Vipava Trail 2022

UTVV Centurion — 16 h, 107 km, 5700 vm

Petek 6. maj

Čas je, da greva, reče. Odložim valjček in slečem kavbojke, oflekane od jupola. Zdaj? Topo bolščim v Klaro, ki proti meni moli športno opremo. Nekaj časa potrebujem, da glava preklopi iz vesolja drgnjenja umazanije, barvanja sten, mizarjenja v mojem novem bivališču. Aha, v Vipavo greva, kajne? Hvaležen sem ji. Ve, kje dvigneva številke, ve, kje je štart in kdaj moram v avto, da me bo pravočasno tja pripeljala. Res je pravi buddy.

Tečno godrnjam, ker me preganja iz dremeža v toplem avtomobilu. Zbudi se, štart bo! Čez tričetrt ure, pusti me spati. Zbujal se bom na poti v hrib. Omotičen hodim po trgu, dokler ne vstopi rimska legija in iz zvočnikov zadonijo AC/DC. Pospešek, da se nas čimprej znebijo iz mesta. Enajst ponoči je, spodobni ljudje gredo k počitku, mi pa zarinemo v prvi hrib, gor na Podrto goro.

Nočna meditacija v gibanju. Enakomerna hoja v hrib, ki jo zmorem ob dihanju skozi nos. Vsake toliko v zavest prodre luč na poskakujoči glavi, pa se ne ubadam s tem, ali me prehiteva ali zaostaja za mano. Nič ne gledam naokoli, nič ne preračunavam. Za teh sto kilometrov imam samo eno taktiko: če bo taca protestirala, bom hodil. Januarska izkušnja ni dobra. Bolečine, ki sem jih na Ipru zatrl z naklofnom, še vedno tečnarijo po stopalih. Nič kaj se ne veselim današnje preizkušnje. Mar bi doma čez vikend kaj koristnega postoril.

Sobota 7. maj

Na vrhu Podrte gore dohitim Silva in Dejana. Izgleda, kot da se jima nikamor ne mudi, že od daleč ju slišim, kako čvekata. Imata že prvo krizo? Hecam se, v resnici me zaskrbi. Pričakoval sem, da bosta bistveno hitrejša od mene. Sem se že na samem začetku preveč zagnal?
Prva okrepa v Otlici. Odkar na tekmah jem vse po vrsti brez izjeme, se še težje odlepim od postaje. Kruh, nutela, salama, piškotki, … Ajmo, ajmo! Nehaj jest, naprej je treba! me priganja Klara. Že prav, že prav, srčece … Si bom zapomnil, za naslednjič, ko boš ti nosila številko na prsih.

Ne traja dolgo, da ostanem sam. Pozabil sem že, kako posebno doživetje je ponoči se gibati po samotnih poteh. Strme planinske poti, prostrani travniki posuti s skalami, lepe dolge gozdnate prečke, kamniti podori in dolgi spusti po razdrapanih kamnitih poteh. Vsake toliko dohitim kakšno svetilko. Ravnam se po očetovi modrosti, s katero je opravičeval svoje šofiranje na magistralni cesti Celje — Ljubljana: če nekoga dohitim, ga povsem upravičeno tudi prehitim. Če mi uspe. Po Golakih lovim dva mladinca, ki po lastnih besedah prvič tečeta ultro. Med lahkotnim kramljanjem mi z lahkoto pobegneta. Požrem ponos in spet začnem dihati. Dež je ravno prav omastil skale, da pazim na korake, ko na njih lovim ravnotežje. Le dvakrat zaplužim po tleh, obakrat dokaj srečno: enkrat z nosom zaorjem v mehko pot, drugič se z ritjo naprej po blatni drči odpeljem mimo drevesa.

Štala se sliši že od daleč. Nenavadno močna svetloba in bučna harmonika za obzorjem prekineta nirvano mojega samotnega nočnega popotovanja in začne me prepljavljati adrenalin. Znajdem se v špalirju božično osvetljenih dreves, ki me vodi v naročje na ves glas ozvočenega napovedovalca na Mali gori. Presenečen in ziritiran mu poskušam ubežati, dokler me njegove pozornosti ne reši naslednji tekmovalec, ki pride na okrepnico. Ne rabim spraševat za smer — tudi izhod s postaje je osvetljen še nekaj deset metrov.
Vau! Kaj pa je bilo to?! Karkoli si že mislim o bučnem žuranju sredi noči v naravi visoko nad Vipavsko dolino, učinkovito me je prebudilo in pognalo v nadaljevanje proti jutru.

Vipavski trail slovi po svojih okrepnicah. Na naslednji postaji pri cerkvici nad Vitovljami se prebudim z jutranjo kavico, okrepčam s sveže pečeno fertajlo in posladkam z veganskimi piškoti. Pa kako spravite vso to robo sem, ko ni nobene ceste blizu? Res nas razvajajo s prijaznostjo in požrtvovalnostjo pri našem ne prav koristnem početju. Dns uživajte, sej jutre bste pa dma travo kusili.
Na poti v dolino se že jasni in lučko imam prižgano samo zaradi mačjih očes, ki mi mežikajo z zastavic.

Klara me čaka na skoraj vsaki postaji. Ne bi šla ti raje malo počivat? Ne rabim nič, na okrepah še preveč jem. Vseeno mi je fajn, da jo vidim. Oba veva, da mi gre nepričakovano dobro, saj lovim njene vmesne čase izpred šestih let, ko je na tej progi zmagala. Vendar se o tem ne pogavarjava. Ni pomembno. No pressure. Teci za užitek.

