Cervino Matterhorn Ultra Race 2023

Sreda, 19. julij 2023

Dobro hlajen navigatorski sedež zamenjam za klop pri mizi, pa mi je kmalu žal. Zavita pot iz nižine proti dva jurja visoki Cerviniji je zavita za bruhat. Ko Boris umesti naš apartma v lokalno četrtno skupnost na parkirišču za avtodome, se sprehodimo v mesto, ki je še kakšen kilometer naprej. Hodimo ob golf igrišču s precej nestandardnim številom lukenj. Poleg vseh, označenih z zastavicami, je še nekaj takih, iz katerih lezejo poredni svizci. Nič ne izgleda, da bi se bali letečih belih žogic.

Zavijemo v prvo trgovino in vprašamo za recepcijo prireditve, pa naletimo na zgovorno prodajalko, ki nam razloži vse o tekmi — njen mož je lani pretekel prvo izvedbo teka okoli Matterhorna. Brez skrbi, hrana na Švicarski strani bo boljša kot lani, obljubi. Vreme bo muhasto ne glede na napoved, in da, zagotovo potrebujete dereze. Vse to vam lahko ponudimo, seveda, patagonija ima kvalitetno robo, kar razglejte se.

S Klaro skočiva na lokalni hrib za pol ure in se vrneva čez dve uri, tik preden se prižgejo zvezde. Dva tisoč metrov nad Padsko nižino laže dihamo. Ko sonce izgine za goro, skočiva v nogavice in v puhico. Ta razlika v temperaturi med Alpami in Padsko nižino usodno kroji vreme: nekje nad Milanom se zakuha neurje, ki se odpelje proti vzhodu čez Slovenijo in pod sabo podira drevje, odpira hiše, zaliva hiše in trosi točo na avtomobilsko pločevino.

Četrtek, 20. julij

Na sprehodu se dobre volje reživa na račun neme žabice. V mesto morava že navsezgodaj, da sva čisto prva, ki uspeva dvignit številko, čeprav uradno registracija sploh še ni odprta. Drobni uspehi, ki pomirjajo naraščajočo živčnost. Bo vsa obvezna oprema sploh šla v nahrbtnik? Kako zelo pretiravajo z zahtevami? Narediva en krog po nasprotnem bregu doline in rešujeva zastavice pred kravami na paši. Pot je lepa, vsaj začetek bo prijazen.

Na robu parkinga sestavimo mize v mini slovenski tabor. Žiga peče čevape, Mojca zanj v torto zatakne svečke. Sproščena družba, razen Klare, ona pripravlja nahrbtnik, jutri navsezgodaj ima štart. Vsi me strašijo, dahne, ko se uleže po večernem briefingu pred tekmo. Topla obleka za višino, nepremočljiv goreteks za padavine, derezice za ledenike, … pa še neprijazni švicarski telefonski roaming. Nič se ne bova slišala skoraj ves čas tekme. Vse bo v redu, ji šepnem, in zaspiva.

Z ‘ultra’ se ponašajo teki, daljši od maratona, recimo 56 kilometrov. To se je včasih slišalo veliko, dokler si ni nekdo izmislil, da bi šel čez štiri Koroške vrhove v 24-ih urah. Ali pa okoli Vipavske doline. Ali pa da bi prečil Istro od Kvarnerja do Umaga. Zdi se, da ni dovolj nore ideje, ki ne bi privabila dovolj tekačev. Sto kilometrov, sto milj, pa še malo zraven, prek hribov in dolin, ali še bolje, kar po planinskih poteh kraljevskih Alp med Italijo in Švico. Recimo tek okoli Matterhorna: 175 kilometrov in 12 tisoč višincev. Jaz bi to šla, mi reče Klara takoj po januarskih miljah.

Petek 21. julij

Cervino Matterhorn Ultra Race, 21. julij 2023 — 175 km, 12.000 vm, 43 h 30’ (Klara)

Nikoli ji ne odpustim, da me je budila tričetrt ure pred štartom, češ da ne smem zamuditi dogajanja na Ajdovskem trgu. Danes, ko je njen štart, pa tečemo v paniki in lovimo zadnje minute. Z zaspančki med vekami in dvema težkima vrečama v rokah šprintam prek parkirišča navzgor v mesto. Aktivacija za jutrišnjo tekmo. Na srečo organizatorji zamaknejo štart za nekaj minut. Ravno dovolj, da pozdravim Philipa, trail prijatelja iz Dolomitov.

