Dogodki,  Tek

Soča Ultra Trail

Pripis, 16. januarja 2023

Če na krako povzamem vso gnojnico, ki se je zlila v moj predal: Tommasu de Mottoniju ta zapis ni bil preveč všeč. Nekaj ur po objavi me diskvalificira s tekme zaradi pomanjkljive obvezne opreme in me označi za Persono non grata na njegovih prireditvah. Zapis o dogodku z baterijami uporabi tudi za obračun z Renatom Lešnikom. Izloči ga je iz organizacijskega odbora prireditve zaradi neupravičene pomoči tekmovalcu.

Firend’s Photo

Sesljan, 7. in 8. januar 2023 — 26 h, 160 km, 5840 vm

This is very very very very important! V posnetem video brifingu pred tekmo je beseda important uporabljena tolikokrat, da me resno zaskrbi, ali sem kaj spregledal v številnih (19) sporočilih, ki sem jih pretežno ignoriral. Saj trail tek pa ja ni tako zakompliciran? Ena od teh zelo zelo zelo usodnih stvari je vedeti številko avtobusa, ki nas pelje na štart v Novo gorico. Pa se izkaže, da na postajališču nad Portopiccolom stoji le en sam avtobus, neoznačen, brez številke, v njem pa šofer s telefonom v rokah strelja jezne ptiče in resignirano odgovarja: Si, Gorizia, si.

Klara ne najde palic, kar izginile so. Ni jih na busu, ni jih na postaji, pa se dobro spomni, da jih je imela s seboj. Le kam so izginile?! V soboto opoldne na mestni vpadnici razen, ki vstopamo, ni žive duše, kdo bi jih le lahko vzel? Po nekaj minutah besnega tekanja okrog avtobusa naju sosed le opozori, da jih ima en od tekačev na koncu avtobusa. A, vaše so? se dela neumnega in jih potegne izpod stola. Le kaj si je mislil?!

Uro kasneje na Trgu Evrope tekači ogledujemo drug drugega. Del zapovedane obvezne opreme so tudi podložene vetrne hlače (very very important!), temperatura pa obeta udoben tek v skrajšanih pajkicah. Zadnji trenutek sem se odločil za dokaj lahke pajkice, ki jih sicer redko oblečem.
Renato me potreplja, zaželi vso srečo in navrže, naj le pokličem, če bom kaj rabil.

In kaj narediš, ko tekmovalci s štarta zbezljajo v hitrosti, ki je zate prevelika? Nič. Pomahaš svojemu buddyju, ki si izbere hitrejše prijatelje in v družbi metle na kolesu s stisnjenimi zobmi krevsljaš na repu skupine, ter upaš, da se bo gleženj kmalu razhraljal. In se je. Na vzponu na Sabotin prehitim skupinico mojih kameradov, buddyju pošljem metuljčka, stopim v meglo in grem naprej. Nič hudega, če naberem nekaj prednosti. Na ravninskem delu proge me bodo ujeli, saj so vsi po vrsti boljši tekači od mene.

V predoru pod Sveto goro lučka na glavi pomežikne … O, sveta mati božja, sedem križev in težav! Sem mar pozabil napolnit baterije?! Panika! Koliko časa bo še svetilo? Baterija na telefonu kaže le še 20 %. Ravno ta teden se je odločila izdihniti. Presneto! Ali pa je to morda priložnost za skrajšanje muk? Je odstop zaradi praznih baterij časten umik ali sramota? Hm … Telefon odklopim z letenja in pokličem. Halo? Renato si ob vseh organizatorskih zadolžitvah vzame čas in mi osebno pripelje baterije. Hvala, Renato, res si pravi dec. Rešil si me iz stiske.

Pred postojanko v Renčah mi Tommaso stisne roko. Pripeljal je žaklje belih big. Poznava se že od prve izvedbe Burje. Včasih sem mu povedal, da mi kaj ni všeč, pa je odgovoril v stilu: odločam jaz in če komu kaj ni všeč, potem ta prireditev pač ni zanj. Zato hrane na okrepah ne komentiram. Dobra stran šunke, sira in kruha so suha usta, kar me sili, da ves čas po malem vlečem iz meha. Našel sem dokaj znosen okus: mešanico toplega instant čaja in blago gazirane vode.
Termovka Tjaše z dobrimi željami me tako prevzame, da pozabim preveriti meh in le kilometer kasneje ostanem brez tekočine. Koliko je do naslednje postojanke? Res sem baksuz. Na pomoč ne bom več klical, raje ližem roso z listja.

