Čolni so naj bolj carski
Robert Capa, eden največjih vojnih fotografov prejšnjega stoletja, se je na Dan-D pridružil vojakom pri izkrcanju v Normandiji in dogajanje posnel iz neposredne bližine. A mlad asistent v laboratorij revije Time je njegove filme prežgal in ostalo je le enajst negativov stresenih in zrnatih podob. Susan Sontag je komentirala, da je bila ta nezgoda blagoslov za fotoreportažo, s tem je dobila še večjo vrednost.
Ne vem, pravzaprav, zakaj mi je ravno ta zgodba prišla na misel. Za moj problem sem si kriv povsem sam. V nahrbtniku imam težko fotografsko artilerijo, full frame aparat z dvema objektivoma, kar sicer res redko še nesem iz hiše. Pozabil pa sem na kartico. Najprej pomislim, da bi si jo izposodil pri katerem od številnih fotografov. Eh, nepotrebna gnjavaža. Iz žepa potegnem telefon.
Na Špici so skoraj cel mesec dolbli dve hrastovi debli. Enega po metodi, ki naj bi jo uporabljali koliščarji pred petimi tisočletji – kamnite in bakrene sekire, izžiganje, drugega s sodobnimi ročnimi tesarskimi orodji. Za primerjavo, kako učinkovitejši je postajal človek z razvojem orodij. Danes je prvi deblak končan. Takoj po slavnostni splovitvi bo sodeloval na regati deblakov.
Firbcev nas je veliko, od navadnih radovednežev in do profesionalcev. S svojim brezveznim telefonom se nimam pravice riniti v prvo vrsto, tam so fantje z velikimi kanoni. Na robu obale, tik nad vodo, bradati fantje na hitro povzamejo celoten projekt Navis in se zahvalijo vsem sponzorjem, delavcem in priložnostnim sekalcem, torej tudi meni. Ne pozabijo niti na zahvalo naravi, ki jim je dala drevo.
Kamera telefona se hvali z 2.0 megapiksli. A po dvajsetem posnetku telefonu zmanjka prostora in zapisuje slike samo v velikosti 480 x 360 pikslov. Ha, ha, ha, bravo, res sem levakar! Še dobro, da včeraj nisem šel na morje. Vabljen sem bil za uradnega fotografa na splovitev Cassiopeje. To bi bila prava sramota.
(Pa ne prva … z razlogom se izogibam fotografiranju porok … .)
You must be logged in to post a comment.