Select Page

Milanja trail, 8. junij 2018 — 31 km, 1160 vm, 3h 31’

Dobro jutro, mi reče Marjan. pa to ni samo pozdrav pred tekmo, ampak je mišljeno kot na pol pikra pripomba na mojo ugotovitev, da sploh ne trpim več musklfibra, od kar sem na brezmesni dieti. On je dal to že zdavnaj skozi. Zdaj je v režimu prehrane šel še naprej. Le dva obroka na dan rabi, zgodnje popoldanskega in večernega osem ur kasneje. Najraje kar samo sadje ali zelenjavo, Je najbolj enostavno, pravi.

20190608--P1070010.jpg

Nepredstavljivo zame. Jaz jem na dve do tri ure, pa še tako komaj pričakam obroke, za vmes imam pripravljene prigrizke. To bo minilo, me potolaži. Čeprav je današnja prireditev na njegovemu terenu, danes ne bova tekmovala med seboj za boljši čas. Danes je v vlogi reporterja. Priznam, da se mu čisto malo nastavljam v kader, kajti morda dobim kak dober portret. Marjan je namreč odličen fotograf.

20190608--P1070015.jpg

Melanijo?! Komur koli rečem, da grem teč Milanjo, pomisli na ve-se-katero pupo. Imeni sta si pač podobni. Skoraj enaki. Le malo spremenjeni. Morda bi bila Melanija brez lepotnih popravkov ravno Milanja, kaj veš. O njej razmišljam, ko tečem skozi lepe gozdove. Pri imenih se podobnost konča. Do potankosti sfrizirana lepota finančno podprte lutke je nekaj povsem drugega kot divja lepota robatega kraškega roba.

20190608--P1070023.jpg

Do prve dame v Beli hiši ne gojim neke velike simpatije. Kar strinjam se s trditvijo, da ni kaj dosti več kot najbolj razvpita kurtizana na svetu. Čudim se ljudem, ki ji zamerijo, da ne naredi več promocije za Slovenijo. So usekani?! V očeh zahodnjakov veljajo dežele vzhodnega bloka za valilnico še kar postavnih bejb, ki se nudijo v poroko za majhen denar. Ali Slovenija res išče priložnost za prepoznavnost ob boku Romunije in Ukrajine?

20190608--P1070019.jpg

Srečno!, nam kličejo navijači ob progi. Danes se mi ta pozdrav ne sliši kot izrablljena puhlica. Celo levo roko imam požlajfano do krvi in ni dosti manjkalo, da bi bila takšna tudi glava. V četrtek me je pri spustu s Toškega čela sredi najbolj strmega brega za copat ujela skala in me ni izpustila, dokler nisem izgubil ravnotežja in z glavo naprej pristal na posušenem blatu med skalami. Že dolgo nisem tako na trdo padel. Kar nekaj časa sem prešteval kosti, preden sem se postavil nazaj na noge. Tolažim se, da zaradi aikido izkušenj bolje pristajam na tleh. Ampak pogosto sreča odloči, ali bodo med špičastimi skalami rebra ostala cela.

20190608--P1070030.jpg

Proga je lepo speljana in dobro označena. Precej je gozdnega makadama, meni malo zoprnega. Spomnim se Barbarinega nasveta, naj izboljšam tiste elemente teka, ki mi ne ležijo. Dolge ravnine vsekakor sodijo v to kategorijo, zato jih vzamem kot izziv in se prisilim, da jih pretečem. Za nagrado nas pot vsake toliko odpelje na bolj strmo pot, ki nam na grebenu ponudi razglede na kraško pokrajino v toplem sončnem dnevu. Na srečo malo piha in ker se ravno prav oznojim, vse skupaj deluje kot preprost hladilni sistem. Danes sem kar kul.

20190608--P1070042.jpg

V zadnjih desetih kilometrih dohitim in prehitim nekaj tekačev. Žrtve dehidracije ne morejo več v klanec, ker jih grabijo krči v meča. Mladinci globoko dihajo, ker je razgibanih 31 kilometrov vseeno malo več kot navadna cestna polovička. Nekaj jih prehitim na odseku proge, kjer zmanjka označevalnih trakov. Na uri si vklopim sled in se z njeno pomočjo skozi veje prebijem nazaj na pravo pot. Nekajkrat pokličem fante, pa mi ne sledijo, raje se jezijo nad organizacijo in tako ostanejo za mano.

20190608--P1070043.jpg

V cilju sem izgleda kar zgodaj, zato si v miru privoščim mineštro in ko pojem prvega, grem še po dva krožnika. Vsakega pomažem s puhastim primorskim kruhom. Dieta je trenutno na pavzi. Z Marjanom nadaljujeva jutranji pogovor o prehrani in počutju, med tem pa mi predstavi Ivana, dežurnega reševalca v cilju, sicer pa avtorja božjastno dobrih presnih tortic, ki jih prodajajo ravno tu zraven, za šankom. Samo še čokoladne imajo, pravi, ampak nič zato, te so najboljše. Res je dobra, prav nič ni pretiraval.

20190608--P1070063.jpg

Še nikoli me niso poklicali na oder za podelitve medalj in danes se to zgodi prvič. Sicer je to podelitev za kategorijo starcev in o Melanijah, ki bi prišle poljubit zmagovalca, ni niti sledu. Ampak jaz sem vseeno ves vzhičen. Stojim na stopničkah ob boku samega Petra Macuha, legende slovenskega traila! Juhej!

20190608--P1070056.jpg

Na poti iz Ilirske Bistrice se peljem mimo pumpe, preurejene v sladoledarnico, iz katere Don makedonče s širokim nasmehom deli kroglice sladke pregrehe. Kolajna, stari! A ni to vredno malega razvajanja? Žmigavec in oster zavoj v levo. Milanji in Melaniji se pridruži še manija, moja manija za sladkim. Vzamem vse okuse, ki so brez mleka in v avto odnesem z vrha napolnjen lonček.

Moja sreča traja vso vijugasto pot do Pivke.

20190608--P1070067.jpg

%d bloggers like this: