Vipavski kvartin
Petek
UTVV, 10. maj 2019 — 15 km , 2 h 45’, 900 vm — Fotolog …
Jaz nimam številke, samo klope v naprej pobiram, zakličem, ko pridem na vrh prvega klanca, na greben nad Ajdovščino, kjer na ovinku ploskajo prvi navijači. Ker danes ne sodelujem v tekmi, nisem čakal na uradni štart, ampak sem se v hrib podal kakšnih petnajst minut prej. Želim izkoristiti priložnost in si te trail živali na čelu kolone ogledati v akciji. Ne traja dolgo, ko me dohiti prvi tekač. Mojo prednost je nadomestil v dobri uri prvega klanca. Kmalu za njim pridejo še drugi. Oni traile dejansko tečejo. Je pa res, da vsi, ki se tako zavzeto zaženejo v prvi klanec, ne pridejo do cilja. Sto milj je dolga proga.
Po vrhovih grebena se nabirajo kepe oblakov, med njimi pot do nas iščejo žarki zahajajočega sonca. Dovolj fotogenično, da se ves čas ustavljam in lovim motive. Čisto malo razmišljam, kako bi se počutil, če bi bila pred menoj dolga pot okoli doline. Ne zaznam nobene skušnjave. Kadar me čaka budna noč, mi prehod dneva v temo še vedno vzbuja tesnobo. Po nekaj zavojih kamnite poti na grebenu zavijem na pot navzdol proti Ajdovščini. Petnajst kilometrov za prvi dan sendvič trening vikenda bo dovolj. Tekačem se priključim spet jutri, zdaj pa na večerjo in med rjuhe.
V piceriji, kjer sem najel sobo, se dobim z Meto, sodelavko izpred veliko let, ko sem delal kot gis kartograf na ministrstvu za prostor. Sediva v popolnoma praznem lokalu, kar je po svoje v redu. Najini pogovori gredo o pretegnjenih mišicah, o okusih gelov, o ravni železa v krvi, o dolžini postankov na postajah med tekmo. Triatlonka in trail tekač pač. Ob desetih že gledava na uro, ker oba zamujava običajno uro, ob kateri greva spat.
Prazna jedilnica ni ravno dobra reklama za kuharja, ampak vseeno pogledujem na obvestilo, da nudijo vegansko pico na konopljinem testu. Potem se le uspem prepričati, da bi bila to čista požrešnost. Na račun tistih petnajstih kilometrov sem danes požrl že cel liter fižolove juhe.
Sobota
UTVV, 11. maj 2019 — 43 km, 1850 vm, 7 h 20’ — Fotolog …
Naslednji dan me Dejan in Silvo pobereta v Vipavi, da me odpeljeta na konec doline in odložita v Mirnu. Z zgodnjim prihodom sta me presenetila med jutranjim kuhanjem kosmičev. V naglici se slabo pripravim. Namesto palic, ki sem jih pozabil v avtu, bom ves dan tovoril nepotreben pulover in očala na nosu. A na to hitro pozabim. Pred mano je en lep izlet. Edino, kar bi me spravilo iz tira — se mi zdi — bi bila prazna baterija v fotoaparatu. Potem bi traili izgubili čar. A res? Hm, … Ta želja po slikovnem dokumentiranju … Ima to sploh še smisel? Bi se dalo to obsesijo kaj obrusiti? Na tem moram še delati.
Moja letošnja Vipavska avantura je prav hecna. Ne vem pravzaprav, kaj me je letos tako vleklo sem. Normalno bi bilo, da bi danes osvobajal Ljubljano in tekel trojke. Pa jih ne, ker sta moja partnerja zahinavila z nekimi drugimi tekaškimi in družinskimi izleti. Vseeno bi bilo bistveno bolj preprosto, da bi — če že rabim tri treninge prek vikenda — ostal doma in tisti sprehod prek Urha oddelal pač sam.
Nek motiv za UTVV naj bi celo imel, spremljanje tekaškega frenda na sto miljski poti. Ampak, … A res?! Saj nisem ravno nek empatičen in požrtvovalen tip. Prilagajanje, prijaznost, vzpodbuda … ne ravno moje najmočnejše lastnosti. Morda pa je bolečina lanskega odstopa pod Nanosom v podzavesti vendarle močnejša, kot si želim priznati. Kakorkoli, ko me objame vonj kraškega gozda, se o razlogih ne sprašujem več. Fajn je, da sem tu. Kras me vedno prevzame.