Tik pod razglednim stolpom Cerje je prijateljska druščina trail mačkov, ki Vukovo okroglo obletnico proslavlja na sto milj dolgi dogodivščini. Nora ideja! Uradna okrepa je pod zvezdnim nebom na stropu pritlične sobane v stolpu. Škoda, da so to edine zvezde, ki jih bomo danes videli. Lahko bi bila ekstra čarobna noč, pa je polna luna skrita za skoraj dežnimi oblaki.
Črno ožgana debla, žrtve poletnega požara na Krasu se mi žalostno umikajo, da me ne zamažejo z ogljeno črnimi vejami. Še vedno smrdijo po dimu?! Ne, ne, dim je svež. Za pristno doživetje čuvaja z ognjem označujeta vhod v našo naslednjo podzemno izkušnjo, slikovito jamo Pečinko.

Naša pot je odlično označena, vidi se, da je bil na delu mojster Renato. Na dolgih ravninah prek kraške pokrajine ni izgovorov, da ne bi v polni hitrosti pretekel ovinka ali zavil okoli vogala hiše v vasi. Trpljenje delim z Evo. Tudi ona laže grize v hrib, kot nabira kilometre po ravnini. Medtem, ko se ukvarjam s polnjenjem ure in telefona, pa mi vendarle pobegne naprej.

V Volčjem gradu pridem do svoje vreče in si preoblečem hlače. Tiste, ki sem jih imel na sebi, so me kmalu spomnile na to, zakaj jih tako redko oblečem: boleče me stiskajo v pasu. Prebavljanje med fizično aktivnostjo je nekaj, čemur kot bitja razvita po evolucijski razvojni poti nismo prilagojeni. Velja, da je dve tretjini odstopov na dolgih tekaških preizkušnjah povezanih s črevesnimi težavami. Prebavila se na dolgih tekih razbolijo in tudi sam se vedno borim z bolečinami v trebuhu. Vseh sto milj odtečem z elastiko hlač nizko na bokih in z odpetim nahrbtnikom.

Če bi jo imel rad, bi bil z njo, me špikne Ježek. Vem, da je izrečeno na pol v šali, pa se me vseeno dotakne. O tem se s Klaro veliko pogovarjava. Tečeva skupaj ali vsak po svojih močeh, sva buddyja ali ne? Za razliko od lanskega Ipra, ko sva nastopila kot edina Slovenca, je sedaj na progi en kup trail prijateljev in znancev, marsikdo od njih napoveduje ambiciozen rezultat. Odločiva se, da vsak sproti išče najboljšega partnerja za trenutno razpoloženje.
Na progi je sicer kar zabavno. Zaradi štirih štartov ob različnih urah dohitevam razne tekače, od na pol onemoglih avanturistov pa do veseljaških Vukovih prijateljev.

Okrepe so vam za en kurac!, slišim komentar. Nobeden ga ne razume. Možakarji z rokami globoko v žepih svojih uniform postavajo pod streho, namenjeno počitku tekačem. Dolgčas jim je, zaspani so v teh urah tik pred zoro, malo jih zebe in nimajo se kam usest. Usodo delijo z nami tekači, le da smo mi tu po lastni volji, njim pa, izgleda tako, je pretežno odveč. Okrepnice se med seboj zelo razlikujejo. Res, da je ponudba hrane enolična, a to ni edini del doživetja, ki ga odnesem s seboj naprej v noč. Na marsikateri okrepčevalnici do sedaj sem se napolnil z energijo, ki jo prostovoljci vlagajo v svoje delo. Požrtvovalnost primorskih trail organizatorjev je legendarna.

Na poti me oblaja sto in en pes, na srečo iza ograje. Srno vidim le eno. In na prehodu iz noči v dan, v znameniti minuti, ko nočne živali utihnejo in se dnevne šele prebujajo, mi nekaj ptičkov prav po pomladno zažvrgoli. Ne prav velik izplen za tako dolgo noč. Prijazno dobro jutro mi voščijo na okrepnici Podbrdo, kjer poskrbijo za nekaj spremembe v letošnji burja dieti.

Na naslednji okrepi zlijem vase lonček juhe s fižolom. Še bo veselo. Tip v rdeči jakni organizatorja mi v polomljeni angleščini navrže, da je kava na voljo notri, a je le ‘for the boys’, ne zame. Ne vem, kaj je s tem mislil, očitno je smešno, njegovi kameradi se režijo. Namesto kave me zbudi Klarino sporočilo, da je Dušan pospešil. Tega pa že ne bom dovolil, da me v ciljni ravnini prehiti! Še drugič splezam iz doline Glinščice in se poženem v ciljni šprint po Napoleonki.

