Dolomiti Extreme 2023

Dolomiti Extreme, Val di Zoldo, 9. junij 2023 — 23 ur, 100 km, 6500 vm

Klara jemlje tekaške nastope na prireditvah smrtno resno. Z Mojco se odpeljeta v Dolomite že dan prej, da se v miru pripravi, prilagodi bioritem na jet lag in opravi višinske priprave. Meni je škoda zanimivega dne v Ljubljani. Izgleda, da se mi ravno ob četrtkih največ dogaja.
Dalibor me na telovadbi za tekmo aktivira z žongliranjem z vrvjo. Še ena preprosta vaja, ki pokaže, kakšen motoričen debil sem v resnici.

Po tem izkoristim priložnost vodstva po razstavi Boruta Krajnca, saj njegovih angažiranih fotografij ni enostavno razumeti brez avtorjevega komentarja. Takoj za tem nekaj precej drugačnega: National Geographic estetika, ki jo demonstrirata Arne Hodalič in Katja Bidovec v Centru Islamske skupnosti. Arhitekt Matija Bevk predstavi izvedbo in idejo, ki stoji za tem urbanistično arhitekturnim projektom prestolnice, ki še danes buri javno razpravo. Čeprav je Slovenija posejana s tisočimi k Bogu štrlečimi stolpi, obstaja bojazen, da bo eden le malo drugačen izbrisal Slovenstvo, samo zaradi tega, ker je tloris okrogel in ne štirioglat.

Zvečer ujamem še plesne vaje. Po buddyjevih kriterijih priprave na tekmo nisem bil ‘priden’.

Vsakodnevna apokaliptična poročila s slovenskih prometnic mi napovedujejo dolgo vožnjo. A sem srečno ujel dopoldansko zatišje pred petkovo hudo uro. Štiri ure do Dolomitov so bolj posledica zaspane vožnje na nizki porabi goriva in popotniškega sanjarjenja. Sklenem, da se mi ne mudi nikamor. Počitnice se začnejo, ko za seboj zakleneš vhodna vrata stanovanja. Popoldne, ko prispem na cilj, so na vrhovih Dolomitov nad dolino Zoldi že obešeni oblaki. Siten dež uporabim za izgovor, da mi ni treba v aktivacijo. Raztegnem se prek postelje, ki mi jo v avtodomu prijazno odstopi Mojca.

Na parkirišču postavimo v vrsto tri kamperje in najin večnamenski kangurujček (v katerem se trenutno ne da spati, saj je v njem toliko robe, kot da greva za pol leta okoli sveta). V tej mini slovenski vasi se pogovarjamo o spominkih, ki jih normalni ljudje težko razumejo. O sponzorsko počečkanih majicah s prireditev, ki jih trailaši s takšnim ponosom nosimo. Pa o posebnežih, ki z rok ne snamejo označevalnih zapestnic, kljub očitni nevarnosti za zdravje, ki jo prinaša tak leta dolgo neopran okras na roki, s katero se hraniš, občasno pa tudi obrišeš rit.

Štartamo ob desetih zvečer. Po treh kilometrih, ko zavijemo z asfalta v hrib, mi je žal, da se nisem prerinil še bolj v ospredje. Zdi se mi, da bi lahko šel hitreje od skupine okoli mene. Poln sem samozavesti. Vsako razširitev poti izkoristim za prehitevanje. Breg je pasje strm, a kaj, meni gre pač hitreje. V tekmovalnem zanosu na veliko ignoriram pravilo da se v prvi polovici tekme premikaš v čim bolj ekonomičnem načinu, v drugi polovici pa kuriš, kar je ostalo. Ravno se prebijem iz glavne skupine, ko na tleh zagledam označbo 10 km. Hm, šele deset od sto … Bi lahko šlo kaj narobe?

Večkrat se zalotim ob preverjanju ure, da ni morda na pavzi. Ura teče, razdalja pa se ne premakne nikamor. Kako je to mogoče? Kje za vraga je ta tridesetka?! Še nikoli se mi kilometri niso vrteli tako počasi. Preračunavanje ciljnega časa je vse bolj črnogledo. Me bo ujela metla? Na misel mi pride primerjava z vremensko napovedjo. Temperatura: –5 stopinj, feels like: –15. Dolomitski kilometri dajejo občutek dvojne dolžine. Nobeden ni enostaven. Ali je strm navzgor ali vratolomen navzdol, vodoravni odseki pa so prekriti z blatom do gležnjev.

Na štiridesetem kilometru me pobere. Vse bolj težko sopiham, srce razbija, v ušesih šumi, med mežikanjem slika pred očmi pobliskne. Je to srčni infarkt ali samo opozorilo tik pred njim? Dohiti me velika skupina. Prednost, ki sem jo naredil v prvi tretjini tekme, je izpuhtela. Z njo pa tudi vsa moja življenjska energija. Črne misli se kot palica zataknejo v mehanizem gibanja. Kako najti motivacijo za drugo polovico poti, če rabim infuzijo že za dokončanje prve polovice?

Na polovici me čaka tranzicijska vreča. Ne preoblečem se, saj nima smisla, da v blato namočim še en par nogavic. Zleknem se na leseno gasilsko klop v kratek spanec. Ura me ne skrbi, zbudilo me bo drgetanje, ko se bom dovolj premrazil. Preračunavam kilometre, ki me čakajo in primerjam čas, ki je na voljo. V intimi gromozanskega šotora rešujem trenutno največje vprašanje svojega smisla življenja: Zakaj vraga sem se vozil v Dolomite, če zdaj razmišljam o odstopu?

