Dogodki,  Tek

Rašica Trail 2018

Trail Rašica, 24. november 2018 – 60 km / 3120 vm / 9 h 12’

Včeraj sem bil na filozofskem predavanju o Jungu in na koncu nam predavatelj Stjepan predstavi Kairosa, grškega boga, najmlajšega sina Zeusa. Na nogah ima peruti in neslišno kroži, ljudem prinaša priložnosti. A Kairos ni potrpežljiv. Pusti se ujeti le za čopek las na sprednji strani glave. Zagrabi ga lahko le tisti, ki je pripravljen sprejeti priložnost, dovolj buden in pogumen.

20181124--P1050163.jpg

O tem razmišljam, ko lovim ravnotežje na blatni poti. Siva, deževna sobota res ni dan za sprehode. Ampak … kolikokrat pa imam priložnost, da se po mili volji valjam po blatu in mi nobeden ne teži? Kot otrok se boriš z avtoriteto staršev, v domu bom prepuščen milosti in tabletam negovalk. Zdaj je okno priložnosti za blatno zabavo! Moja želja je uslišana. Tako spolzko je, da sem neprestano na tleh.

Rašica trail je znan po zanimivem terenu. Konec novembra se Rašica in Šmarna gora pokrijeta z odpadlim listjem, pod katerega skrijeta mastno plast namočene ilovice in skal. Prvo polovico proge se še ogibam lužam in ohranjam zmerno vlažne čevlje. Po dežni plohi pa to nima več nobenega smisla. Dvesto parov nog je preoblikovalo pot, najbolj varen pristanek nudijo ravno globoke stopinje, zapolnjene z vodo.

20181124--P1050161.jpg

Včasih smo težave mokrih čevljev reševali s polivinilastimi vrečkami. Pa ne, da mi ne bi dali za boljše čevlje. Jaz svojih predgrnjenih forwardk preprosto nisem dal z nog. Zdaj sem velik ljubitelj volnenih nogavic. Ko čofotaš po blatnih lužah in zajemaš z vrha, tudi gtx oznaka na čevljih ne pomaga. Le volna vsaj malo greje. (Da se nogavice ne obračajo okoli stopala, nosim take na prste. Zakon.)

Na štartu sem oblečen kot iz škatlice. Črne pajkice, črn puli, črni copati z zelenim robom, črne palice z zelenim dizajnom, črna ura ob zelenem obročku. Še amzs polivinil, ki ga ob plohi vržem prek sebe, je rumeno zelen. Spedenan za na Šmarko med lepe ljubljanske Urške. Ko pa se začne resen dež, svoj izgled pokvarim z ribiškim klobučkom. K vragu z izgledom, z neba pada voda, s tal šprica blato. Zgledam kot en povodni mož. Samo da so moje noge zdajle že pretrde za ples.

20181124--P1050157.jpg

Črno zeleno eleganco moti tudi roza kozarec, ki ga nosim s seboj. Enkrat sem na blogu bentil čez porabo plastičnih kozarčkov na trail prireditvah in dobil komentar, da naj se ne usajam preveč, saj tudi sam pijem iz teh kozarcev. Prav ima, res je tako. Če že nosim nahrbtnik zaradi fotoaprata in astro folije, mi ne bi smelo biti težko vanj vtakniti še kozarca, kajne? Tokrat ga res vzamem. Za vodo, za čaj, za juho. Dobra stran lastnega kozarca je, da ga lahko odneseš s postaje in piješ sproti. (In tako sem razkril misterijo, zakaj za all-you-can-drink kavo v ameriki prodajajo različno velike skodelice.)

Ob vstopu v tretji krog me zapiskovalka vpraša: Imate luč? Jaz samozavestno: Jasno! Na zadnjem spustu s Šmarke, ko zmanjka bele poti in se v mraku spustim v zadnjo blatno drčo skozi gozd proti Šmartnem, ugotovim, da jo sicer res imam, ampak pripravljeno v avtu. Računal sem na to, da se bom nanjo spomnil. Ni panike. Zdaj je še bolj veselo: v eni roki palice, v drugi telefon z lučko. Drsalnica od drevesa do drevesa. Samo, da mi telefon ne odleti iz rok nekam pod listje. Ni šans, da ga najdem.

20181124--P1050159.jpg

V zadnjem krogu srečam Petra Macuha. Točno eno leto je, kar sem ga spoznal, ravno tu, na Rašica trailu. V tem času, se mi zdi, da sem videl nešteto njegovih poročil s tekaških prireditev. Neustavljiv je, prava grča, najbrž ima za sabo največ trail prireditev v deželi. Po korakih vidim, da mu ni lahko. Ampak tega je že vajen, pravi, kot vedno bo ‘borbal’ do konca, saj je take vrste, da Kairota ne spusti kar tako mimo.

Rašica trail je organiziran genialno. En dvajset kilometrski krog. Odločiš se za enega, za tri, ali za štafete. Najprej sem prvi tekač v štafeti (Amfibija gre na izlet, hahaha!), potem nadaljujem in naredim še dva kroga zase. Dva kroga za noge, enega za glavo. V prvem krogu je še nekaj družbe, potem ostanem sam. Fajn. Šest ur časa za meditacijo, priložnost za še en izlet v polje nezavednega, čas za raziskovanje – po Jungu – neznanega vesolja, ki ga nosim v sebi.

20181124--P1050162.jpg

Včerajšnje predavanje o Jungu me je prevzelo. Če se je komu zdelo, da pogosto preveč filozofiram, to še ni bilo nič. Sledi tema:

Proces individualizacije iz zavednega in nezavednega kot najpomembnejša naloga človekovega razvoja v realizaciji sebe.

Se vidimo!

 

20181124--P1050147.jpg