Da Burja ni več prireditev, v katero sem se sedem let nazaj zaljubil, mi dokončno potrdi postojanka v kempu pri Občinah. Ponudba tukaj je bila legendarna: salame, salamini, pršut, kuhan pršut, šunka v testu, pašta na raznorazne načine, juhe, … O vsem tem ni več niti sledu. S trakovi organizirana pot nas pelje mimo pulta s pladnji šunke, sira, kruha in piškotov. Ali sem res na prireditvi, ki na prvi strani vabi z: Najboljša hrana in odlično vino s Tržaškega in Slovenskega Krasa bosta osvežila vse, ki se na tekmo podajo z željo po doživetjih, potovanju in zabavi?

Zadnji kilometri se vedno vlečejo. Ko me prehitijo vsi, ki se jim na krajših razdaljah mudi do dobrega rezultata, ostanem v skupini, s katero držim tempo. Trening volje na zadnjih kilometrih. Igram se s palicami in tako nespretno žongliram, da se palica zatakne v škarpo, jaz pa se v polni hitrosti z rebri napičim nanjo tako močno, da jo zvijem. Res sem genij. Sicer na celi dolžini sicer ujamem le enega zajčka, kar je zame dober rezultat.

Pozoren sem na medaljo, ki mi jo potisnejo v roke, enkrat sem že dobil napačno. ‘Za vse razdalje so iste’ mi razloži poba. Še letnice ni gor. Malo nejevoljno jo stlačim v žep. Potem sledim puščicam — želodček je kar pošteno prazen — pa pod ambicioznim napisom Restoran najdem le še več pladnjev s šunko, sirom, kruhom in piškoti. Resno? Potolažim se v ciljnem šotoru s pivom za pet evrov. Potem mi je žal, ker me zaradi njega še bolj mrazi.

V cilju srečujem tekaške prijatelje in znance. Amfibijska delegacija je tekla dobro, vsi so dobro uvrščeni v svojih kategorijah. A S1 Trail slavi le absolutne zmagovalce. Uradni napovedovalec razglasitve bučno komentira podeljevanje nagrad sponzorjev in poziranje političnih veljakov pred kamerami. Show je očitno namenjen le italijanom in kameri, vse poteka v italijanščini. Bliža se tema, bliža se dež, podelitev nagrad se odvije hitro, nekaj minut kasneje ni več odra.

Kaj si o tem misli Renato, ki je bil del organizacije stomiljske tekme? Poznam njegovo načelo, da je razglasitev nemanjena tekmovalcem in da se spodobi počakati toliko časa, da si jo lahko ogledajo vsi. Današnja razglasitev pa se zaključi, še preden sta v cilj prišli Klara in Eva, ki sta se uvrstili na drugo in tretje mesto absolutno. Meni se zdi nezaslišano. Klari se za medaljo fučka. Le za praktično nagrado nam je vsem žal. Kolut sira bi nam prišel prav.

Zadnjo okrepnico naredimo namreč kar naslednji dan pri nama na Vodovodni. Namesto sira je na mizi veliko junk fooda in šampanjca, pitje brezalkoholnih pijač je dovoljeno samo z zdravniškim potrdilom. Zaključek nekega obdobja, dolgih jesenskih tekaških priprav, mala proslava v čast uspešnega nastopa Amfibijske tekaške skupine Življenje v teku. Na skoraj vseh razdaljah smo nekje pri vrhu v svojih kategorijah. Barbara, Klara in Anže so potrdili, da ima voden trening smisel tudi pri nečem tako preprostem, kot je tek.

Tudi po štirih avanturah me sto milj še vedno straši. Zato pri Daliborju pilim tehniko, da iz vsakega giba ne ravno več mladostnega telesa potegnem čim daljši korak. Barbara poskrbi, da treniram ravno prav in ne preveč. Zakaj bi vsak dan brusil kolena, če to ni nujno potrebno? Bolj prijetno mi je valjat se po blazinah na aikidu ali pa z buddyjem plesat swing. Sploh pa me zanimajo tudi Dm7(b5) akord in Platonova dialektika. Nočem biti ves čas v tekaških copatih.

Ne razumem, kako ti lahko to toliko pomeni?!, se čudi Klara, ko se važim, da sem jo nažgal za več kot dve uri — njo, legendo slovenskega trail teka. Če jemljem resno priprave, zakaj ne bi tudi tekmovanja? (Ne samo nje, vseh devetnajst Slovencev, ki so bili na štartu, sem pustil za sabo.)

Pa brez panike. Z leti pride samo od sebe: ko zmanjka testosterona, se začnejo vklapijati sive celice. 🙂

%d bloggers like this: