Severni Velebit

Torek, 30. april 2024

Piran

Pri Reki Punči omahne glava in čas je za menjavo. Adrenalin me še vedno drži pokonci. Danes je zame — voznika z izredno slabo kondicijo — poseben dan. Zgodaj popoldne sem po kosilu odpeljal očeta iz Pirana v Celje in se nato vrnil v Ljubljano. Čustveno nabit dan. Oče je tudi drugo noč zgrnil po tleh, ko se je ponoči vračal s stranišča. In potem me je, ob neskončno počasnim drsanjem med sprehodom po Piranu, vprašujoče gledal, češ, kaj mislim, ali me boš še kdaj pripeljal sem v to ljubo mesto. S kosila boš moral kdaj za trening v tretje nadstropje tudi po stopnicah.

Klara se medtem vrača iz Vipavske doline. Med opisovanjem, kaj je videla, se dviga divja domišljija. Priložnosti, plani, projekcije. Prestavljam finance po kontnih planih, obiskujem prijatelje in iščem nasvete, osmišljam življenje zdaj, kasneje, na koncu. Kaj res šteje? Sem uporaben tudi za tukajšni svet, ali sem se že čisto izgubil v digitalnih poljanah? Kolikšna je priložnost, da izstopim iz abstraktnega bliže k zemlji?
Preplavljen s temi mislimi ustaviva avto v gozdnem zavetju pred Senjsko burjo. Še pogled v zvezde in smuk med rjuhe. Buddy je pripravil udobno gnezdo za dva polhka stisnjena v klopčič.

Sreda 1. maj 2024

Velebit

Jadića plan, 1416 m —

Na prelazau Vratnik poiščeva zaklon pred burjo in zajtrkujeva. Temne lise, ki jih veter preganja po morju naju tolažijo, da sva se vendarle dobro odločila in seayake pustila doma. Vremenska napoved je pisana in nestanovitna: veter, dež, plohe z grmenjem. Saj zdrživa marsikaj, ampak po svoje vendarle paše nekaj udobja. Tesson v knjigi V Sibirskih gozdovih piše: razkošje se začne, ko preneha bolečina.

Na poti ne srečava nikogar razen dveh parov purgerjev v terenskih jeepih. Preseneti, da je pot široka, deloma celo asfaltirana, ne ravno pričakovana Velebitska. Še čemaževe poljane so malo razočaranje, brez izrazitega vonja. Neizrazit vrh ponudi nekaj razgleda na otoke. Pomahava amfibijcem na Via Apsirtides. Na skalah, obloženih z debelim ležiščem mahu si privoščiva ležkanje in malico. Beljakovinski kruh z okusom na vileda krpo, ponarejena vege pašteta in jabolko.

Na eni strani trije matori okopavajo njivo, na drugi strani ceste mladina sedi za mizo, pričakujoče gleda v žar in pije pivo. Sto metrov naprej naju olajata dva psa. Vas petih hiš brez imena tisoč metrov nad morjem. Po kratkem razgovoru fant skoči v avto in nama ponudi prevoz. Nevihta vaju bo ujela. Poleti vozi rešilca, pozimi programira na Irskem, žena po spletu prodaja zeliščne kreme. Dosti imava mesta, tu na dedovini bova živela.

Temnim oblakom navkljub greva navzdol peš. Stolac nama ponudi zatočišče pred prvim pljuskom plohe, ki jo sproži grom nad Velebitom. Kmalu se dež umiri. In ko si že domišljava, da sva privilegirana pri vremenarju tam zgoraj, naju še malo kasneje vseeno opere. Tolaživa se, da je to pač del priprav na potovanje.

Ustaviva se na ovinku pri vodnjaku antičnega izgleda. Napisi na njem hvalijo mecena, za vsak slučaj trojezično, da vsak popotnik ja ve, kdo je zrihtal vodo.

• Ferdinand 1. Cesar austrianski 1937
• Ferdinandus I. Austriae imperator MDCCCXXXVII
• Ferdinand 1. Kancler von Österreich 1937

Nad vodnjakom stoji okrogla kapela, pod njim na drugi strani ceste preprosta hiša, krita s salonitom. Vsaka stavba odraz svojega časa, ošabnosti in ne-blagostanja.

Jadranska magistrala je stisnjena med strm breg Velebitskega pogorja in obalo Jadranskega morja. Vanj želiva namočit noge, ko čakava na večerjo. Vsi prijazni dostopi do plaže so sprivatizirani. V tretje najdeva idealen prostor. Klara kriči s klopi nazaj proti avtu: Polži, polži! Pazi, da jih ne pohodiš! Jaz pa sem že mislil, da jih nabirava za večerjo.

Sveti Juraj

Dežne kaplje naju preženejo v Sveti Juraj. V konobi Kiko se usedeva v prvo vrsto in uživava v predstavi, ki jo vremenska motnja uprizarja med nama in Krkom. Prej sva v gozdu občudovala eksplozijo zelene barve premočenih bukovih listov. Tu na obali se potapljava v modre globine od svinčeno sive do turkizno modre. Burja potiska oblake za soncem na poti proti horizontu.