Tjaši je šesta ura zjutraj nečloveška in gre spat, jaz pa se zavit v deko poknem v kamp stol na sredo parkirišča, lovim tople jutranje žarke izpod oblakov in nevoščljivo gledam živopisano četico tekačev, ki se dviguje v breg nasproti. Tudi jaz bi, pravi srce. Zamujaš priložnost, saj veš, da bolje ne bo nikoli! Hudo mi je, lahko bi šel zraven, če bi le malo več treniral. Takrat se nebo zapre in debele kaplje me prestavijo v toplo zavetje avtodoma. Glava pravi: V redu je.

V mesto grem potem ta dan še štirikrat. Po svež kruh za zajtrk, nato s polnilcem do vtičnice tipkat zapiske. Pa po svojo številko za tekmo in nato še na briefing. Tudi mene prestrašijo z obvezno opremo in ko v Cerviniji zame ne najdeva derezic, se Tjaša zapelje ponje v sosednji kraj z veliko športno trgovino. V navijaškem štabu na parkingu nas je vse več. Ob pivu, jägru in aroniji modrujemo, kako gre kaj Klari. Je pojedla že oba sendviča ali bo enega prinesla domov?

Sobota 22. julij 2023

Cervino Matterhorn Ultra Race, 22. julij 2023 — 55 km, 3200 vm, 9 h 40’ (Tadej)

Hm, … Ne? malo presenečen odgovorim, ko me Tjaša vpraša, ali sem pred tekmo kaj živčen. Le do vrha prvega brega moram priti pravočasno, da mi časovna metla ne prepreči prestopa na Švicarsko stran. Zdi se, da mi gre odlično, saj v hrbet gledam Dareta in Marijo vse do švicarske meje na grebenu, ko se na drugi strani spustita v meglo in mi izgineta izpred oči. Pogled na veličasten ledenik me ustavi. Tečejo minute. Tečejo tekači mimo mene. Teče voda izpod topečega ledenika. Jaz stojim in gledam in se čudim. Geografija v živo. Ledeniških dolin sem videl nešteto, ledenikov na delu pa le nekaj.

Od vzhičenja se zvrnem po bregu navzdol in skoraj zlomim palico. Na kolenu jo za silo poravnam, takoj nato pa mi na ledeni plošči spodrsne in gredo noge v luft še enkrat. Dereze v nahrbtniku mi ne pomagajo prav nič. Nasproti pridejo prvi tekmovalci dolgega kroga. V enem dnevu in nekaj urah so opravili s 170 kilometrov alpskega sveta in 12 tisoč višinskih metrov vzpona! Od navdušenja se spustim na kolena in se ritualno priklonim. Za nagrado si prislužim nasmeh, selfija in krvava kolena. Nisem pričakoval, da je ledena skorja, ki se vdira pod mojimi copati, tako ostra.

Tridimenzionalne črke so izpisane v Helvetiki. Ni dvoma, v Švici sem. Razgled mi vzbuja mešane občutke. Hiše so lepo urejene in med seboj usklajene. A dolina postaja preozka za vse penzione, ki to švicarsko urejenost tržijo. Zermatt je eno gromozansko naselje apartmajskih hiš. In iz tega naselja se na vse konce vlečejo kabli, po katerih gondole žvižgajoče prevažajo turiste. Zakonci različnih ras z majhnimi otroci, sivolasi starci v nesigurnih korakih, azijci v klobučkih, prevelikih sončnih očalih in zrcalnorefleksno kamero okoli vratu. Priznam, do Švice gojim nekaj predsodkov.