Vipavci so prijazni in gostoljubni ljudje, pa tudi pokončni. Na prvih postajah v zgodnjem jutru me — ko povem, da nimam številke — ne povabijo k obloženim mizam na postajah. Red je red, hrana je le za tekmovalce. Na hitro ošinem ponudbo in se ne pritožujem. Salame, siri, piškoti, kola, arašidi, nutela. Večino tega trail junk fooda zdaj itak ne jem. In v nahrbtniku imam dovolj hrane za cel dan. A dlje, kot sem na poti, bolj zanimiva postaja ponudba hrane in bolj se spušča kriterij moje izbirčnosti. Na srečo se z dnevom otoplijo tudi gostitelji in dokončno zmaga gostoljubnost.
Na gradu Rihemberk pojem kos odličnega domačega kruha. Težko se odrečem pršutu, ravnokar odrezanem s kosti, še več skušnjave mi povzroča legendarna primorska breskvica. Kasneje še nekaj časa vlečem iz spomina tisti občutek, ko pod zobmi najprej zaškrta sladkor, nato pa usta preplavi okus po orehovi sredici. Vseeno sem zadovoljen, da nisem stegnil roke. Kaj pa, če so imeli breskvice preštete in bi nekdo zaradi mene ostal brez?!
V Erzelju pri Miški me, ko vprašam za pot v Vipavo, napotijo desno, kar se mi zdi malo čudno. Res da tudi smerokazi na cesti kažejo tja, vendar sumim, da so spregledali nahrbtnik na mojih ramah, vendarle nisem z avtom. Ko v Gočah ponovno vprašam za pot, mi pokažejo smer med vinograde, ki ležijo na severni legi. To bo že bolje. Je kaj označeno? vprašam. Se boste že znašli, mi s prijaznim nasmeškom odgovori spedenan tip, Saj ste tekač, kajneda? Ne samo nedeljsko zlikana srajca, tudi njegova leposlovna slovenščina kaže na to, da večino časa preživi v Italiji. Se pa na te kraje očitno dobro spozna. Kmalu se pod mano odprejo pobočja z vinogradi in zlahka prepoznam vas in cesto, na koncu katere me čaka zvesti kinder jajček.
Triinštiredeset kilometrov. Oddelal sem točno eno četrtino od stotih milj celotne trase in sicer njen najlažji del. Ne da bi se namenoma lovila, sva se ves dan srečevala z Boštjanom, tekaškim frendom z lanske burje. Lahke klance sem hitreje predelal jaz, bolj strme pa on. Na postajah si je vzel malo več časa za počitek. Seveda, v njegovih nogah je skoraj sto kilometrov več utrujenosti. Malo se tolažim, da ja, pač, v mojih pa je dvajset let več življenja. Tik preden odvijem v dolino k avtu, se še zadnjič srečava in objameva. Nič ga ne tolažim, saj oba veva, kako mu je. Ne pritožuje se, samo odkrito reče: ’Nikoli nisi dovolj pripravljen za sto milj traila.
Ciljni prostor na trgu sredi Vipave. Glasni napovedovalec dviguje razpoloženje. Po ciljni preprogi prihajajo tekači z prog vseh dolžin. Za ciljnim šotorom si ogledujejo nove medalje okoli vratu, se objemajo, raztegujejo noge, skrivoma opazujejo štante organizatorjev trail tekov, ki ponujajo nove avanture s plakati, s katerih se smejijo postavne punce. Tisto vzdušje, ki te potegne vase, napumpa z adrenalinom, ko si rečeš Ja, jaz tudi! Tudi jaz hočem biti del tega! Kje se vpišem?!
Šele ko zaprem vrata avtomobila in zapustim zvočno kuliso ciljnega prostora, ko se zapeljem proti avtocesti in pred sabo zagledam horizont hribov okoli Vipavske doline, se spomnim na Boštjana, na Francija, na vse, ki so še vedno na progi, predaleč, da bi jih dosegla ciljna evforija. Pred njimi stoji mogočni Nanos, ovit v nevihtne oblake. Telo je napolnjeno z bolečino, v glavi je ostalo le še toliko razuma, da se zaveda, kaj to pomeni.
Z lahkoto si predstavljam, kako ta trenutek preklinjajo dan, ko so odprli spletno stran s prijavnico na ultra dolg tek. In kako bodo, ne glede na to, koliko kletvic bodo še potrebovali, s korakom prek ciljne črte vstopili v veličasten občutek nesmrtnosti. Pot do tja je dolga, doživetje pa nepozabno.
Discover more from Fotografov dnevnik
Subscribe to get the latest posts sent to your email.
En komentar
Pingback: