Ekstra procent Primoža Rogliča

“Res prav pri vsakem misliš na to?” me sprašuje Klara. Namreč, ali sem mislil resno, ko sem pisal o pozornosti na korake pod Španovim vrhom. Hm … no, vsekakor pri tistih, ko mi je težko. Kar je … no, več ali manj pri vseh. Hoja v hrib je pač napor. Kadar ni, greš pač malo hitreje. Pospešuješ, dokler zmoreš. Po mojem mnenju je tekmovanje na dolge proge predvsem bitka v prenašanju bolečine.

Šest ur hoje po eni in isti poti je dolgočasna izkušnja, zato si krajšam čas z raznoraznimi izzivi. En cel klanec pri vsakem koraku stopalo skrbno postavim na zunanji rob, se z zadnjo ložo potegnem naprej, vmes prenesem težo na notranji del stopala in se odrinem od palca. Plan je, da z vztrajnim ponavljanjem takšnega koraka telo dvignem na novo raven homeostaze, stanje skladnosti gibanja, h kateremu se bo telo zateklo, ko bo na meji svojih zmogljivosti.

Čeprav sem zagret zagovornik raznovrstne vadbe, se lahko o tem pogovarjam le redko s kom. Aikidoke so pretežno tekaški lenuhi, večina tekaških kameradov pa namesto preizkušanja ravnotežja in motorike raje naredi še kak kilometer več ali dvigne malo težji gviht. Dolžina in hitrost v zapisih na Stravi so prepričljivejši od iskanja gibalnih potencialov v telesu. V duhu trenutnega časa človeške družbe, ko velja da več je več.

Pred zadnjo etapo — po več kot 80-ih urah kolesarjenja — Roglič zaostaja 29 sekund. Poznavalcem je jasno, da je zaradi specifike moštvenega tekmovanja posameznikov pol minute gromozanski zaostanek. Razen na kronometru, kjer se včasih dogajajo čudeži. Takrat kolesar pokaže, kaj zmore brez pomočnikov. Pol minute je natančno ena stotina 45 minut dolgega kronometra. V uri resnice Primož potrebuje le 1 procent boljši performans od svojega konkurenta, da zmaga tritedensko tekmo.

Navijači verjamemo, da lahko s poskakovanjem in vpitjem ob robu ceste tekmovalca na krilih navijanja ponesemo k cilju. Kako to deluje? Kako se naša energija pretvori v dodatne vate pritiskanja na pedala? Ostro oko napovedovalca na Eurosportu komentira držo telesa: medtem, ko Primož vrti noge v perfektnem položaju telesa vse do cilja, se Geraint v zadnjem kilometru na kolesu vse bolj zvira v agoniji bolečine. Telo je ušlo izpod nadzora volje in začelo iskati obvoze, manj učinkovite poti.
Le 1 % razlike v 45 minut resnice je odločil: maglia rosa za Rogliča, heartbreak za Thomasa.

V oblikovalski ekipi sestavljamo naše pismo o nameri: kaj počnemo, po kakšnih principih, kaj želimo doseči. Razpredamo o lastnostih, za katere želimo, da jih uporabniki prepoznajo v naših izdelkih. Ocenjujemo uspešne digitalne izdelke, saj se vsi radi zgledujemo po zmagovalcih. Zdi se nam, da jih razumemo, da imamo to tudi mi, in da moramo bika le še zagrabiti na pravi način. Ubesediti vrednote, ki jim sledimo, in v alineje zapisati principe dela, ki nas bodo pripeljali do vsaj tako dobrih rezultatov.

Skušam ilustrirati — kakopak — športno. Tečem zadnje metre proti ciljni črti, kaplje znoja mi v počasnem posnetku drsijo prek napetih mišic. Zmagoslavno dvignem roke in se v širokem nasmehu s prsmi naslonim na svilen trak, ki čaka zmagovalca. V naslednjem kadru zmagoslavno stopam po štadionu, ovit v slovensko zastavo in pozdravljam ponorele navijače na tribuni. Vse mi je jasno. Imam cilj. Samo nekaj treninga še rabim.

Tek se mi je zdel relativno preprosta reč. Ko sem dobil prvega polarja, sem obul copate in šel teč. Nisem kompliciral. Nogi postavljaš eno pred drugo in to počneš čim hitreje. Vse ostalo se zgodi samo, kajne, saj, kdo pa ne zna teč?! Potem je zabolel gleženj in sem pri fizioterapevtki dobil elastiko in vaje za krepitev stopala. Bolečino v hrbtu je diagnosticirala kot zametek skolioze. Res imam smolo, sem domneval. V Intersportu so imeli rešitev zame: dobro podložene tekaške copate za pronatorje.

Ni pomagalo. Zakopal sem v internet in se znašel v klubu tekaških invalidov. Vsak v svoji borbi s poškodbami, oborožen z nasveti, recepti in prepričanji. Zmešnjava je kar precejšnja. Eni prisegajo na boso nogo, drugi na kvalitetno oblazinjenost. Eno pleme tedensko nabira stotine kilometrov, drugo navija kratke intervale v klanec. Vsi prisegajo na močan kor: deadlift dvojne lastne teže bo rešil vse težave. Obisk fitnesa daje kraljevsko občutje pekočih mišic. Zavedanje, da si naredil nekaj za svoje telo.

Meni fitnes ne leži. Mišice na mojem telesu ne rastejo. Sprijaznil sem se, da nikoli ne bom visel kot zastava na drogu ali delal sklece na eni roki v stoji. Ne glede na to, ali bom pri tem jedel surovo meso divjega mustanga ali prašek iz grahovih beljakovin. Matti Joensuu pravi: Aikido treniram tako, da bo deloval tudi takrat, ko bom star, bolan in brez mišic. Zanj je tehnika pomembnejša od moči. Be like water, my friend, je rekel že Bruce Lee.

Sicer pa je bildanje mišic v estetske namene bolj kot ne tek na kratke proge. Telo je narejeno tako, da se mišic, ki jih ne uporablja, čimprej znebi, saj so le odvečna teža in velik porabnik energije. Evolucija je v žalost naše nečimrnosti poskrbela, da človeška telesa veliko bolje kopičijo salo okoli pasu.

Dalibor me spomni, da je najino pismo namere ves čas odprto. Vzpodbuja me k razmišljanju o ciljih. Pomagal mi bo na poti, vendar moram vedeti, kam hočem. Kaj bom s tistim ekstra procentom performansa, ki ga bom s telovadbo pridobil.

Na začetku nisem bil kaj izjemno kreativen: želel sem si teči dolge teke nekajkrat na leto. Z dodatkom, da hočem v cilj stopiti dostojanstveno, brez brazgotin herojskega borbanja. In v ponedeljek hočem hoditi po stopnicah, kot da ni bilo nič.

Po nekaj uspešnih nastopih me zagrabi še večja prevzetnost. Dolgi teki ja, a s čim manj treninga. Tek po naravi ni moje edino življenje. Ustvarjam za delovno mizo, potepam se po mestih, zanima me Rembrandt, na kitari hočem odigrati Summertime v džez maniri. In nočem zamuditi banjce sladoleda ob Ljubljanici, večernega swinga, spanja v avtu ali preprosto poležavanja v stilu Travnik dek’ca modro nebo.

Vse bolj pa naložbo v razgibavanje vidim kot priložnost za dostojanstveno staranje. Ko bo ta ekstra procent rezerve, ki ga bom iz telesa še lahko iztisnil, odločal o tem, ali bom vstal iz postelje in oddrsal do stranišča, ali pa se bom preprosto sprijaznil s plenico.