Tek trojk

Pot ob žici, 5. maj 2018  ⎯  30,9 km, 270 vm, 3 h 11′

Rusi dan zmage praznujejo z vojaško parado, v Sloveniji pa tečemo trojke in se sprehajamo po poti okoli Ljubljane. Pot je speljana po črti, ki je mesto z ograjo iz bodeče žice ločila od ostale pokrajine. Moja mati se spomni, da so okupatorski Italijani njo kot otroka pri dvanajstih spustili v mesto, njene matere pa ne. Iška vas je veljala za partizansko.

Moj spomin na ljubljanski tek trojk vedno vsebuje tudi špago. Slika s televizije kaže, kako močnejša v trojki vsak svoj konec navežeta okoli pasu in medse ujameta tretjega ter mu z vlečenjem preprečita, da bi zaostal. Pri trojkah velja pravilo, da morajo biti ves čas skupaj. We leave no man behind. Vojaška dediščina. V prvih izvedbah ljubljanskih trojk so celo tekli s puškami na ramah.

Mito mi predlaga, da grem namesto njega v trojko. Takrat sem veliko kolesaril, zaradi priprav na Herota, tekel pa komaj kaj. Ker nisem bil navdušen, mi proda, da se z legendo slovenskega teka teče za dobrodelne namene. Še sedaj nisva razčistila, ali je res tako rekel, ali pa sem samo hotel tako razumeti, da bi se laže prepričal v privolitev.

Nisem imel pojma, s kom tečem. Dogovorjeni smo bili pol ure pred štarom pod zastavami na Trgu republike. Brez mobilcev, samo čas in kraj, old school. Po petnajstih minutah zamude sem vseeno malo nervozen. Sem na pravem kraju? Ju bom spoznal? Bomo zamudili na štart? Srečanje, ki je sledilo, je spremenilo moj odnos do teka.

Precej hitim razlagati, da sem v slabi tekaški formi, da nisem hiter, da ne vem, ali zmorem teči tako daleč. Ero pove, da je po poškodbi in da komaj teče, Klemen pa, da si je kupil prve tekaške copate. In zakaj potem ne gremo raje na kratko? vprašam. Ker je prevelika gneča in je je prehitro konec. Kakšen rezultat neki, tečemo za užitek. Takoj sta mi bila všeč.

Ker tečemo na koncu množice, tik pred metlo, imamo obilo časa za pogovor. Iz kilometra v kilometer spoznavam, kakšna človeka sta me vzela na špago. Z roba ceste nas neprestano pozdravljajo. Ero je legenda Ljubljanskega Timinga, organizatorja športnih prireditev in ustanovitelj Tekaškega foruma. V pionirskih časih je imel na prireditvah stojnico, ki jo je po štartu pospravil in se priključil teku.

Klemen na drugi strani špage je prosvetljeni podjetnik, ki se trudi preseliti življenje iz leve v desno možgansko polovico. V prostem času je desna roka Toma Križnarja. V Afriki se skriva pred bombniki, ko šverca tehnološko opremo, doma pa zbira denar za dobrodelno organizacijo H.O.P.E. Njegova sinova igrata kitaro in vadita aikido.

Odrešujoče je, ko se s tekačem lahko pogovarjaš še o čem drugem kot zgolj o kilometrih, sekundah in debelini podplata na copatih. V cilju je nastal selfi in ostal kot spomin na dan, ko sem v cilj prišel drugačen, ko je od besede tekma odpadel drugi zlog in je ostal le tek, gibanje kot užitek.

Kar samoumevno se je zdelo, da naslednje leto osvoboditev spet praznujemo skupaj.

Letos je kazalo slabo, pa smo se na koncu vendarle spet zbrali – isti trije, v istih majicah, četrtič zapored. Tudi tokrat štartamo iz zadnje vrste, brez hudih ambicij. Pogovorni tempo pomeni, da Ero veliko govori, da jaz veliko lulam, Klemen pa trpi zaradi črevesne okužbe. Letos imamo še posebej invalidski čas, ampak to neobenega ne moti. Zadnji kilometer z Erotom tradicionalno odtečeva bosa.

In v cilju se tradicionalno selfamo.