji toliko slabša od slovenskih tekov, da bi bilo bolje, da sploh ne prestopa državne meje.

Bolečina v kolenu pri teku ne pojenja, zato veliko hodim. Nič takega, vseeno uživam. Današnje tekmovalne ambicije so skromne, v skladu s telesno pripravljenostjo. V skrajnem primeru bo dovolj že — tako se prepričujem —, da me ne ujame metla. Dalibor mi je predlagal, naj lovim hitrost in načine gibanja, s katerimi se bom regeneriral sproti med samim tekom. Zdi se mi, da mi gre dobro. Ko noge otrdijo in se telo zaradi tega zakrči, z zibanjem rok uspem ponovno ujeti ritem in mašina spet steče.

Precej pomagajo pogoste okrepe, na katerih me čaka Buddy v svoji ljubi vlogi navijačice in priganjačice. Prvih nekaj minut je nasmejana, potem pa začne neusmiljeno priganjati in me prijazno brcne s postaje. Čas na dolgih ravninah si krajšam s sanjarjenjem o tem, kaj bova počela jutri, v Piranu na deževen dan. Jap, to je vsekakor eden od današnjih ciljev: za jutri ohranit čimveč mobilnosti.

Že ves dan me pomalo zebe, ker tečem prepočasi, da bi se ogrel. Zadnjih nekaj ur imam tudi mokre noge, ker je pot vse pogosteje prekrita z blatnimi lužami. Na devetdesetem kilometru oblečem dežno jakno. Ravno toliko dežja pade, da strm breg pretvori v drsalnico. Ob robu so tu in tam napeljane vrvi, a kljub temu telebnem vsaj petkrat. Ko že mislim, da sem našel boljšo tehniko, mi spodrsne na spet nov način. Če bi bil v tisti temni grapi takrat še kdo, bi mu morda moje opletanje izgledalo celo zabavno, meni pa ni bilo. Ne boli me, če padem, ne bi pa se rad poškodoval.

V trenutkih besa si predstavljam, kako bi traserja proge postavil ob ta breg pomagat tekačem pri pobiranju s tal, medtem ko bi poslušal zgodbe o psu in svoji materi. Pri večerni izmenjavi izkušenj ugotovimo, da celo obstajajo amfibijci, ki si na tem kolesarskem toboganu niso umazali niti hlač: bodisi so se s polno hitrostjo lovili ob drevesa, ali pa so si trgali anorake med plazenjem skozi podrastje ob progi. Žal pa nesrečna amfibijka ni pristala le na riti, temveč tudi na urgenci z zlomljeno dlančnico.

V ciljnem šprintu se mi maščuje ignoranca, s katero se podajam na prireditve. V naprej si nisem pogledal, kje gre pot, moji uri je zmanjkalo energije in ne kaže več poti, označb proge pa v Simonovem zalivu praktično ni več. Nimam pojma, v kateri smeri je cilj. Sprašujem redke mimoidoče in ti mi mahajo, naj grem kar naprej, čeprav me glasna glasba vabi v šolsko dvorano, kamor se je v večernih urah mojega prihoda preselila zabava. V sicer opustelem cilju, pripravljenem na nočno neurje, je tu le prijazna punca s finišerskimi medaljami in srčni Amfibijci, ki v cilju pričakajo vse svoje člane, ne glede na dež, veter in zgodnjo jutranjo uro.

V cilj pritečem v nekaj manj kot sedemnajstih urah. Sem razočaran nad rezultatom? Ne bi smel biti. Odločil sem se, da tek pri mojih letih ni dejavnost, za katero bi žrtvoval preveč prostega časa. Življenje mi prinaša še toliko drugih reči. Dokler lahko čez vikend naredim stokilometrski izlet in grem v ponedeljek s kolesom v službo, je to dovolj, cilj dosežen.
Ajda kasneje ugotovi, da sem osvojil drugo mesto v kategoriji. Stopničke, juhej! No, to sicer ni bilo preveč težko, saj smo bili v tej masters plus kategoriji le trije.

Na poti v stanovanje me prešine, da je to verjetno tisti občutek, ki ga oče pri devetdeset plus letih doživlja, ko se odpravi po stopnicah v četrto nadstropje. Te male zmage vsakokratnega koraka utrujenih nog, ki v svoji nezanesljivosti kolebajo med dvigom na naslednjo stopnico ali izgubo ravnotežja in poletom navzdol. Fokus!

Sirene ob petih zjutraj, ki je napovedala neurje, ne slišiva. Vidiva le njene posledice: obilico peneče vode in kamenja na obali Piranske promenade. Malo maščevanje gostilničarjem, ki vsako sezono za kakšno mizo razširijo svoj vrt na račun sprehajalne poti in se vse bolj približujejo morju.

Medtem, ko se v Piranu valovi nikakor ne umirijo, se v prelestnem sončnem dnevu pred Izolo vozijo mladi optimistki. Amfibijska tekmovalna sekcija regeneracijsko polni svoje želodčke in se zabava s pripovedovanji novih dogodivščin včerajšnjega dneva. Novembrsko namakanje nog v reki, lomljenje palic, oblizovanje naglavne lučke, namočene v polento iz raztrgane vrečke v nahrbtniku.

Trailaške zgodbe pač, ki jih ne razlagaš vsakemu, če nočeš, da se dvigujejo obrvi.