Povsem spodaj, skoraj pri Zermattu, je herzlich willkomen okrepnica in točka obrata, od tam pa 1200 metrov vzpona nazaj gor v enem kosu. Vse pogosteje se naslanjam na palice in lovim sapo. Nemočno gledam za Tjašo, ki mi je pobegnila po smučišču navzgor. Če bi zmogel kaj reči, bi se izgovarjal, da uživam v razgledih. Ali pa se širokoustil, da nočem oznojiti majice, ker jo rabim še za jutri. Sebi pa le priznam: premalo treniram — toliko višincev in kilometrov, kot jih bom danes, naberem sicer v enem mesecu skupaj.

Prav vsak, ki prepozna moje ime, reče: A, Tadej Pogačar! Čeprav ne bo zmagal Toura, s svojim slogom pušča vtis. Nicolas, moj priložnostni buddy druge polovice kroga, mi prostodušno prizna, da ne mara niti Pogačarja, niti Rogljiča. Ne zamerim mu, saj je iz dežele Eddyja Mercxa, dežele, kjer že desetletja slavijo svoje kolesarske idole kot pol božanstva. Verjamem, da jim gresta na živce dva tipa, ki iz kolesarskega tretjega sveta vstopita na sceno kot kapetana prvoligaške ekipe in serijsko nabirata zmage.

Pol slovenske ekipe na danšnjih tekmah stopi na oder. Dare pobere prvo mesto v kategoriji, Tjaša tudi, Marija je absolutno med osmimi najboljšimi. Vsa čast! Primerno zalijemo z vsem, kar nudijo avtodomarske zaloge (in tega ni malo). Zaslužili smo! Vsake par ur pa le preverimo Klaro na poti in stavimo, kdaj bo v cilju. Dan in pol je že na nogah, preostanek do cilja ocenjujemo na dve uri natančno: štiri, šest, osem ur? Faaak! Kdaj so mi postale takšne časovne dimenzije nekaj normalnega?! Večerni hlad nas prežene pod odeje do enih zjutraj, ko jo gremo čakat v cilj.

Nedelja 23. julij 2023

Nikoli več! tik pred ciljem je izjava, ki jo pri tekaču preslišiš. Tolikokrat prelomljena zaobljuba, da bi jo bilo krivično kadarkoli priklicati iz spomina. Klari se vidi, da je izmučena bolj kot ponavadi. Slabo vreme, neprava hrana, težka pot, dolgi vzponi. Utrujeni od rajanja pod zvezdami gremo pod tople odeje, njej pa adrenallin še kar ne popusti. Poslušam izpovedi o jutranji nevihti, premrlih prstih, skakanju čez skalne bloke in iskanju zastavic v špranjah med njimi. O razbolelem trebuhu, zadrgnjenem goltancu in praznenju želodca. O krepčilnem spanju na klopci. Le štiri ure kasneje se zbudiva in iz nje spet bruhajo doživetja, njeno pot doživljam tudi jaz. Privilegij ležanja na isti blazini.

Če bi vedela za nagrade, bi šla med tekmo vseeno spat? jo dražim, ko prejme ček za peto mesto. Za prvo mesto bi dobila trikrat več. Boris na hitro izračuna: Če odšteješ štartnino, si zaslužila … 10 evrov na uro. Nekaj je. Naj teče šampanjec!

S puhanjem dimčka na balkonu vlečeva črto pod Matterhornsko poglavje. Na dokaj dobro podlago januarske stomiljarice je Klara naložila še pol leta priprav za to posebej težko preizkušnjo. Bi — zdaj, ko veš, kako težak je CMUR — naredila kaj drugače? Bi. Več višinskih podvigov, na primer dvakrat zapored na Stol in podobno. Ne reče tega kar tako. Vem, da bi jih tudi res naredila, pa jih pogosto ni, ker je namesto na trening v hribe šla z menoj na obisk k staršem v Celje. Čutila sem, da ti to veliko pomeni, buddy.

Med spuščanjem s Kronplatza imava enega tistih trenutkov prepleta energije, ko vse teče tako gladko, usklajeno z vesoljem in vsem okoli naju. Kako je mogoče, da se imava tako dobro, ko pa horoskop pravi, da je kombinacija device in vodnarja ena od težjih? Ne beri čenč!, mi pravi. Saj so še podznaki, ascendenti, pa luna in kitajske živali … Predvsem pa desetletja podlage življenja.