6 ur Španovega vrha

Planina pod Golico, 20. maj 2023 — 7 h 40‘, 40 km, 3500 vm

Za organizacijo najinih športnih dejavnosti je zadolžen buddy. V soboto greva na Španov vrh. Kje pa je to? Pod Golico. Narcise greva gledat. Šele kasneje mi pove, da je to soboto vsa trail tekaška elita zbrana na tekmi Kopačnica — Blegoš — Kopačnica. A ker je sredi priprav na novo ultra avanturo, se izogiba resnim tekmam. Trenutno vidi le še svojo pot okoli Matterhorna.

V tem času cela Slovenija hodi na Golico vohat narcise, zato je cesta do Planine, kjer je naš štart, zaprta. Na to smo pripravljeni. Tjaša parkira avto pred Bolnico, jaz pa lokalne junake na csti vprašam za pot. Težko bo, izgubili se boste, nam napovejo. Klara odpre Mapy.cz in minuto in pol kasneje jo z nahrbtniki rezervne opreme mahamo po zelo dobro označeni Stari rudni poti. V dobri uri in pol naredimo zložnih 400 metrov višincev, ravno prav za ogrevanje do štarta.

Dobra stran dnevov, ki jih organizira buddy, je, da samo nataknem copate in grem zraven, na avto pilota. Slaba pa, da ob tem pogosto ni povsem natančno znano, kaj nas čaka. Ko nas prijavim na štartno listo, fant noče nobene štartnine. Organizacija je preprosta. Štart in cilj sta v šotoru lokalnega praznika, dva mladinca vsak na svojem koncu vpisujeta naše številke v razpredelnico na papirju, od okrepnice je na voljo voda in gorenjkine roladice. Hrano sem si doma sicer pripravil, a sem jo pustil dol v avtu. Lačen bom! Ko organizator napove obrok jote za vse, ki se vsaj dvakrat pofočkajo na Španovem vrhu, se zaženemo v breg kot svinje v buče.

Kaj kmalu se znajdemo na repu pohodnikov. Prvič hodimo na vrh v zaprti skupini za organizatorjem, da spoznamo pot. Zgodilo se je že, da je kdo zgrešil. Kar je letos precej nemogoče. Pot je blatna in že po prvi uri vsepovprek označena z odtisi športno pohodniških podplatov. Med njimi pa odtisi golega stopala. Ivi je tudi danes zvest svojemu minimalističnem pristopu k trail teku.

Manj kot je opreme, bolje izgleda. Kar se koles tiče, na primer, so mi všeč kolesa brez prestav. Manj ročic, manj žic, brez menjalnika. Okvir, krmilo, dve kolesi in veriga speljana prek dveh zobnikov. A kolo brez prestav ni enostavno poganjati, še posebej ne po hribih. Z njim sem se trudil, dokler ni nekaj znancev, single-speed entuziastov, obtičalo na bolniški zaradi preobremenitve hrbta. Sprijaznil sem se, da je človeško bitje določene pripomočke izumilo z razlogom, in na kolo namestil menjalnik.

Podoben odnos imam do bosonogega teka. Všeč mi je praktičnost minimalne opreme in razumem koristi neposrednega stika z zemljo. Verjamem, da se, ko se telo prilagodi na nezmehčane pristanke stopala, tekaško gibanje optimizira in izboljša. Ni pa udobno. Pri bosonogem teku sem zadel ob omejitve še prej kot na single-speed gorcu. Čeprav sem bil v dokaj dobri tekaški formi, sem v fajvfingercah kmalu pritekel v geto revežev, ki po spletu iščejo nasvete, kako se rešiti plantarnega fasciitisa, zloglasnega vnetja stopalnega loka.

Ivi ne komplicira z ‘bosonogo’ obutvijo. On gre res kar bos. Po kamnih, po blatu, po makadamu, po skalah, in to brez grimas bolečine. Prijazno odzdravlja in se šali z mimoidočim navdušenci, ki se čudijo in ga bodrijo. Težko ga je ne opaziti — tudi oblečen je minimalno, zgoraj brez, čeprav je dan mrk in skoraj deževen. Ivi je navzgor vražje hiter, precej hitrejši od nas ostalih, le navzdol ga v prvih nekaj krogih še ujameva. Ko spozna teren, pritisne na gas in prehiti vse. Edini je, ki mu v šestih urah uspe devet ponovitev in prepričljivo zmaga.

Na obratih pogledam na uro. 43 minut potrebujeva za krog. Prvi je malo počasnejši, drugi malo hitrejši, vsi ostali pa do minute enaki. Šele pri predzadnjem vzponu, tik pod Triglavom, s tri tisoč nabranih višincev v nogah popustiva za pet minut. Res je to sicer samo tretjina everestinga, a do sem sva prišla brez počitka in v precej visokem tempu. Naslonjen na palice gledam blatne čevlje in otečene žile na na nogah. Želodec noče več sladke hrane, od lakote se mi vrti v glavi.

Sledim Klari, ki je sredi priprav za naslednjo ultra naporno preizkušnjo okoli Matterhorna: po Barbarinem programu je že mesece vsak dan po nekaj ur na nogah. Med tem sem jaz — še vse od januarskih sto milj — na programu Regeneracija. Moja telesna pripravljenost je v primerjavi z njeno na psu. Pa mi vseeno ne uide. Iz podrejenega položaja me vleče tehnika. Telovadba pri Daliborju dobiva smisel. Laboratorijsko natančne vaje za optimizacijo gibanja v telovadnici spravljam v terensko prakso.

Koncentriram se na korake. Kako dolgi so, v kakšnem ravnotežju sem, ko stojim na eni nogi. Noga gre naprej in pristane na zunanjem delu stopala, vmes se povalja navznoter in se odrine od palca. Majhni gibi, drobne razlike. A korakov je veliko in nekaj procentov izboljšave pri posameznem koraku se izkaže kot nekaj procentov boljši čas na cilju. Ali nekaj procentov daljša pot. Ali nekaj procentov manjša utrujenost. Na ultrah se razdalje merijo v stotinah milj in čas v dnevih, vsak optimiziran gib ob tolikokratnih ponovitvah šteje veliko.

Najbolj pa šteje stopiti na oder, pa čeprav v seniorski skupini C (v tekaški karieri se mi je to zgodilo drugič, nisem se še naveličal, tako kot Klara). Poleg Ivija, ki je bil kategorija zase, je danes v šestih urah na vrh stopila osemkrat le peščica. Po času sem bil nekje v sredini, po starosti pa (če ne štejem buddyja, ki je itak z drugega tekaškega planeta), daleč na svojem koncu. Kar dobro se borim z mladinci. Vaške tekme so fajn za nabiranje samozavesti.

Ko doma razmišljam, na katero dovolj vidno mesto bi obesil svojo prvo prisluženo zlato medaljo, Klara ponovno pokaže, kaj si misli o teh spominkih. Škoda, da niso lesene, lahko bi jih zažgala in tako vrnila v naravo.