Izleti

Kraška avantura

Carso Trail, 12. – 14. oktober 2018  ⎯  266 km, 4600 vm, 24 h (neto vožnje)  ⎯  Fotolog

20181013-Trnovski gozd-DSCF1869.jpg

Kavbojci

Kavboj v mraku leži naslonjen na kamen, s požirkom iz lončka še zadnjič poplakne celodnevni prah potovanja in z vajeno kretnjo vrže preostanek kave v ogenj. Ko mu konj in tovorna mula v ozadju zahrzata za lahko noč, se še malo bolj zavije v odejo in potisne klobuk čez oči. Ta občutek popolne svobode. Ni pomembno od kod in kam. Samo, da se gre. Potovanje po poti samotne zvezde.

20181013-Gabrje-DSCF2145.jpg

Tudi midva leživa in gledava v nočni svod. Luna je zašla z burje prepihanega neba in zdi se, da so zvezde blizu, na dosegu roke. Ker sva na Krasu, v topli mehki suhi travi, seveda ne kuriva ognja z drvmi, ampak na plinski gorilnik. Mesa nisva potegnila izpod sedla, ampak iz vrečke. Namesto volnene deke se zavijeva v puhasto spalko in skrijeva v ultra light šotor. Kolesa so nemo prislonjena ob deblo. Ampak občutek se nama zdi isti.

20181013-Mavhinje-DSCF2280.jpg

Carso Trail, no border adventure

Odločiva se, da je avto gnjavaža, zato začneva potovanje kar na železniški postaji v Ljubljani. Petindvajset kilska kolesa po stopnicah najprej dol, potem gor na peron. V Divači ponoviva vajo. Prijaznost prevoza s slovenskimi železnicami. A nič ne de. Nekaj telovadbe za ogrevanje. Čez nekaj kilometrov sva že na tristo kilometrov dolgi trasi letošnjega spomladanskega Carso Traila.

20181012-Doljne Ležeče-DSCF1687.jpg

Razlog, da imava tako težka kolesa, je prtljaga na njih. Obleka, voda, hrana, bivak. S seboj peljeva (skoraj) vse za preživetje treh dni v naravi. Prtljažniki, nosilci in velike torbe so za na gladek asfalt, midva pa imava torbe pritrjene na okvir tako, da se lahko s tako težko otovorjeno mulo spuščava tudi po najbolj tresočih singelcah. Tako imenovani bikepacking.

20181012-Predjama-DSCF1728.jpg

Na Čaven

Aleš pripravi plan. V popoldnevu prvega dne naj bi prišla na rob nad Vipavsko dolino. Petinsedemdeset kilometrov se za pet ur niti ne sliši veliko, a vmes je breg in mehek makadam in gozdna pot. Težko kolo se upira skokom prek kratkih klancev, vsakega posebej je treba zmlinčkati v prvi prestavi. Na poti od Cola proti Kovku me do konca pobere in ob osmih zvečer postaviva najin mini tabor na travniku ob brunarici sredi Predmeje.

20181013-Predmeja-DSCF1786.jpg

Carso Trail je netekmovalna prireditev, kjer za štartnino dobiš le gpx sled, po kateri potem potuješ. (OK, in mrzlo pivo, če prideš do konca.) Organizatorji se potrudijo, da je pot vsakič malo drugačna. Ni slučaj, da je ideja iz Tržiča, saj je v Italiji backpacking izjemno popularen. Morda zaradi tega, ker je dostopnost poti v naravi za kolesa zakonsko bolj liberalna. To pomeni, da je pot po Italijanskem delu Krasa speljana veliko bolj zanimivo, kot po Slovenskem.

Proti večeru pa me to vedno manj moti. Nekaj asfalta tudi paše. Noge so že težke.

