Izleti,  Tek

Zvezda

Polhograjci, 9 december 2018 – 40 km, 2000 vm, 6 h 35′

Najprej ni kazalo, da bom danes imel razlog za pisanje, saj sem začel o vikend epski avanturi, recimo kakšnem dvatisočaku, razmišljati šele opolnoči dan prej, nekaj ur pred štartom, pa sem se kmalu odločil, da napad na Storžič, ki je sicer izgledal dovolj blizu, morda ni najbolj modro, zelo verjetno je gor sneg in nekatere poti so opisane kot zelo zahtevne in jaz nimam pojma, katere so to, nimam pa nobene želje, da bi se po pomoti znašel na kateri izmed njih.

20181209--P1050173.jpg

Precej neduhovito se odločim za krog po Polhograjcih. Vsaj ena dobra stran je: štart doma in cilj direkt pod vročim tušem, pa – resnici na ljubo – tudi nisem se jih še naveličal, vsakič znova najdem kak zanimiv motiv, recimo danes me je ravno pri kurirčku od zadaj poščegetalo s svojimi žarki sonce in ko se obrnem, me megla nad ljubljano spravi v še boljšo voljo.

20181209--P1050175.jpg

Nabiram kilometre za novoletno Burjo, zato narišem pot prek nekaj hribov, nič tazga, kljub temu običajno jutranje obotavljanje ob zgodnji uri, topo gledanje predse s skledico kaše v rokah, iskanje izgovorov, da bi lahko zavil nazaj pod odejo, pa ne najdem nič oprijemljivega, še rebra ne bolijo več tako zelo, in … nič … oblečem se in grem ven, saj potem je vedno fajn.

20181209--P1050176.jpg

Krog je bil res rutinski, nič posebnega, vse, kar si zapomnim, je povezano s hrano : sladka tablica na grmadi, prva polovica riža na Tošcu in druga na Joštu, pa čokoladica z viskijem ponujena od družbe na Jetrebenku, in nato klic na Golem, Kdaj prideš domov skuhat kosilo?, kao – samo jaz znam dat goveje šnicle v ekonom pisker.

20181209--P1050179.jpg

Skoraj povsem na koncu pa se zgodi dogodek, zaradi katerega vso to pisanje … fant, ki prihaja nasproti, reče Zdravo, Tadej! in zaradi tega ga pogledam še enkrat, bolj natančno: mlad je, pol mlajši od mene, takih poznam precej, saj delam v računalniških firmah, ampak njega … hm, hm, … že pripiram oči kot Melanija, pa me odreši: Poznam te, ker berem tvoj blog.

20181209--P1050183.jpg

K-k-kaj?! … še dobro, da sem že malo crknjen, sicer bi kar poskakoval od sreče, saj … mislim, jasno, ne? … pišem zato, da me berejo, in če me kdo takole, sredi gozda, prepozna in pozdravi, potem najbž res bere in če ni prijatelj / znanec / sorodnik, potem bere prostovoljno, kar pomeni, da mu je najbrž res všeč in da se lahko zaradi tega tudi malo prevzamem?

Res mi je naredil dan. Hvala!

20181209--P1050186.jpg

Kulinarična nedelja se nadaljuje tudi popoldan, najprej kosilo za družino, goveji zrezki z jurčki in s pirejem in solato, vzamem največjega in sem sit do večera, kuhanja na utrujenih nogah pa ni konec, ker za kulinarični teden spečem še ajdov kruh in rižev narastek in vegan-proof sugar-free gluten-free tortico, ki pa ne uspe najbolje, ker jo premalo pečeno razrežem in razpade na koščke.

Me ne skrbi, je tako dobra, da jo lahko pojem tudi z žlico.

20181209--P1050188.jpg

En komentar

  • Jure Bezeljak

    Ojla, zelo hitro ti je uspelo strniti včerajšnji tek na blog. Sem vesel, da sem te ogovoril in ti s tem polepšal dan. Jaz sem skočil samo do Jakoba in sem imel dovolj. Drugič ko se srečava, se bova še slikala, kot je to v navadi pri Instagram influencerjih. Tako boš naslednjič, ko te bodo v Btcju obkrožili oboževalci že vedel, kako se postopa v takih primerih 😛 Veliko pretečenih kilometrov in čim manj poškodb v prihajajočem letu ti želim. Takisto želim tudi tvojim domačim in ljudem, ki jih imaš rad. Pa tudi na svoj blog nikar ne pozabi. Sedaj veš, da ga pišeš za vsaj dve osebi. Lp Jure