Dolge makadamske ceste na trailih sem vedno sovražil. Po ravnem mi je težko teči. Končno mi je jasno, zakaj. Ko zmanjka izzivov za telo, pobudo prevzame glava in težke misli za seboj potegnejo še telo. Ambrož mi je vrgel rešilno vrv v to blato, tehniko sinhroniziranega gibanja. Nežno diham skozi nos, s pogledom nežno skeniram horizont. S pozornostjo krožim po točkah v telesu: vdih, pogled, ritem, vdih, pogled, ritem, … Začutim telo in uživam v usklajenem gibanju telesa. Meditacija.

Zgodi se, da skozi usta hlastno potegnem zrak in zmotim ritem. Naslednji vdih bo boljši. Ali pa, da mi ob pogledu na Nanos preplavi misel, kako prekleto daleč je še. Odrežem pridevnike. Nanos. Obzorje. Pot. Skala. Oblaki. Drevo. Odrečem se vrednotenju. Boleče noge? Ne. Temveč samo: noge. Že je pozornost ponovno pri vdihu in nato pri očeh. Bolečina ne uspe prevzeti pozornosti. Je torej kakšen razlog, da trpim? Ne. Dolge makadame po novem tečem.

V bajkerski lopi se na klopi škripajoče raztegnem. Zaneslo me je, preveč sladkarij tlačim vase in zdaj me namesto nog boli razdražen želodec. Na lepi grebenski poti proti Svetemu Socerbu pretežno trpim. Tečem z opletajočim nahrbtnikom, saj trakec na prsih s pritiskanjem trpljenje samo še poveča. Reši me dieta z bananami in radensko. Po nekaj urah sem boljši. V Podnanosu že pojem košček konkretne hrane brez posledic.

Na spodnji strani Vipavske doline, kjer se združujemo s progami na krajše razdalje, spet tečem v družbi. Vsake toliko me dohiti kak tekač. Zabavam se tako, da ga spustim bliže, potem pa, ko začutim sopihanje na rami in sva že skoraj vštric, vklopim Borčijev turbo in spet malo pospešim. Vamp napolnim s pritiskom, dvignem prsi, ramena potisnem nazaj in noge se kar same sprožijo v daljši korak. Ko bi takole angažirano tekel vseh sto kilometrov, bi ultre hitreje minile. Pa prej bi lahko spet vzel valjček v roke.

Pot gor na Nanos bi se vlekla, če ne bi dobil vtisa, da sem sredi akcije Sto žensk na Nanos. Cel hrib je poln punc, ki čvekajo, poskakujejo, pozirajo za selfije. Okrašene z rumenimi številkami jemljejo današnjo preizkušnjo precej bolj sproščeno kot jaz. Meni se namreč vedno bolj mudi. Ohlapen in neambiciozen plan današnjega teka je s preračunavnjem ur in preostalih kilometrov dobil vznemirljiv izziv. Bi lahko prišel v cilj s časom pod šestnajst ur?! Še včeraj na štartu sem štel vsak čas pod 24 ur za kar spodoben.

Šestnajst, osemnajst, dvajset … Peti, sedemnajsti, stoprvi … Številke na seznamu rezultatov. Nepomembne so mi, ne tečem zaradi njih. Pa vseeno. Na poti z Nanosa čutim veliko željo, da se na tak način zahvalim svojim trenerjem: Barbari, Daliborju, Ambrožu. Šestnajst ur na 100 km Vipave je precej prepričljiv rezultat, ob katerem svojim tekaškim prijateljem brez zadrege rečem: Pejt probat. Res deluje!
V vsem zanosu uspeha me mičkeno žre, da bi mi — če bi bil le štiri mesece starejši — okoli vratu obesili zlato kolajno za prepričljivo zmago z uro naskoka v kategoriji seniorjev.

Že mora biti tako. Vesolje skrbi, da se ne prevzamem.

Dolgo popoldne v živžavu Vipavskega ciljnega amfiteatra. Privilegij zgodnjega prihoda v cilj. Z Amfibijci splakujemo grlo in premlevamo, kako je komu šlo, kako komu gre. Nekajkrat vstanem in se sprehodim, v jedilnico, do avta, v trgovino, do tuša. Stuširati se mi ne uspe, ker je vrsta. Nek italijan je zaprt v kabino že dvajset minut.
Na progi imamo še enega junaka. Blaž se bori s sto miljami. Po hitrosti napredovanja sodeč mu ni lahko. Gremo ga bodrit na progo. V drugi noči teka ga čaka Nanos z nevihto. Nič mu ne zavidam.

Nedelja 8. maj

Navijaška strast Klare in Francija še ni izčrpana, Blaža gremo po večerji obiskat na progo še enkrat. Odločen je, da pride do konca. Bravo. Klara z njim odteče nekaj sto metrov, potem pa — utrujena od dvodnevne podporne službe — na sovoznikovem sedežu trdno zaspi. Še dobro da ne vidi, kako blizu poljuba z ograjo se po avtocesti vozi njen kangurujček. Tudi meni se zapirajo oči.
Želja, da se Klari oddolžim s polnim tankom goriva. Natočim bencin namesto dizla in ob pol dveh zjutraj obtičiva na Celovški. Skoraj se požrem od sramu, od Klare pa niti enega očitka. Kako zmore, kljub vse tečkasti izmučenosti, v kateri reagirava samo še instiktivno?! Podpornica do konca, pravi buddy. Avtovlekar naju prijazno odloži doma.

Telo je prijetno utrujeno in malo škripajoče. V postelji berem knjigo Zen v umetnosti lokostrelstva. Ena popoldne. Dolg zajtrk, kramljanje. Nato v roke vzamem valjček in ga pomočim v jupol.