20181013-Ravnica-DSCF1956.jpg

Mivka v pestu

Moj sopotnik je sicer prijazen in pravi, da ni hudega, tudi če me kar naprej čaka. Njegova hitrost je zame preprosto nedosegljiva. Po včerajšnji blamaži se odpovem planu za drugi dan. Naj odpelje celo pentljo, jaz pa bom medtem uživaško bajkal po svoje. Skupaj se odpeljeva s Trnovske planote do doline Soče. Navzdol ga še kar dobro sledim, čeprav je Aleš znan tudi po tem, da navzdol bolj malo uporablja zavore.

20181013-Trnovski gozd-DSCF1836.jpg

Kmalu pa se mora tudi on odpovedat delti Soče. Rdeča zvezda v Sedovcu napove svežo kri, ki jo začneva prelivati ob počasnem rinjenju skozi robidovje. Potem začne ružiti Aleševo kolo. Zdaj je najina hitrost enakovredna in končno mu lahko sledim. Čisto malo ga to žre in zato mu priznam nočno akcijo sipanja mivke v njegov bottom bracket. Kako pa naj bi drugače ustavil deset let mlajšega in deset kil lažjega?! Kasneje ugotovi, da je resnična težava v na pol zaštekani zadnji račni.

No, Aleš ima boljše noge, jaz pa boljše serviserje. A ne, Žef, a ne, Miha?

20181013-Sedovec-DSCF1935.jpg

Barve jeseni

Včasih slišim pritožbe, kako bolj enostavno je življenje v Kaliforniji ali na Havajih, kjer ni izrazitih letnih časov. Celo leto preživiš v isti ohlapni srajci in surferskih hlačah. Ne rabiš polnih omar oblačil za vse vremenske muhe od minus dvajset do plus petintrideset. Razumem, moti udobno urbano življenje. Je pa tudi dobra stran tega. Iz istega razloga lahko imaš tudi polno garažo športnih rekvizitov!

20181013-Trbiž-DSCF2219.jpg

Zelena jelovina okoli Vremščice, oranžno bukovje na Robu, rumena trta pod Solkanom, s Kraškega roba pa pogled na sinje morje skozi rdeč ruj. V treh dneh sva se peljala skozi spektakularen kalejdoskop barv jesenskega Krasa. Večkrat slišim, od ljudi, ki iščejo srečo po svetu, kako pogrešajo spremembe letnih časov. To pa še bolj razumem.

20181013-Trnovski gozd-DSCF1812.jpg

Tabor #2

Ob vzponu s Tržiča na Kraški rob prideva na meni domač teren. Ozke kamnite stezice skozi suhe trave, ruj in hrastovlje. Teren Tržaških planinskih poti. Že tekanje po teh poteh je včasih težavno, vožnja pa je tehnično zelo zahtevna. Najini težki kolesi iščeta čim bolj mirno pot med štrlečimi kamni. Že zdavnaj sva se sprijaznila s skrajšano potjo od načrtovane, zato se ustaviva pri Mavhinjah še za dne, da se v miru pripraviva za noč in uživava v ugašanju večera.

20181013-Vrtojba-DSCF2099.jpg

Komaj zdržim do devetih, a ko grem spat, v krvi zaplapola adrenalin. Okoli šotora slišim lomastenje. Aleš to ni, ker je odnesel hrano na drugo stran polja obesit visoko na drevo. So stekle lisice? Kmet, ki lovi ilegalne prebežnike? Zombiji vojakov iz prve svetovne vojne? Potem zvoke povežem z naleti burje in pomislim, da se tla pod menoj najbrž premikajo zaradi korenin, mehko vpetih v kraški kamen. Sklenem, da bom temu verjel, in pomirjen zaspim.

Mavhinje

Navadno ne pišem podnapisov pod slike, ampak tu si ne morem kaj. Tole je pogled iz počepa ob jutranjem odlaganju tretjega dne.

