Knap trail 2024

Trbovlje, 6. januar 2024 — 51 km, 2400 vm, 6h 40′

Novoletne zaobljube, čiščenje strupov iz telesa po decembru, aktivacija v novo sezono … dovolj razlogov, zakaj je prvi vikend v januarju idealna priložnost za fizično aktivnost, recimo malo daljši tek. In ker je šla obmorska prireditev v maloro, smo se slovenski trail tekači dobili v Trbovljah na razprodanem Knap trailu. Hvala Iztok in Anja, da vlagata trud v to edinstveno tekmo!
Ob prijavi dobim številko 42. Najs! Odgovor na vprašanje torej že imam. Zdaj grem po zasavskih hribih lovit vprašanja o vesolju, življenju in še o čem.

Proga je dobro označena in okoli mene je dovolj drugih tekačev, da se počutim varno. Vse dokler nasproti ne priteče skupina, ki je padla v past. Slovenska folklora je, da lokalni duhoviteži s prestavljanjem oznak na progi nagajajo tekačem in organizatorjem. Na uri si vklopim sled. Še vedno sem v skupini z Marjanom. Ko ugotovi, da nisem tako strašansko zajeban, kot se o meni govori (ha ha ha), malo poklepetava o sreči, zdravju in notranjem miru. Pri tem težko sopem, a motivacija, da mu sledim, je velika. Marjan je hiter tekač.

Ko sem bil otrok, je doma veljalo pravilo, da se najprej poje star kruh, čeprav je v košari že sveža štruca. Morda zaradi tega še sedaj za blaten in umazan teren izberem stare tekaške copate. Da ne umažem novih. Seveda to nikakor ni bistra ideja. Podplati imajo zlizan profil in zato mi drsi toliko bolj. Vztrajen dež progo na delih spremeni v blatno drsalnico, na katerih v svojem nesigurnem koraku izvajam akrobatske figure. Na prvem kuclju se znebim z vodo napitih gamaš, ki so postale nepotrebne uteži na nogah. Na njih je znak S1 in je zato ta odmet v vrečo za odpadke na nek način tudi simbolno dejanje.

Moj telefon ne ljubi vode in posledica zadnjega tekanja po dežju je bila, da so ga oživljali na servisu. Zato tokrat zapakiran ostaja na dnu nahrbtnika. Na progi ne naredim niti ene same fotke.
Dež vztrajno pada. Zebe me. Eni tečejo celo v samih majicah, jaz pa razmišljam, ali naj pod goreteks oblečem še pulover. Kapa s šiltom in kapuca mi omejujeta pogled na kvadratni meter pred nogami, razgledov v tej megleni sivini pa itak ni. Ne preostane mi drugega kot prestavljanje nog in občudovanje živopisanega blata, po katerem poskakujem.

Okrepe so simpatične. Vsakič znova me navdušijo ljudje, ki tudi v neprijaznem vremenu ohranijo prijaznost. Mize nudijo sladko, slano, tekočo, čvrsto, za najbolj pogumne tudi krepko vzpodbudo. Všeč mi je standardiziranost ponudbe, v naprej vem, kaj bom izbral, ne zamujam se ob skušnjavah posebnih kulinaričnih priložnosti. Malo me moti le to, da so okrepe postavljene pred tekaškimi odseki. Neučakano vzamem sendvič v roke, pa mi med poskakovanjem košček kruha pristane v sapniku. Še dobro, da ni bil kikiriki.

Z Barbaro, ki mi organizira trening med pripravami za daljše teke, se kasneje pogovarjava o tem, kako mi je šlo. Kar dobro, se mi zdi. Na začetku sem izkoristil spočitost in pritisnil, kolikor je šlo, v nadaljevanju sem tolažil posamezne dele telesa, ki so se začeli pritoževati. Ko se je bolečina dokaj enakomerno razlezla prek celega telesa, pa sem iskal načine, kako glavo zamotiti s čim drugim. Poskakovanje po globokih lužah med prehitevanjem tekačev krajših razdalj, na primer, se je zdela kot ravno pravšnja zabava.

Marjan komentira, da je tokrat Amfibija prvič premagala Grmado. To se sliši skoraj tako dramatično, kot da je v rivalstvu klubov Slovan premagal Olimpijo. Jaz te statistike ne poznam. Je pa več kot očitno, da skoraj ni podelitve brez Amfibijk na zmagovalnem odru. Klara vztrajno trdi, da ji (za razliko od mene) tekmovanje ne pomeni nič, na odru za zmagovalce pa vseeno uživa. V kategoriji je tretja. Za serijsko zmagovalko se to sliši bolj kot tolažilna nagrada, a ker je njena kategorija raztegnjena od 35 do 55 leta, je za seboj pustila marsikatero mladinko.

Meni je veliko lažje. Trenutno sem na mlajšem koncu kategorije veteranov nad 55 let. Edinstvena (in verjetno zadnja) priložnost, da sem tekmovalno konkurenčen. A tudi v tej kategoriji še zdaleč ne nastopajo samo invalidi. Kar precejšnje presenečenje je, da sem z mojim današnjim performansom zmagal. Tega prej še nisem doživel: oder, medalja, aplavz. Čeprav je ura pozna in dvorana na tričetrt prazna, je navijanje vseeno bučno. Amfibijska ekipa se izkaže tudi ko gre za navijanje.

Za tekmo se nisem kaj posebej pripravljal. Ne bi rekel, da sem v dobri tekaški formi. Zadnjih nekaj mesecev sem tekel enkrat, redko dvakrat na teden. (Še največ zadnji teden po Istanbulu, ko bi bil pravzaprav čas za počitek.) Kljub temu sem prišel do cilja hitreje od marsikaterega veliko bolj ambicioznega tekača. Najbrž so mi šli malo na roko težki pogoji na progi. Dež, blato in mraz me ne motijo kaj dosti.

Še bolj mi je všeč to, da prihajajo do izraza rezultati tekaško usmerjene telovadbe pri Daliborju. Eno uro tedenske vadbe v ravnotežju in motoriki naredijo moje sicer kratke tekaške treninge veliko bolj učinkovite. To mi je pomembno, saj je treninga zame lahko hitro tudi preveč. Telo se ne renegerira več s tako lahkoto. Naveličan sem križarjenja med fitnesom, kjer mišice pumpam, ter fizioterapevti, ki mi te iste mišice nato rešujejo iz zategnjenosti. Junaška odločnost in fizično mučenje telesa je pot, ki me ne pripelje daleč. Zadovoljstvo iščem v ubranosti telesa in duha. (Ja, vem, kako nemoško se to sliši, hvala!)

S Klaro greva julija na razdaljo, za katero bo vseeno potrebno malo večkrat obut tekaške copate. In biti kdaj mučenju tudi malo bolj odločen. In se morda kdaj pa kdaj oglasit tudi pri FT Darči. Verjetno čisto vse vseeno ne bo tako enostavno, kot je odgovor 42.