Ensure mi dvigne razpoloženje. Za seboj imam opravljenih štiri tisoč višinskih metrov. To je, kot da bi šel v desetih urah štirinajstkrat na Šmarno goro. Ali pa dvakrat iz Krme na Triglav. Ni konec sveta, če priznam, da je to kar dober razlog za utrujenost. In da ni bilo pametno, ko sem se zagnal v tekmovanje z lokalnimi junaki.

Ko odprem oči, Dareta ni več. Podoben kaliber je kot jaz, najraje hodi sam. Lovil ga ne bom, saj zdaj ne gre več za uvrstitev, ampak za ohranjanje dostojanstva. Nerodno mi ga bo pogledati v oči, če stisnem rep med noge in se usedem v kombi. Zavežem vrečo, zagrabim palice in stopim čez cesto direkt v namočen travnik z blatom do gležnjev. Takoj sem bolje razpoložen. Res se ni splačalo preobuvati.

V trenutku, ko se odpovem tekmovanju in se prepustim toku, se dan spremeni. Bregovi so manj strmi, nebo bolj modro, ragledi še lepši. Lovim poglede na špičaste gore, ki jih ovijajo fotogenične meglice. Niti slutim ne, da so to le čipkaste obrobe oblakov, ki na drugi strani gore stresajo ledeno sodro na šotor, kjer sem bil ravnokar tudi sam, in tekače silijo v borbo za prost sedež v kombiju. Kot da bi se tekma ustavila, v samoti nadaljujem pot skozi slikovito pokrajino.

Hranjenje se mi kmalu upre. Telesni napor in prebava biološko ne gresta skupaj. Kljub temu, da so mize obložene z dokaj pestro ponudbo hrane, mi ne diši ne nutela, ne eksplozivna mešanica leče in fižola. Še pri sadju sem zbirčen. Jabolko, pomaranča in banana niso najbolj prijazna mešanica, pa zato vedno izberem le banano: včasih celo, včasih narezano, ponekod olupljeno ali celo namočeno v vodi. Pestra izbira. Rešujejo me Klarini sendviči. Edina tekočina, ki me proti koncu ne sili na bruhanje, je mešanica toplega čaja in slatine.

Od trinajstih uradnih okrepnic jih je veliko organiziranih v vaških gostilnah. Razposajeni gostitelji na pričakajo z navijanjem, z gasilsko sireno, s prijazno besedo. Ne glede na znanje angleščine znajo razložiti, koliko je do naslednje okrepe in kakšen teren nas čaka. Razumejo, da nam ni lahko. Boš pivo? Alkoholno raje ne. Dobim espreso. Boš domačo juho s puranom? Iz kotla nad ognjem res nekaj diši. Nič hudega, pridi naslednje leto, bo tudi vegetarijanska juha.
Ko sem se pritoževal nad okrepnicami na Burji, so me tolažili, da so italijanske organizacije notorično slabe. Po Dolomitski izkušnji lahko rečem, da ni tako.

Po urah samotnega potovanja skozi fantastični ambient Dolomitov se na križišču treh cest znajdemo trije in od samega presenečenja nad nepričakovano družbo takoj zaidemo z označene poti. Ta izkušnja nas ne poveže kar takoj. Čeprav ima punca verjetno najlepšo rit na tekmi, o ogovarjanju v smislu Ej, ali imaš fanta? razmišljam samo hipotetično. Izkaže se, da ne zmore tempa in jo preprosto pustiva za seboj. Od Slovenca in od Nemca pač ne more pričakovati kakšnega duhovitega pecanja.

Nekaj kilometrov naprej se sprijazneva z družbo eden drugega in tipajoče načneva pogovor. Trail tekmovanja te naredijo samostojnega in sebičnega. Nočeš si nakopati na grbo nekoga, kateremu bi se moral prilagajati. A s Philipom se hitro ujameva. V naslednjih urah odpreva kup zanimivh tem, od prakticiranja joge do laparoskopskih ortopedskih operacij. Sproščen tempo, s katerim napredujeva, me opomni na razloge, zakaj sem sploh začel hoditi na trail prireditve. In to ni tekmovanje. Nič več me ne moti, ko naju prehitevajo, medtem ko sediva za mizo in se pogovarjava z radovednimi gostitelji.

Trikrat se zabliska, dvakrat zagrmi, nakar se na naju vlije kot iz škafa. Perfekten zaključek današnjega dne — od jasnega jutra, ki je pregnalo deževno noč v čudovite razglede, prek mehkih gozdnih sledi, robatega apnenca strmih planinskih poti in blatnih močvar, iz katerih smo zvrha zajemali v čevlje. Tik pred ciljem ujameva najino brazilsko znanko, ki ji ploha ni tako zelo všeč, zaključek hitrega ogleda Dolomitov si je predstavljala v okrasju oranžnega apnenca v zahajajočem soncu.
Potolažijo nas medalje okoli vratu. Niso bile zlahka prislužene.

Naslednji dan Dolomitski vremenski bioritem prinese novo jasno jutro in razglede na ožarjeno Civeto. Med razobešeno blatno opremo iz bitke s progo v slovenski vasi pijemo kavo in analiziramo včerajšnje dogajanje. Pol ekipe je prišlo do cilja, kar je …, no ja, še kar dober izplen za tako težko tekmo. Ekstremni dodatek v imenu prireditve se je izkazal za upravičen.

Odločim se, da je upravičena tudi moja ležernost, s katero sem se zavalil v stol. Klara mora oddelati tretjo tretjino vikend sendviča, zame pa je povsem v redu, če danes planine občudujem s parkirišča.