Barkoljanka

Carso Trail se začne v petek v Tržiču, torej se po izletniški Napoleonki pelješ v petek dopoldne. Precej bolj posrečeno kot midva, ki sva se tam znašla v nedeljo dopoldne. In to na dan Barcolane. S tega roba je odličen razgled na regatno polje in jasno – danes je tu pol Italije. Avtomobilski zastoji, kolesarski vikendaši, množice sprehajalcev. Italijanska navada, da skupina ljudi vedno izkoristi celotno širino poti, tudi ni v pomoč.

20181014-Sveti Križ-DSCF2424.jpg

Na srečo čredni nagon to človeško gostoto omeji na majhen prostor, zato sva kmalu spet tam, česar sva vajena – na samotni poti. Samo kratek ovinek v Sežani za malico in hiter servis, takoj nato pa že občudujeva vedno fascinaten razgled dol v dolino Glinščice. Spust za vriskanje, potem pa dolg vzpon po bivši trasi železniške proge. Aleš pririne gor z vedno bolj zaribanim zadnjim pestom, jaz z zaribanim kolenom.

20181014-Parencana-DSCF2522.jpg

Najbolje se putuje, kada putuješ sam

Zakaj pa sploh gresta dva taka tipa skupaj na izlet? Oba imava za seboj na tisoče kilometrov samotnih poti. Oba ceniva svobodo lastne odgovornosti, oba se zavedava kočljivosti neznosne družbe. Predlog je bil Alešev in jaz sem ga sprejel takoj, da se ne bi imel časa premisliti. Takega vabila pač ne zavrneš. Mene bikepacking samo mika, on ga dejansko živi. Tri dni prakse v živo je bolje kot tri meseca brskanja po forumih.

20181014-Glinščica-DSCF2470.jpg

Po tistem, ko sem ga videl teč gor na Brano, mu v naprej napovem zaostajanje – niti približno nisem v formi, kolesarski sploh ne. Ga ne moti, pravi. Oba malo prilagodiva hitrost: on se mora ustavljat več kot sicer, jaz manjkrat potegnem fotaparat iz torbice. Najdeva pa kar nekaj skupnih točk, ki naredi najino druženje znosno. (Za samotarje je ta pridevnik že zelo visoko na stopnjevalni lestvici prijetnosti.)

Oba znava poskrbet zase in isto pričakujeva tudi od ostalih. Ko izgubiva sled, to športno priznava. Smrkelj iz nosa čistiva na enak način. Obema tekne monfalkonski istanbul kebab naročen v nemščini in kokakola, ker je športni dan. Oba sanjava, da bi čudesa narave in draž preprostega potovanja delila s svojimi družinami.

Pa še humorja ima Aleš dovolj, da razume tudi moje najbolj grobe in neposredne štose. Čeprav je pravnik.

20181014-Divača-DSCF2601.jpg

Mož z rdečo kapo

Vlak v Divači ob osmih zvečer pridela še dodatne tri minute zamude. Toliko časa potrebujeva, da zlomila sprevodnika, ki naju nejevoljno spusti na vlak. ‘Samo dva vlaka sta v nedeljo, na katere lahko daste kolo, razumete?! Ta ni pravi!’ In kasneje: ‘Zdaj je še v redu, poleti je grozno. Tujci ne morejo razumet, da kolo na vlak pač ne gre!’

20181014-Vrhpolje-DSCF2549.jpg

Nič mu ne oporekava. Kaj pa naj bi? Ali mora kak študent zaradi koles zdaj na vlaku stati, mi je precej vseeno, tudi jaz sem vedno stal na busu za Ljubljano.

Da bi se zdajle ukvarjal s politiko Slovenskih železnic pa … čisto preveč nama usta vleče proti ušesom.

(Še) več fotografij …

20181014-Šempolaj-DSCF2378.jpg

En komentar

  • mojchka

    OOOOO, tudi jaz bi! (Saj vem, nisem sposobna, ma sanjam pa lahko, ne?!) 😉
    Krasne fotke in kot vedno poetično povezane besede!