Ivana nama brez opozorila prinese graševino v dvadeci kozarcih. Potem naročiva še dve rundi. In pomfrit. Razploženje se ji z večerom dviguje. Ko naročiva četrto rundo, nama podari vžigalnik. Edina ženska je, ki se usede v moško družbo na štaptiših ob vhodu konobe. Hrvaška mi je izven sezone všeč.

Četrtek 2. maj 2024

Zavižan

Veliki Pivćevac, 1676 m —

V glavi ne razsaja maček, samo usta so suha. V trgovini poiščeva isto nalepko vina. Zajtrk na obali za ploščadjo gozdnega gospodarstva. Še en slovenski mikro kemper je tam. Čeprav imam prijazne osebne izkušnje, si z lahkoto predstavljam, da gremo Slovenci Hrvatom s svojo pragmatičnostjo zastonjskega uživanja njihovega morja malo v nos. Tako kot gredo nam v nos Čehi, ki hodijo po naših planinah in spijo v bivakih.

Startava pozno. Spet nekaj iščeva. Dvakrat preobrneva cel avto, pa nič. Skoraj jok. Vožnja gor in dol, od mesta do mesta, spomin na zadnjikrat videno je nezanesljiv. Šele tretje praznenje avta in vklop šerlokholmskega deduktivnega razmišljanja najde uro — v najbolj skritem predalu nočne omarice.

Takoj za tablo nacionalnega parka Severni Velebit naletiva na življenja polno lužo: pupki, paglavci, vodni drsalci. Občasno nama zapojejo ptički in na poti je veliko oslovskega govna. Medveda pa nikjer. Kamnita pot je dobro označena z markacijami, a kamenje je zloženo na najbolj nemogoče načine. Težko je ohranjat flow in ritem na tej podlagi.

Na poti človeka se naučiva, kako so v času brez klimatskih naprav ljudje pred poletno vročino pobegnili po pobočjih Velebita navzgor skupaj z živino. Za slednjo so bolje poskrbeli kot sami zase, toliko jim je pomenila za preživetje. Na eni od tabel vidiva črnobrkega Ivana, cigana z ženo Ružo, ki sta kovala in popravljala kmečko orodje. Kraški teren ni radodaren z vodo z izjemo izvira pri Živi vodici, kjer je postavitev zbiralnika za vodo zaukazala Marija Terezija.

Punči je v bedu, ker sva toliko časa iskala uro. Jaz ni ne zamerim nič, celo hvaležen sem, da se to kdaj zgodi tudi komu drugemu, ne samo meni. Včasih se mi zdi, da sem kandidat za vpis v Društvo Spominčica. Dve uri kasneje, pri domu Zavižan, iz nahrbtnika potegnem kavo, vodo, skodelice, gorilnik in vžigalnik. Plinske bombice ni, ker sem jo pozabil vzeti. Sva si zdaj bot? Kar potrebujeva, je razumevanje. Vse pogosteje se nama bo to dogajalo. Oskrbnik nama skuha dve turški.

Pri Ujušić snijužnici naju ujame srež, takoj za glasnim treskom. Odrečeva se naslednjemu vrhu in se zatečeva nazaj v dom. Ne kave, zdaj bi čaj. Domača travarica pride zraven sama od sebe, oskrbnik oceni, da nama bo hitreje odmrznila prste. Tudi jutri jo dobita, če prideta gor, se zareži. In nič ne reče o vremenu. Tako pisano je, da nobeden ne ve.

Skala zagrabi podplat in zložim se po tleh. Imam kar srečo. Pristanem v ribo na kamniti poti polni štrlečih nevarnosti. Mastne skale ne pustijo prask, le pošten udarec od strani v desno bedrno mišico. Spomni me na bratske bokse s kolenom, ko sem mu težil in je hotel pred mano imeti mir. Pobiram se počasi kot kak stareklija pri skoraj šestdesetih. Zdaj šepaje preskakujem luže, ki jih je natočila nevihta.

Stinica

Zaradi štruce kruha, ki sva si jo zaželela za jutrišnji zajtrk, se parlamentarno odločava za smer. Apartmajsko poseljena pokrajina izven sezone ni ravno bogata s ponudbo svežega kruha. Odločiva se za Stinico, trajektno luko za Rab in pristaneva v zapuščeni industrijski zgradbi razpadajočega betona, ki nama nudi zavetje pred vetrom in dežjem. Pogledam gor in sklenem, da že burja poskrbi, da pade dol, kar ima za pasti dol. Večerja, vino, dimček. Razgled na otoke in hvaležnost za odločitev. Voli more, drž’ se kraja.

Na ploščadi nisva sama. Tri stebre naprej se sklepajo nova znanstva. Po dobrih dveh urah monotonega žlobudranja v tarzan inglišu se jih naveličava. Predstave zadnjega dejanja dneva v zamolklo modri barvi je konec in skozi raztrgane oblake se začno prižigati zvezde.